Danes je redni profesor, glavna področja, s katerimi se ukvarja, so fonetika, fonologija, govor, javno nastopanje, retorika, pravopis in pravorečje. Njegovo delovanje seže tudi čez zidove omenjene fakultete. Sodeluje z različnimi fonetičnimi inštituti, npr. praškim in zagrebškim, in domačimi ter tujimi fakultetami. Po očetovi strani je Prekmurec, po mami Dolenjec, izvira pa iz Lipovec, kamor se vedno rad vrača. Njegova bibliografija obsega tudi številne članke o prekmurskem jeziku in zgodovini.
S čim se trenutno ukvarjate?
»Največ energije vlagam seveda v predavanja, seminarje in tudi vaje, saj je to osnovno poslanstvo univerzitetnega profesorja. Obenem pa raziskujem, da lahko študentom predstavljam vedno nove ugotovitve. Raziskujem predvsem v okviru raziskovalnega programa Slovenski jezik – bazične, kontrastivne in aplikativne raziskave (vodja je prof. dr. Vojko Gorjanc), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Področja raziskovanja so predvsem pravorečje in fonetična vprašanja, od percepcije govora prek pravorečja in pravopisa do položaja in podobe sodobne prekmurščine. Naj omenim, da sem 15. decembra letos v sodelovanju Inštituta Frana Ramovša ZRC SAZU, SAZU in Filozofske fakultete soorganiziral 1. Slovenski pravorečni posvet, kjer je nastopilo več kot 20 raziskovalcev. Moja velika želja je, da bi nekoč vodil fonetično-pravorečni projekt, ki bi nadomestil primanjkljaje v raziskovanju govorjenega knjižnega jezika, kar bi ob primernem financiranju omogočilo tudi sodelovanje mladih strokovnjakov in študentov. Upam, da bo interes države in njenih institucij v prihodnjem letu oz. letih, ko pripravimo prijavo, ustrezen in naklonjen.«
Omenjeni pravorečni posvet je bil torej po svoje pionirski. Katere ugotovitve je prinesel?
»Odprlo se je kar nekaj aktualnih vprašanj. Kot fonetik slovenist sem zagovarjal stališče, da mora biti knjižni jezik sprejemljiv za čim več govorcev, po možnosti za vse govorce slovenščine v Sloveniji in po svetu. Pri čemer knjižni jezik resnično ne sme biti odtujen od uporabnikov, pa naj bodo na tej ali drugi strani Trojan. Nekaterim ta združevalna usmeritev ni (bila) blizu in so hoteli poudariti, da se nekateri borimo proti sedanjemu opisu govorjene slovenščine v Slovenskem pravopisu 2001, kar seveda ne drži. Sam in še mnogi drugi zagovarjamo stališče, da moramo še posebej pri govorjenem jeziku tudi v knjižni različici dopustiti variantnost, ki naj bo nacionalnozdruževalna (ne samo narodno(stno), ampak nacionalno, v smislu države, ki ji pripadamo pripadniki različnih narodnosti). Šele vključujoč in za uporabnike knjižnega jezika sprejemljiv jezik bo tudi reprezentativen, kar pomeni, da ga bodo imeli za svojega. V preteklosti je bil namreč slovenski (knjižni) jezik pogosto nedotakljiva in tudi nedosegljiva stvarnost za mnoge govorce slovenščine, saj so se ga bali predvsem govoriti. To je povezano z zapleteno in ponekod od realne izgovorjave oddaljeno kodifikacijo, predvsem pa z dopovedovanjem govorcem, kako česa ne znajo, še posebej tisti, ki niso iz osrednje Slovenije. Žal je bilo tu dostikrat (mogoče tudi nehote) zelo poudarjeno izključevalno stališče, da imajo od Ljubljane bolj oddaljeni govorci večje težave naučiti se knjižni jezik. To po mojem mnenju ne drži, če seveda od njih ne zahtevamo ločevanja med kratkimi in dolgimi naglašenimi samoglasniki in knjižnega tonemskega govora (tonsko ločevanje naglašenih samoglasnikov), ki ga govorijo pripadniki osrednjih narečij. Tonemskosti se je tudi sicer težko priučiti pravilno knjižno govoriti. Upam, da bo neločevanje razlikovanja med dolgimi in kratkimi naglašenimi samoglasniki, kar sem zapisal v učbeniku Fonetika 1 v soavtorstvu z Urbanom Batisto, kmalu dovoljeno tudi v knjižni kodifikaciji. Ob tem se seveda ne ukinja ali zapostavlja aktualna kodifikacija – tonemski naglas je enakovreden jakostnemu, krativec, ostrivec in strešica bodo v sedanji obliki še vedno pomemben del knjižnega opisa. Dobro pa bi bilo z variantnostjo razširiti krog uporabnikov, da bi slovenski knjižni jezik še bolj vzeli za svojega.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Tudi na fakultetah ste se morali navaditi na novo realnost – pouk na daljavo. Kakšne prednosti in slabosti opažate?
