Sandi Jesenik je dramaturg, dramatik in producent. Ljutomerčan, ki je domači kraj že zgodaj zamenjal najprej za Ruše in potem bival in ustvarjal v gledališčih vse od Ljubljane, Maribora, Trsta, Kopra do Zagreba, se je pred nekaj leti vrnil v Prlekijo, kjer danes med drugim poučuje na umetniški smeri Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer. Z njim smo se pogovarjali o njegovem delu in (gledališki) umetnosti ter kulturi na splošno.
Od kod izvira vaša ljubezen do gledališča?
»Že iz časa osnovne šole, kjer smo imeli dramsko skupino. Spomnim se, da smo napisali scenarij za gledališko predstavo TV Dober dan, ki je bila takrat priljubljena nadaljevanka na televiziji, in jo predstavili v kulturnem domu. Tudi na gimnaziji v Rušah sem bil v dramski skupini. Enkrat nas je prišel pogledat nekdanji dijak šole, to je bil igralec Viktor Meglič, ki me je povabil v dramsko šolo v okviru društva Moment. S somentorico, igralko Matejo Pucko, smo se sestajali na komornem odru v SNG Maribor. V 4. letniku sem na zaključni produkciji spoznal, da bi se rad s tem ukvarjal poklicno, zato sem se vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Na akademiji sem študiral dramaturgijo, pritegnilo me je tudi dramsko pisanje, tj. kako intimne zgodbe spraviti na papir, potem pa še kdaj na oder. Zadnje je pri nas zelo težko, ker moraš biti že zelo uveljavljen ali pa si sam najti poti, kako priti do uprizoritve. Če sva že pri tem – moje prvo uprizorjeno dramsko besedilo je bilo Interpretacija sanj Alexandra McQueera, s katerim sem tudi magistriral. Šlo je za enega prvih uprizorjenih dramskih tekstov kakšnega študenta AGRFT, saj se sicer po navadi izvedejo samo bralne uprizoritve, to pa je bila res prava produkcija. To je bil moj krst, kar se tiče dramskega pisanja in produkcije predstave.«
Ste bili zadovoljni s prvencem?
»Zelo čustveno je bilo delati to predstavo. Zdi se mi, da ko začneš nekaj pisati, hočeš zmeraj izhajati iz sebe – gre za zgodbo, kako je, ko se v nekem malem kraju ne najdeš ali ko ti drugi govorijo, da ne pripadaš temu svetu. V glavni vlogi je Jaz, lik, ki prestaja različne tegobe. V predstavi ga je igral Viktor Meglič, ki je bil tudi moj mentor. Spomnim se občinstva, kako je vzdihovalo od jeze, groze, razočaranja, kaj vse se je moralo zgoditi temu Jazu … Premiero smo izvedli s podporo festivala Parada ponosa, potem so bile še tri ponovitve. Čeprav je od tega že nekaj let, so spomini še zelo živi. V umetniškem smislu je bil to tudi eden od mejnikov, kar se tiče tematike LGBTQ+ v slovenskem prostoru.«
Pri svojem delu se ukvarjate z intimnimi zgodbami malega človeka, s tabuji. Koliko se slovenski kulturni ustvarjalci sploh dotikajo teh tem, kot je LGBTQ+?
»Kar se tiče gledališča, se s tem recimo ukvarja režiser Alen Jelen, ki ustvarja v ŠKUC in drugih gledališčih. Kdaj pa kdaj uprizarjajo tovrstne predstave tudi na institucionalni ravni, ampak zelo redko, čeprav smo prav letos priča fenomenu. Namreč tako Slovensko mladinsko gledališče kot Mini teater sta uprizorila Angele v Ameriki, se pravi, da obstaja potreba, da se te tematike uprizarjajo. Da se pove, da smo vsi drugačni, vsi enakopravni in si vsak zasluži pot do razumevanja.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Kako pa je bilo v času vašega študija, ste te teme obravnavali na akademiji?
