Ko je letos koronavirus prvič ustavil čas in ga razdelil na predkoronskega in pokoronskega, se je marsikdo spraševal, kako ga preživeti ali celo osmisliti. Slikarka Tatjana Mijatović in pisateljica Norma Bale, ki verjameta, da je v življenju treba ohraniti upanje in živeti vsak dan znova, sta čas prve karantene osmišljali z ustvarjalnostjo. V osami je nastal likovno-literarni cikel Korontena 20, idejo zanj je dala Norma Bale, avtorica literarnega besedila, Tatjana Mijatović je prispevala slike, Irena Petek je sešila maske, vključil se je še Thomas Čuk iz Mičutiska. »V tem projektu smo se združili ljudje, ki verjamemo v solidarnost in imamo občutek za sočloveka,« pravi Baletova.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Maske so sešite iz zavrženih prtov in kuharskih plaščev Zdravilišča Radenci, s čimer sporočajo, da jim je mar za živa bitja in naravo ter da razmišljajo trajnostno. Dela cikla Korontena 20 so najprej razstavili na gradu v Sevnici, poleti pa so jih podarili novoodprtemu Centru za krepitev zdravja v Gornji Radgoni, kjer so na ogled. »To je simbolična zahvala zdravstvenemu in lekarniškemu osebju za požrtvovalnost in napore, s katerimi so ohranjali in ohranjajo ta svet živ, ter vsem, ki gostijo nepovabljeno gostjo, ko jih ta vpisuje v knjižico za ples,« je povedala Norma Bale.
O nepovabljeni gostji, kakor je neusmiljen virus poimenovala Norma Bale, je pisala tudi v literarni predlogi, s katero so potiskane maske. »Nepričakovano je prišel med nas,« piše, »zdaj pa se zajeda v mehka tkiva in pričenja divji ples brez koreografa.« Hkrati je ta čas razumeti kot priložnost za razmislek o bolezni, ki običajno ne prihaja s pompom in najavami. »Naseli se v telo in preseneti gostitelja. Potem sproži celo mavrico občutij; strah, nemoč, jezo, pa tudi upor, odločenost za borbo, vero, upanje. Bolezen nastavi tudi ogledalo vsakemu posebej in celotni družbi. In je čas, ki do temeljev pretrese sistem vrednot in pokaže, kaj je pomembno in kaj je odveč.« Avtorica konča optimistično in z upanjem zre v prihodnost. »Enkrat bo vsega konec in vse bo, kot mora biti. Naša dolžnost je, da ohranjamo upanje kot najbolj fino regratovo lučko na travniku življenja, ki nima ograj in mejnih kamnov.«
Tatjana Mijatović je v času izolacije ustvarila pretresljiv in skrajno osebno doživet slikarski cikel šestih slik, posvečen temu apokaliptičnemu virusu. V pričujočih delih je nadgradila svoj trenutni slog, motivika in tematika pa so likovne izpovedi njenih sprehodov ob Muri s poudarkom na drevesih, podrastju in reki, je med drugim zapisal likovni kritik Mario Berdič Codella. Tudi virus je pustil pečat na njenih delih. Tako se v delu Reka ne ve nad vodnim tokom Mure pojavljajo nadnaravno povečani koronavirusi, ki kot aerosoli lebdijo v zraku. V delu Brez koreografije je personifikacija bolezni covid-19 baletka, ki kot poskočna nosilka virusa ogroža pljuča. Bolezen je povsod, njena posledica pa je matilda, ki je slovenska poosebitev smrti, upodobljena kot smrtna glava znotraj razpadajočega človeškega telesa.
Pri teh delih pride do izraza, tako Berdič Codella, slikarkin značilni ekspresivni kolorit, ki obsega širok trikromatični niansni spekter rdeče, modre in rumene, vključno z zelenimi in redkeje vijoličnimi odtenki, včasih v kombinaciji s črno. Vendar ni vse tako črno, saj je tu delo Lučke kot neka neposredna povezava med zemljo in nebom v obliki stebel, na katerih so nanizane regratove lučke, sicer podobne koronavirusom, a kot znanilke odrešitve. Ta ciklus predstavlja umetničino notranjo katarzo, očiščevanje strahu pred zahrbtno, brezdušno boleznijo, ki strašljivo spominja na človeške brezčutne uničevalce vsega, kar je človeštvu sveto, sklene kritik.
Sodelujoči v tem projektu strnejo, da je v tem težkem času solidarnost zelo pomembna, kreativnost pa eden izmed odgovorov na vprašanje, kako preživeti.