»Prednosti sta dostopnost in ekonomičnost, seveda ob ustreznih individualnih prostorskih možnostih in tehničnih standardih (dobra internetna povezava), pri čemer mnogi tudi v Ljubljani nimajo ustreznih razmer. Predavanja so po urniku, predavamo celo več in dlje kot v predavalnici, stalno pa smo povezani tudi prek e-pošte in FB-skupin ter drugih spletnih orodij. Obisk na mojih predavanjih je kljub prekrivnosti z drugimi predavanji več kot 70-odstoten, tudi pri izbirnih predmetih, čeprav predavanja na fakulteti niso obvezna. Sodelovanje je odlično, študentje dobijo tudi vse gradivo v e-učilnici oz. na ViS (študentski informacijski sistem, op. p.), predavanja tudi snemamo, tako da lahko pogledajo za nazaj. Največja slabost pa je odmaknjenost od poslušalca, pomanjkanje človeške komunikacije, ki ni le zvok, ni le beseda. Prav tako je tudi velik napor za oči in hrbtenico, tako da smo postali še bolj odmaknjeni in 'sedeči' vsak v svojem kotu. To je največja težava, ki se takoj vidi. Kako se bo družba 'digitalno dementizirala', še posebej mlajše generacije, pa bomo videli čez čas. Velik problem bo tudi preverjanje na daljavo, še posebej pisno, pa tudi ustno. Sam upam, da ta kriza kmalu mine in se vrnemo v šolske prostore.«
Na področju jezikoslovja se veliko dogaja, med drugim se vsako leto 3. decembra prenovi, dopolni spletni portal Fran, kjer najdemo slovarje in druge slovenske jezikovne priročnike. V Sprotnem slovarju se je v luči epidemije pojavilo celo koronabesedje.
»Koronabesedja, sploh če je nespoštljivo, kot npr. koronabedak ipd., ne maram, kot tudi ne korone, za zdaj tega virusa, hvala Bogu, še nisem dobil. Slovaropisci seveda morajo zaznati novosti v jeziku. Dovolite pa mi tukaj mogoče manj jezikoslovno in bolj osebno mnenje, da je hitenje z raznimi ekscentričnimi besedami, kot je tudi beseda leta 2020 wuhobran, ne najbolj posrečeno promoviranje jezika in tudi nekritično sprejemanje od zunaj vsiljene stvarnosti. Ironiziranje koronske nesreče in promoviranje tovrstnega izrazja v javnosti mi res ni všeč – te tabloidne komunikacije je preveč v javni komunikaciji. Tukaj je šlo za izbiro, tj. promocijo neke 'zelo posebne' besede, ki se zelo malo uporablja, npr. v googlu manj kot 10 izvirnih zadetkov, preostali so vezani na izbor neologizma leta. Boljša bi bila, če že, beseda vüjobran. (smeh) Strokovnjaki jezik usmerjamo tudi s svojimi dejanji, sploh v medijih, in moramo biti družbeno odgovorni. In delati za javno dobro. Mislim, da jezik živi sam od sebe in za ter v nas, samo uporabljati ga moramo, jezikoslovci pa moramo raziskovati, ga spremljati. Če nas novinarji kaj vprašajo, poskusimo kaj pametnega povedati, pa je to to, sicer pa delujemo vsak na svojem delovnem mestu, jaz v predavalnici, vi kot novinarka, profesorica … Žal pa je rak rana sodobne družbe nujna prepoznavnost, ki je povezana v bistvu z bojem, 'mesarskim' klanjem na prostem trgu. Če nisi izjemen, izjemno prepoznaven, kar pogosto pomeni brutalno provokativen, te ni, nisi potreben. In to zmaterializirano in častihlepno delovanje sodobne družbe ni dobro. Pa še to: kaj bi si mislili, če bi bila npr. Ljubljana izvor virusa in bi govorili o 'ljubljanskem virusu' in iz Ljubljane delali različne besede (npr. 'ljubobran', ker ščiti usta, s katerimi se poljubljamo in so vir prenašanja virusa). Mislim, da nam to, da bi bili sinonim neke nove svetovne 'kuge', ne bi bilo všeč.«
Nastaja tudi nov pravopis, dve poglavji sta bili v začetku tega leta dani v javno razpravo. Slovenci smo, mislim da, kar zainteresirani za sodelovanje v razpravah, ki se tičejo našega jezika.
