Mlada lendavska flavtistka Katja Ferenc, dobitnica številnih nagrad, je študirala na akademiji za glasbo v Ljubljani in se zadnji dve leti vzporedno izobraževala v Parizu, v razredu enega izmed vodilnih flavtistov na svetu. Nedavno je bilo občinstvo v Lendavi lahko priča njenemu odličnemu pred-, zatem pa v Ljubljani še diplomskemu koncertu.
Kako si bila zadovoljna z lendavskim preddiplomskim in nato še z ljubljanskim diplomskim koncertom?
»Koncert se je odvil ravno tako, kot sem si predstavljala, vse je uspelo, tudi odzivi so bili zelo pozitivni. Občinstvu je lažje poslušati koncert, ko razumejo, kaj poslušajo, zato sem se odločila, da bom na začetku vsake skladbe nekaj o njej na kratko povedala, kar po navadi ni tendenca, a zdelo se mi je primerno, da tokrat naredim izjemo in tako na poljuden način približam vsebino vsake skladbe tudi morebitnemu laičnemu občinstvu. Nato sem izvedla še svoj uradni diplomski koncert v veliki dvorani Julija Betetta akademije za glasbo v Ljubljani. Bila sem počaščena, saj se je ogromno ljudi odzvalo mojemu povabilu in je bila dvorana polna. Koncert je bil čudovit, poln čustev in dobre energije, stoječe ovacije na koncu pa so bile samo še dodatna potrditev uspeha. Na klavirju me je spremljala profesorica Mateja Hladnik, s katero sva začeli sodelovati šele v tem študijskem letu, vendar me je na vseh vajah in koncertih zmeraj navdihnila, mi pomagala in z zanimanjem sprejela vse moje glasbene ideje. Tako da mi je igrati z njo zmeraj velik užitek. Ob koncu koncerta sem se zahvalila tudi profesorju Mateju Zupanu, kar je bil zelo čustven trenutek, saj sem sedaj uradno zaključila študij pri njem. Iskreno sem mu hvaležna za vse, kar je naredil zame, saj me je podpiral v vseh odločitvah, me bodril in mi zmeraj zaupal, da bom vse stvari izpeljala, kot je treba. V sedmih letih, odkar se poznava in delava skupaj, sva zgradila res poseben odnos in zaslužen je za to, da sem zrasla v osebo, kakršna sem danes.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Srečali so se ob 60-letnici
Srečanja se je udeležilo 27 sošolk in sošolcev od skupno 70, kolikor jih je obiskovalo dva oddelka.
Na lendavskem koncertu je bila najbolj nenavadna predzadnja moderna skladba japonskega skladatelja Tora Takemica z naslovom Voice za solo flavto, ki je res nekaj neopisljivega.
»Priznam, da me je bilo najbolj strah reakcije občinstva ravno ob tej moderni skladbi, saj je nekaj novega in verjamem, da česa takega marsikdo še ni slišal. Takoj na začetku se moraš nekaj zadreti, to bi celo utegnilo koga prestrašiti, potem pa je iz instrumenta slišati neke čisto nove, nenavadne zvoke ... Nato pa so tu še razni teatralni deli: poigravanje s tišino in pavzami. Izredno pomembno pa je, da se oglasiš ob pravem trenutku. Taka dramatičnost mi je blizu, kajti gledališče mi je bilo vedno pri srcu. Skladba je res celostna in moraš si upati in biti res človek za gledališče, oder. Pri tej moderni skladbi japonskega skladatelja je še zanimivost, da je brez spremljave, kajti s klavirjem se vedno moraš prilagajati.«
Tekmovala in zmagovala si v mnogoterih evropskih mestih od Hrvaške, Srbije, Italije, v Stockholmu ... Kako pa je bilo študirati v Parizu?