»Ja. Na akademiji smo se na splošno poslušali, vsak je lahko povedal svoje mnenje, stališče. Nekako je sicer veljalo, da ta tematika zunaj akademije ni popularna, ker razdvaja, čeprav sam ne vem, zakaj bi razdvajala. Tudi umetniški vodje gledališč mnogokrat niso dovolj pogumni, da bi te tematike uvrstili v svoj repertoar, ker se bojijo nekega odpora v publiki ali osipa abonentov, ampak sam mislim, da je ravno nasprotno. So neki novi trendi in postali smo bolj odprti za sočloveka, sploh sedaj, ko se okrog nas dogajajo take grozote. Čas je, da stopimo skupaj in gremo skupaj v boljši svet. To je bila neka mantra že tudi na akademiji. Tam sem sicer zelo užival, ker si tam človek, ustvarjalec, raziskovalec, in to je krasna zadeva, če lahko na tak način nastopaš pri izobraževanju. Zato tudi jaz poskušam na podoben način predajati svoje znanje in izkušnje, da se vsak dijak počuti sprejetega in slišanega.«
V vlogi profesorja ste že dobra tri leta. Kaj vam izkušnja poučevanja prinaša?
»Prvo leto je bil stik z mladimi neke vrste šok, ker nisem vedel, kaj pričakovati. Če se spomnim svojega obdobja šolanja, smo bili zelo tihi in poslušali smo profesorje, brez možnosti, da bi predstavili mnenja. Danes pa dijaki govorijo in imajo svoje mnenje in to se mi zdi neverjetno – dobro poslušati te bodoče intelektualce, kakšne želje, poglede na svet imajo. V neizmerno čast mi je, da lahko delam z mladimi in jim predajam neke nove izkušnje, ki jih mogoče sicer ne bi dobili. Mislim, da se v umetniškem gimnazijskem programu dijaki lahko izoblikujejo kot odlični sogovorniki in kasneje izkoristijo svoje veščine kot dobri predavatelji različnih vsebin.«
Iz tega okolja ste odšli in se vrnili. Se je to okolje spremenilo z vidika kulturne ponudbe?
»Spremenilo se je to, da je še večja potreba po umetnosti. Upam, da bomo v Pomurju dobili neko institucijo, moja želja bi bilo npr. SNG Murska Sobota z dislociranimi enotami. Naša izobraževalna smer na šoli ne izobražuje samo bodočih umetnikov, ampak vzgaja tudi gledalce, mi pa moramo še zmeraj, kadar želimo konzumirati umetnost, potovati v Ljubljano ali Maribor, in v tem se mi zdi, da nismo enakovredni s prebivalci večjih mest. Ljutomer je filmsko mesto, pa nimamo kina. Sam sem motiviran in imam voljo, da bi imeli vsaj enkrat mesečno tukaj filmske predstave, poleg festivala torej nekaj, kar se bo dogajalo vse leto. Potrebujemo več umetnosti, zato da imamo lahko neko večjo refleksijo do vsega, kar se dogaja okrog nas, da se lahko napolnimo z nečim in imamo neko motivacijo za naprej. S tem bomo tudi regijo popeljali na višji intelektualni nivo in ne bomo postali otopeli. Pravica do kulture je ustavna pravica, mi pa je na neki način ne uveljavljamo.«
Pa bi rekli, da je občinstvo tukaj v Pomurju primerljivo z ljubljanskim?
»Občinstvo tukaj sprejema to, kar dobi. Nimamo veliko izbire, to je ena največjih razlik. Vedno tudi posegamo po neki umetnosti, ki na tržišču najbolje preživi, to je komedija. Kot tržna niša je najbolj dobrodošla, ampak vemo, da ta druga umetnost, ki uči neke duhovnosti, preživi na drugačen način. Gledati na umetnost s tržnega vidika se nikoli ni izšlo in niti to ni namen umetnosti. V Ljutomeru imamo velik potencial za izvajanje različne umetnosti, kulturna ponudba bi zagotovo poskrbela, da bi bilo mesto živo.«
Vrniva se k vam, poleg poučevanja ste deloma še samozaposleni v kulturi. Kje trenutno delujete?