»Slovenci imamo svoj jezik zelo radi in ga želimo negovati, zanj skrbeti. Preveč konkretno o pravopisnih vprašanjih ne bi govoril, ker se zadeve še pregledujejo in komisija deluje zelo premišljeno in soglasno. Toda odziv je odličen, še enkrat pa naj pozovem, tudi kot član ožje pravopisne komisije, naj strokovna in tudi splošna javnost pošljeta vse svoje pripombe, tako k temu pravopisu kot tudi siceršnjim jezikovnim zadregam, v Jezikovno in Terminološko svetovalnico. Pri tem bi poudaril, da je v splošnem že aktualni slovenski pravopis dovolj jasen, samo naučiti se ga moramo. Seveda se da marsikaj izboljšati. Ključni problem pa je status knjižnega jezika in javne komunikacije danes. Splet je namreč uradne institucije prinesel čisto blizu k nam, v bistvu v naš dom. Zato lahko vsak napiše, seveda utemeljen, predlog oz. vprašanje, ki se mu ob pravopisu poraja. Zakaj sem poudaril utemeljen, dodajam še spoštljiv? Z bližino in zavetjem našega doma (oz. telefona) namreč pogosto izgubimo čut za javni govorni položaj. V javnem prostoru se namreč upoštevajo načela javne komunikacije, osnovno retorično načelo pa je spoštljiva argumentacija, torej moč argumentov, ne pa argument moči, ki je po navadi nesramno in žaljivo komuniciranje. Tviter in druga družbena omrežja ter forumi so žal pogosto kraj zelo nesramnega in nespoštljivega govora. Tega pravopis seveda ne bo rešil, mogoče pa bo kakšno stvar poenostavil, za to smo si prizadevali vsi, ki smo, ste prispevali svoje pripombe. Toda poenostavitev je zelo zahtevno delo, ker zajema celotno človekovo dejavnost, upoštevati pa moramo tudi tradicije, da ne bi z 'revolucionarnimi' rešitvami povzročili več škode kot koristi. Nujno je soglasje najprej komisije, ki je zelo raznolika, potem pa tudi celotne skupnosti.«
Sodelujete tudi pri projektu Prekmurski jezik in kultura, v okviru katerega je nastala istoimenska interesna dejavnost, ki se izvaja na nekaterih pomurskih osnovnih šolah. V nastajanju je tudi čitanka, ki bo, lahko rečeva, pika na i celotnemu projektu. Kako je z izvajanjem interesne dejavnosti letos?
»Natančnih novih podatkov o izvajanju interesne dejavnosti nimam, žal je korona posegla tudi v to dejavnost, aktivnost. Tako s stališča združevanja nas z obeh strani Mure – pokrajinskih, celo občinskih mej namreč nismo smeli prehajati, da bi se strokovno združevali. Obenem pa so imeli in imajo učitelji dosti dela na daljavo, upam si trditi, da delajo sedaj še več kot po navadi. Zato ni čudno, da ni prišlo do še večjega razcveta te aktivnosti, dejavnosti. Vendar je bil program lani v celoti izveden na več šolah, čitanka je skoraj pripravljena, samo pravi trenutek mora nastopiti, da jo deležniki podprejo. Nekatere aktivnosti potekajo tudi v parlamentu po zaslugi našega poslanca Dejana Židana, ki je podprl našo idejo. Idejo je dala Irma Benko, kar sedaj koordinirajo in z veliko energije potiskajo naprej v Društvu generala Maistra Murska Sobota, predvsem predsednik Marjan Farič in dAlojz Šteiner. Zavest o pomenu prekmurščine za širšo slovensko skupnost je vzbujena, pot se nadaljuje. Pri tem pa moramo paziti, da ne bomo pretiravali s prekmursko drugačnostjo, kajti hitro se lahko pojavijo kakšne teorije o neslovenskosti Prekmurcev. Sam sem mislil, da smo najrazličnejše vendske teorije že pustili za sabo, toda očitno še ne povsem.«
Kaj pa kot strokovnjak za javno nastopanje, govor, fonetiko menite o prekmurskih govorcih? Po čem se nas najbolj prepozna?