»Bilo je lepo, prvič sem bila zelo vzhičena, saj iz Francije izvirajo najboljši flavtisti sveta. Nato pa sem ugotovila, da je tempo v velikih mestih zelo hiter, in četudi želiš ostati miren, so ljudje okrog tebe vedno nekako nervozni ... Po prvem letniku študija sem šla tja na sprejemne izpite zadnji teden septembra, oktobra pa se je začel študij in iskreno nisem niti verjela, da bom sprejeta. Potem pa sem imela na voljo le en teden, da se preselim. Včasih pa je bilo, priznam, tudi težko, ker sem bila edina, ki ni govorila francosko, a so se kljub temu vsi z menoj pogovarjali v francoščini. Zato sem se odločila za zasebne ure jezika, in ker zelo hitro dojemam stvari, sem v pičlih šestih mesecih usvojila visoko raven. Je pa bilo to težko obdobje tudi zato, ker sem vzporedno študirala še v Ljubljani in se sem ter tja vozila vsaka dva tedna. To je bilo še v času pandemije, včasih so polete odpovedali in podobno, tako da je bilo kar nekaj izzivov in pripetljajev. Sedaj bom šla na magistrski študij na Dunaj in moj učitelj bo prvi flavtist Dunajske filharmonije, ki se ga še spomnim iz časov, ko sem bila majhna punčka. Občudovala sem ga na televiziji na novoletnih koncertih in še sedaj le težko verjamem, da bom študirala pri Karlu-Heinzu Schützu.
Schütza sem spoznala po naključju, na tekmovanju v Srbiji, kjer se je spoprijateljil tudi z mojim učiteljem in me povabil, da bi šla študirat na Dunaj. Seveda sem bila neznansko počaščena. Moj učitelj v Ljubljani je prijatelj vseh evropskih flavtistov, ki so mi kot vzorniki, in včasih imam tudi jaz priložnost pogovarjati se s 'smetano' stroke.
Kako se počutiš sedaj, ko si tako rosno mlada prišla v visoke kroge glasbenikov?
»Počutim se počaščeno in zelo sem hvaležna, a marsikdo morda ne ve, da je za tem ogromno truda, dela in vaj in se sčasoma vse začne odpirati kar samo od sebe. Če je človek pripravljen veliko delati, bo slej ko prej uspel, še posebej če je prisoten še talent. Igranje instrumenta te nauči veliko vsega, predvsem discipline. Mladi danes nimajo zavedanja, da moraš sam vložiti trud in delo v katero koli področje življenja, saj nič ne pade kar tako z neba. Tudi meni marsikaj ni uspelo na prvo, a ravno to je čar življenja: da se učiš iz neljubih pripetljajev.«
Koliko ur dnevno nameniš vadbi?
»Flavtisti ne moremo vaditi toliko časa kot recimo violinisti, saj so mišice okrog ust najbolj mehke. Največ šest ur na dan, a to so res skoncentrirane vaje, nato pa pride še analiziranje, poslušanje. Flavta se razlikuje od preostalih pihal po tem, da nima jezička v ustniku, ki bi ga stiskali z zobmi, tako da moraš obvladati dihanje in prepono, da gre zrak naravnost v instrument, to je tako kot pri petju. Torej je igranje na flavto najbolj podobno petju. Tukaj ni pomembna kapaciteta pljuč, kot so me že večkrat vprašali, je pa izredno pomembno, da ne igraš lačen in da uživaš prehrano, ki je bogata z ogljikovimi hidrati, kajti zaradi določenih jedi prepone preprosto ne moreš tako uporabljati, kot bi jo sicer.«
Igranje na flavto je torej veliko bolj zahtevno, kot bi si mislili.
»Vsak inštrument je po svoje zahteven. Pri igranju na flavto ne vidiš tipk, zanašaš se na mišični spomin in zaupaš telesu, da ve, kaj dela. Tudi na lendavskem koncertu mi ne bi bilo treba vsega zaigrati na pamet, a ker sem bila vedno ambiciozna, sem se odločila, da bom vse memorizirala, kar ni enostavno, saj je bil program dolg eno uro. Tako da mi je bilo lepo, da je program v Lendavi popestrila vokalna skupina Beletinke, da sem se lahko spočila in vmes popila požirek vode.«
Ali za pripravo na koncerte uporabljaš tudi kakšne vaje, sproščanje, meditacije ali kaj podobnega?
»Da, tu nam, glasbenikom, pomaga mentalna priprava, torej imamo tudi predmete, ki nas podpirajo, in tudi psihologe imamo na voljo, saj glasbeniki delamo s čustvi. Imam denimo prijatelje, ki jih zelo zanima čuječnost za glasbenike in hodijo na seminarje, se izobražujejo in poznajo npr. delo Sare Isakovič, ki je vaditeljica za športnike in glasbenike in svoje stranke pripravi do tega, da so še boljši. Zame je to fascinantno, saj verjamem v to, da si uspešnejši strokovnjak, če se izobražuješ in izpopolnjuješ, saj je vaja le petdeset odstotkov uspeha.«