»Delujem v različnih ustanovah, tudi na neodvisni sceni. Ravno smo končali krasen performans z naslovom Predtem, projekt je nastal v produkciji Društva VLU (vsestranskih literarnih ustvarjalcev), tudi za naprej snujemo projekte, ki pa so za zdaj še skrivnost. Zanosa imam še veliko, čeprav je sedaj, ko se vozim iz Ljutomera v Ljubljano, težje, ampak kjer je volja, je pot. Stik z gledališčem, z različnimi institucijami, formati, različnimi ustvarjalci me dela živega.«
Kateri projekti so vam najbolj ostali v spominu?
»Nedvomno projekt filmskega ustvarjanja s Tino Ščavničar, režiserko iz Ljutomera, ker ima velik posluh za notranji boj človeka. V Prlekiji smo posneli njen diplomski film Svitanje v naslovni vlogi krasne Anje Drnovšek in Jurija Drevenška. Posebej ljub mi je bil tudi že omenjeni projekt magistrske naloge, tudi prva asistenca dramaturgije v SNG Drama Ljubljana, kjer sem spoznal odlične igralke, med njimi Sašo Pavček, Nino Valič, Silvo Čušin, Vanjo Plut … V SNG Maribor smo z Natašo Matjašec Rošker ustvarili predstavo Tukaj so levi, ki pa je bila po krivem spregledana. Vsak proces je unikaten in ljub, težko bi izpostavil posameznega. Morda eno najlepših sodelovanj, ki sem jih imel zunaj Slovenije, je bilo z režiserko Senko Bulić, bil sem njen asistent režije v Zagrebu. Vsak projekt pusti pečat: ali so to notranji odnosi, ali so to neka odkritja novih načinov dela, novih besedil …«
Koliko teh izkušenj prenašate v učilnice, kako jih dijaki sprejemajo?
»Čim več. Vedno jim poskušam ponuditi nekaj nekonvencionalnega in zdi se mi, da to vsrkavajo z odprtimi očmi, veliko sprašujejo. Obiski na šoli, delavnice, festivali, tudi z našimi produkcijami stremimo k temu, da z minimalizmom na simbolni, metaforični ravni prinesemo čim več vsebine. Delamo tudi s teksti mladih slovenskih ustvarjalcev in jih uprizarjamo. Želim ustvariti prostor, kjer se bodo mladi dobro počutili, kjer se bodo lahko izobraževali, dobili neko kakovostno umetnost, da ne bodo prikrajšani zanjo. Sam sem bil in nočem, da se to zgodi tudi njim.«
Snujete z dijaki trenutno kakšne konkretne projekte?
»Nedavno smo sklenili festival Drugajanje, to je festival sodobnih scenskih umetnosti, v katerega smo bili letos prvič vpeti, pripravljamo tudi zaključno predstavo maturantov Kako je padlo drevo. Sam pa prvič stopam v režiserske čevlje, 1. decembra smo na odru v Ljutomeru premierno uprizorili predstavo Sindikalni izlet, besedilo je napisal nekdanji profesor na naši šoli Zlatko Zdovc.«
Dotaknila sva se že vračanja. Kako sami gledate na svojo vrnitev v Prlekijo, je dokončna ali gre za neskončen proces?
»Mislim, da to ni končan proces, ker moramo vedno biti odprti za vse možnosti, ki se bodo še lahko zgodile. Tisti, ki predajamo smernice, izkušnje, se moramo v umetnosti tudi sami oplajati, da nismo potem zastareli. Je pa prednost bivanja v manjših krajih zagotovo ta, da je tu več miru. V Ljubljani in Trstu sem recimo pogrešal to svobodo, da greš v naravo, da se ne prevažaš z javnim prevozom ... Prednost je bila seveda kulturna ponudba. Tako da – nekaj žrtvuješ, ampak ni rečeno, da se temu odpoveš. Ne vidim se, da bi se ustalil. Bomo pa videli, kaj bo prinesel čas.«
Kje je po vašem mnenju slovenska gledališka produkcija na svetovnem zemljevidu?
»Zgleduje se po velikih mestih in mislim, da tudi nagrade pričajo o tem, da je dobra, da ponuja raznolikost. Mogoče pogrešam več drznosti v programskem sklopu gledališč, da ne bi posegali po nekih varnih principih.«