»Prekmurci imamo svoje značilne a-je oz. dva a-jevska fonema – enega malo bolj zaprtega, drugega bolj odprtega – in značilno prekmursko melodijo, na katero je kot pri vseh narečjih vplival sosednji jezik, v našem primeru madžarščina. Mi smo madžarščini darovali mnoge slovanske besede, oni nam melodijo, slovenski naglas pa smo ohranili, nismo ga premaknili na 1. zlog, o čemer priča tudi moj oz. očetov priimek (Tivádar). Poleg a-jev in intonacije bi omenil še nenapet izgovor končnih predvsem i-jevskih glasov, kar potem vpliva tudi na neknjižni prekmursko obarvani zapis, kot vidimo v različnih forumih – 'Nemren prijte, moren delate'. To nenapeto izgovorjavo na koncu prenesemo tudi v knjižni izgovor ('Moram delate.'). Samoglasniki morajo biti v knjižni slovenščini izgovorjeni jasno in navzven. Težavo s knjižno izgovorjavo samoglasnikov (in drugih glasov) imajo sicer tudi druga narečja, tudi knjižnemu jeziku najbližja gorenjščina, ki zelo rada požira, reducira glasove in samoglasnike izgovarja bolj zadaj, pogosto kot polglasnik. Kot ste videli, sem ozke e in o pustil ob strani, za konec, ker so sicer značilni tudi za nas Prekmurce, še bolj pa za govorce na drugi strani Mure, naše brate Štajerce. Ničesar pa nam ni treba skrivati, čisto preprosto se naučimo knjižnih glasov, knjižnih naglasov, upoštevamo intonacijo, potem pa čim bolj sproščeno govorimo. Žal je pravorečnih vaj dosti premalo, tako v osnovni kot srednji šoli, pa tudi na fakultetah. Razen AGRFT, pa tudi ljubljanske slovenistike na FF, kjer bi si sicer želeli še več govornih vsebin, vendar si z izbirnimi predmeti študentje že sedaj lahko oblikujejo predmetnik, ki zajema kar nekaj govornih vsebin.«
Pa se lahko vsi naučimo »skriti« svojo narečno obarvanost?
»Glede obarvanosti sam pravim, da mora biti govorni profesionalec (npr. igralec, voditelj na radiu, tudi lokalnem) sposoben govoriti kar najbližje knjižni izreki, drugi pa predvsem razumljivo in čim bolj sprejemljivo, kar pomeni, da se približajo pravilni izreki v največji možni meri. Murski val denimo je imel in še ima dobre govorce, mislim, da bi morali nadaljevati v tej smeri kakovostne artikulacije in knjižne izreke. Ob promociji tudi nekaterih manj knjižnih vsebin. Rahla (narečna ali tujejezična) obarvanost nikakor ni greh, včasih je lahko celo neke vrste blagovna znamka. V šoli in državnih institucijah pa bi se morali držati kar najbolj knjižne norme. Kot mi pravita sinova, govoriti 'slovnično', to je po pravilih slovnice knjižnega jezika, ki se je oz. jo učimo v slovenskih šolah. Predvsem pa bi morali biti ponosni na vsakega našega sodržavljana, Prekmurci v prvi vrsti na prekmurske rojake, brez izjeme. Tega pa je žal pogosto premalo – priznavanja dobrih del in spoštovanja rojakov. V novem letu si želim predvsem tega, da bi se bolj spoštovali in si priznavali dobra dela. In ostali zdravi v vseh pogledih! In seveda miru, osebnega in svetovnega.«