Vlado Žabot me je sprejel v svoji hiši na Šafarskem, kjer sta z ženo v času epidemije našla mir in zatočišče. »Žena se je upokojila in trenutno živiva tukaj. Se pa nekajkrat na mesec vrneva v Ljubljano, kjer sva živela 40 let,« mi pove. Ob tem vzame v roke cigareto. Deluje pomirjeno, spomini iz otroštva pa začnejo vreti na površje.
Nežni spomini
»Že kot majhnega so me, ko sta bila starša v službi ali na polju, pazili starejši ljudje. Lepe spomine imam predvsem na starejšo sosedo, s katero sva skupaj hranila piščančke. In na čas, ko sem kot štiriletni fantič pasel krave. Te so bolj pazile name kot jaz na njih (smeh). Predvsem pa se spomnim dvorišča, polnega živali, in zaupljivosti, ki je vela iz njihovih oči,« začne pripovedovati. Občutek nežnosti, blaga okolica in številne zgodbe so ga obdajali v zgodnjem otroštvu. »Tu so zgodbe doma,« pove kmalu. Kot otrok je zelo rad obiskoval starejše ljudi, ki so imeli čas, in prisluhnil njihovim pripovedim. »Številne zgodbe poznam in te živijo z mano kot neki animizem, duhovna bit, ki v posebni luči oživlja te moje kraje. Kraj ali pokrajina, ki nima svoje zgodbe, nima identitete,« poudari in odloži še ne prižgano cigareto.
Teža preteklosti
A z odraščanjem je vse bolj občutil stigmo, ki je visela nad njihovo družino. »Na našem območju so leta 1947 ubili čez 40 ljudi, tudi moje sorodnike, kot kontrarevolucionarje. Ta stigma je bila nad našo družino ves čas, čeprav so se borili samo za obstoj slovenskega jezika. Stric in mama sta bila z vsemi odraslimi iz njune družine obsojena na smrt že kot 15-letna otroka. Takrat so pobegnili in se skrivali. Pozneje pa so vse odrasle poslali v prevzgojno taborišče Hrastovec. Stric in mama sta na požgani in porušeni domačiji ostala sama,« pripoveduje. Na tem obmejnem območju, ki so ga po vojni razmejili, so precejšen del ozemlja priključili Hrvaški, težka preteklost njegove družine pa je še dolgo močno vplivala nanj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
»Mama je hodila v učiteljišče in nikjer v Jugoslaviji ji niso pustili opraviti zaključnega izpita. Izključili so jo iz učiteljišča kot osebo, ki v tistem režimu nima perspektive. Tudi mene v ljutomerski gimnaziji niso pustili k šolskemu glasilu. Dušili so mladega človeka,« odkrito pove.
Malce se je spremenilo, ko ga je podprla in mu dala možnost objave v glasilu Cilka Jakelj, še bolj pa, ko se je kot študent slovenščine in primerjalne književnosti preselil v Ljubljano. »Takrat sem zaživel. Grde zgodbe, ki je težila domače kraje, tam ni bilo. Ni bilo nobenega ideološkega pritiska na ljudi, nobene stigme,« se spominja. Deležen je bil velike podpore profesorjev, predvsem vodilnega slovenskega jezikoslovca Jožeta Toporišiča. »On in vsi drugi so mi spodbujali samozavest, enkratnost in neponovljivost mojega lastnega bitja ter mi tako dali ustvarjalna krila.«
Pisal na skrivaj
Da bo pisatelj, je vedel že kot otrok. Ob starejših bratih se je naučil abecede, vsaka črka posebej mu je predstavljala osebo s karakterjem. »Zame so bile črke osebe in sem jim risal dodatke. Že ob prvem stiku s črkami sem čutil njihove karakterje.«
Pisal je skrivaj, niti doma niso vedeli. »Ne da bi me bilo sram, ampak zavedal sem se, da bi domače okolje to težko sprejelo,« prizna. Mama mu je sicer brala številne pravljice. Prvi roman, ki je govoril o Turkih, je začel pisati, ko je bil v šestem razredu, a je tisti zvezek kasneje izgubil. »Svoja najzgodnejša literarna besedila sem objavil v mladinskem glasilu Lastovka na Razkrižju. Pisal sem pesmi, pa tudi zgodbe. Vem, da sem napisal tudi eno balado,« se spominja. Ker je vedel, da želi pisati, je razmišljal tudi o poklicu, ob katerem bi to lahko počel. »Najprej sem razmišljal, da bi bil duhovnik, kot recimo Finžgar, ali pravnik kot Prešeren. Potem pa sem na gimnaziji izvedel, da obstaja študij primerjalne književnosti.«
Piše za zahtevnega bralca
Ko je obiskoval tretji letnik gimnazije, je v nesreči izgubil brata, kar ga je močno prizadelo, saj sta bila zelo povezana. Takrat je v knjižnici po naključju pograbil roman Franza Kafke Proces. »V tisti čustveni muki in mladostniški stiski sem bral, a nisem razumel. A sem vztrajal, dokler nisem ugotovil, da zrem naravnost v dušo človeka.« Ravno Kafka je imel nanj precejšen vpliv. »Gre za vidik v literaturi, ki mi je zelo blizu. Ni mi namreč blizu objektivno pripovedovanje, ko pisatelj kot vsevedni pripovedovalec za vsak lik ve, kaj misli, pozna vse skrite pasti. Meni to ni blizu.«
Ob vprašanju, za koga je primerna njegova literatura, prizna, da za zahtevnega bralca. »Ni mi tako važna berljivost, kot mi je globina, notranja moč literature. Ker literatura ima neke svoje specifike in se razlikuje od filma, stripa, scenarija, vseh drugih umetnostnih zvrsti. To specifiko iščem in krog mojih bralcev se tega zaveda.« Literatura, ki je napisana za kratkočasje, ga ne zanima in je ne piše. Njegova dela so prevedena v številne tuje jezike, prav tako je zastopan v številnih antologijah.
