Novinarski prispevki v poročilih ali oddaje na slovenski televiziji nam v povezavi s Prekmurjem pogosto postrežejo s kakšno izjavo, »napako« ali klišejem, po katerem nas, Prekmurce, še nekaj časa boli glava. Tako se nekomu z drugega konca Slovenije, ki si ogleda kakšno oddajo ali dokumentarni film o Prekmurju, verjetno zdi, da tukaj ne delamo drugega, kot da vsak dan plešemo sotiš v narodnih nošah, pečemo gibanico, stiskamo bučno olje in ob tem ob zvokih cimbal melanholično zremo v štorkljo, ki leti nad Muro. Upam si trditi, da povprečen sodobni Prekmurec redko speče gibanico, če jo sploh zna, ob bučnem uporabljamo tudi druga olja, Goričanec, ki se pretežno giblje v svojem domačem okolju, pa vidi Muro verjetno pogosteje na zaslonu kot v živo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Da je Prekmurje danes veliko več od vsega naštetega, očitno ne zanima nikogar. Prav tako se mi zdi bizarno, da se pod prekmurskimi filmi vrtijo podnapisi v knjižnem jeziku. Pri gorenjskem Pr' Hostar jih ni, pa je klena gorenjščina za preostali del Slovenije prav toliko nerazumljiva kot prekmurščina. Ko so v našo medijsko hišo prišli snemat oddajo Preverjeno, smo lahko v prispevku slišali, da je Vestnik lendavski časopis. Kaj nam je s tem sporočila avtorica prispevka? Da je vse, kar je s perspektive Ljubljane za Trojanami, itak eno in isto (in očitno enako nepomembno, če ne ločiš Murske Sobote od Lendave).
Ko smo nedavno pisali o delovnih razmerah v podjetju Moda Mi&lan, so zgodbo zagrabili tudi drugi slovenski mediji. Portal N1 je v svojih prispevkih pisal o »goričanskih šiviljah«. Prekmurce je pričakovano zabolela glava ob uporabljenem pridevniku, saj so to za nas goričke in ne goričanske šivilje. Njihova lektorica je pojasnila, da pri krajevnih imenih, prebivalcih krajev in tvorjenju pridevnikov vedno upoštevamo jezikovne/normativne priročnike. Ti predpisujejo, da se iz imena prebivalca, Goričanca, tvori pridevnik goričanski.
Vse lepo in po pravilih, a vendar je pomembna tudi realnost. Jezik se nenehno spreminja in tisti jezikoslovci, ki ne sledijo slepo zgolj in samo priročnikom, vedo, da je treba upoštevati tudi (lokalno) rabo. Zakaj bi nekomu vsiljevali umetno ustvarjena pravila, če ta v praksi že stoletja živi neko drugo realnost? Kar želim povedati, je naslednje: mi bomo še naprej gorički in goričke, ker jezik niso samo pravila, ampak tudi identiteta. Goričanski pa naj bo, kdor želi.