Poslanstvo literature je človečnost
Z mislimi se še malce vrne v rodni kraj. »Ko razmišljam o teh svojih krajih, svojem otroštvu, ljudeh, ki sem jih kdaj poznal, in o človeštvu na splošno, se zavedam, kako usodno temeljnega pomena za obstoj tako posameznika kot skupnosti je to, čemur rečemo človečnost. Brez človečnosti ne bi bili več ljudje. In to je poslanstvo literature. Da v maternem jeziku pripoveduje človečnost skozi like, poezijo, kakor koli,« nadaljuje pogovor ob požirku kave. »Človečnost je, da sam sebi postavljaš bivanjska vprašanja, presežna zavest pa te vodi v iskanje rešitev, v animistično pojmovanje sveta, ker si personificiraš nekaj, kar mogoče ni oseba, ampak drevo, krava in podobno,« pojasni in kot primer navede otroka, ki s svojo imaginacijo oživlja plišastega medvedka.
Sam se rad sprehaja po Šafarskem in okolici, ki je znano po arheoloških izkopaninah še iz časa neolitika. »Drobir, ki ga najdem, mi pomeni element, ko kot pisatelj iščem stik s presežnim, magijo. In ko najdem tak predmet, ki je nastal pred 5000 leti, in ga dam v žep, se mi odpre zgodba o tem. In teh zgodb je preveč, da bi jih zmogel napisati.« Kot ljubitelj in velik poznavalec mitologije je prepričan, da so bogovi pesniški produkt človeštva, ker so ustvarjeni s personifikacijo, kar je eden temeljnih postopkov literarne ustvarjalnosti. Vse mitologije so vzpostavljene na presežnem mišljenju, animizmu in ustvarjalni imaginaciji.
Njegova dela so prežeta s tematiko, povezano s starodavnimi verovanji, tudi duševnimi blodnjami junakov. Postavljena so v temačna, močvirska okolja, kjer mnogokrat vladata groza in strah. Motivno svoje zgodbe črpa iz domačih krajev. »Idejno niti ne. Za ideje bi rekel, da jih da bog, od pisatelja je samo odvisno, kako jih zapiše.« Idejno je bil zmeraj usmerjen v neko človečnost, etično komponento. Češ ne stori drugemu, česar ne želiš, da bi drugi storili tebi. Trenutno piše roman z naslovom Gral, s katerim želi sporočiti, da bi šele vzajemnost rešila ljudi. »Sposobnost delati drug za drugega in vzpostaviti vzajemnost je težava in to je sveti gral med ljudmi. Človeštvo pa ga še ni doseglo.«
Pedagoški eros je manjkal
V času po študiju je dobil zaposlitev kot učitelj na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani, a se v tem ni videl. »Pedagoški eros mi je manjkal, da bi imel cilj biti učitelj,« prizna. Preizkusil se je še kot urednik pri založbi Aleph ter kasneje kot novinar pri Delu, v kulturnem uredništvu. »Nikoli mi ni bilo kot novinarju težko napisati tistega, kar so pričakovali količinsko in na kakovostni ravni. Dva razloga sta bila, da sem pustil to delo in se odpravil na samostojno pot. Prvi, da mi je novinarstvo preveč okupiralo misli, in drugi, da so mi enkrat spremenili prispevek in me na ta način izrabili, kar je vodilo v izgubo zaupanja.«
Da se je odločil za samostojno pot književnika in publicista, ni nikoli obžaloval, užival je tudi podporo žene Eve, ki je delala kot učiteljica na bežigrajski gimnaziji, in takrat še majhnega sina Mitja. Svoj literarni prvenec, novelistično zbirko Bukovska mati, je izdal leta 1986 in pridobil status samostojnega umetnika. »Na samostojni poti nisem bil nikoli osamljen. Začel sem ustanavljati založbo Aleph, ker v tistem času kot samostojna neodvisna ni mogla biti, je bilo treba ustanoviti še Književno mladino Slovenije. Ustanovil sem Kulturniško zbornico Slovenije, bil pobudnik uvedbe knjižničnega nadomestila in ustanovitve Javne agencije za knjigo Republike Slovenije. Dva mandata sem bil predsednik društva pisateljev in predsednik društva programskega sveta foruma slovanskih kultur. Ves čas sem bil vpet v dogajanje.«
Je tudi idejni oče nagrade kresnik za najboljši slovenski roman. »Prvič smo jo podelili tri dni pred vojno, junija 1991, na Razkrižju ob Murinih mrtvicah,« se spominja. Poimenovanje kresnik izhaja iz imena poganskega mitološkega bitja, ki se je najraje pokazalo takrat, ko je imelo sonce največjo moč. Ta luč je stalnica vsakoletne prireditve, s tem ko avtor zmagovalnega romana simbolno prižge kresni ogenj. Tudi sam je bil nagrajen leta 1997 za roman Volčje noči. Leta 1996 je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada za roman Pastorala.
Ko je povedal vse to, jo je prižgal. Cigareto, ki jo je tri ure odlagal in spet vrtel med prsti.
