V preteklih tednih je obraz ženske na stropu ene od lendavskih kavarn postal simbol lepote, očitne uglajenosti, mladostnosti, umirjenosti in meščanskosti, kakršno lahko danes na ulicah Lendave le še stežka zasledimo. Neznana ženska srednjih let je postala simbol nekih drugih časov in občutkov, oddaljenih, nesporno nemirnih, a tako vabljivih.
Glede na sliko je bila gospa na videz običajna meščanka Dolnje Lendave v času pred drugo svetovno vojno. Ena od mnogih »majhnih« žensk, katerih velika življenjska zgodba se je izgubila v času, v katerem so ženske le stežka stopile pod soj žarometov, čeprav bi si to marsikatera od njih zaslužila. Mojo pozornost je pridobila, ko sem se nekega dne med pitjem kave zagledal v njeno sliko na stropu in se vprašal: »Kdo si? Kaj te je pripeljalo nazaj? Zakaj o tebi ne vemo nič?« Lastnica fotografije, na podlagi katere je nastala slika na stropu, mi je povedala, da je na fotografiji Magda Fejtö. Njena pojava v novi časovni dimenziji mi ni dala miru.
Rojena kot Magdolna
Magda je bila rojena kot Magdolna 22. aprila 1907 v kraju Szil (danes Somogyszil na Madžarskem) krojaču judovske veroizpovedi Mozesu Sohru ter njegovi ženi Rizi, rojeni Klein. Podobno kot sorojenci Ella, Ilonka, Mariska, Imre ter Istvan je bila že od zgodnje mladosti aktivna v družbenem življenju, še posebej pa je postala aktivna po vpisu na žensko gimnazijo v Kaposvarju. V gimnaziji se je naučila latinskega in nemškega jezika, sodelovala je na državnih tekmovanjih v recitiranju in bila glede na ocene odlična učenka. Bila je aktivna članica izraelitskega ženskega društva, ki je v prvi polovici dvajsetih let v Kaposvarju organiziralo kopico dobrodelnih prireditev, gledaliških predstav in glasbenih večerov.
Le nekaj dni pred njenim dvajsetim rojstnim dnem jo je zasnubil Geza Fejtö, ki je bil sicer rojen v kraju Madarasalja (danes Kľak na Slovaškem), a je kot bančni uradnik deloval v kraju Koška (danes Koška na Hrvaškem) v tedanji Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. V začetku julija sta se poročila in se še istega leta skupaj preselila v Dolnjo Lendavo. Najverjetneje je bilo razlog priselitve v Dolnjo Lendavo dejstvo, da je Geza postal upravitelj podružnice delniške družbe »Našička tvornica tanina i paropila d. d.« s sedežem v Dolnji Lendavi.
Dejstvo, da so pomembno vlogo v podružnici Našičke v Dolnji Lendavi odigrali judje, ki so bili madžarskega izvora, ni bilo pogodu marsikateri družbeni skupini ter organizaciji, kar je opazno tudi v časopisnem članku, ki je izšel v časopisu Orjuna, ki ga je izdajala istoimenska organizacija Orjuna (kratica za Organizacijo jugoslovanskih nacionalistov). Tako lahko v članku z dne 22. 10. 1927 preberemo:
»Na veleposestvu v Dolnji Lendavi je pričela lesna tvrdka Našička z gradnjo nove gozdne železnice v smeri proti Kobilju. Ta tvrdka, ki tudi izsekava veliko Mursko šumo, ima zaposlene kot gozdne inženirje izključno inozemce iz Madžarske. Tudi geometer pri gradnji železnice je došel iz Pešte. Pozivamo inspekcijo dela, da intervenira in omogoči kruh v prvi vrsti domačim ljudem, kakor to dela Madžarska, sicer bi ne prišli njim neljubi židovje ravno v Prekmurje v službo.”
Podobno so že februarja 1928 Našičko obiskali revizorji, ki so ugotavljali, ali družba res izvozi ves posekan les v tujino, predvsem na Hrvaško, in tako pušča domačine brez lesa in prisiljene kupovati les po visokih cenah. Že marca 1928 so Našički očitali, da bo pri tem tempu sekanja gozdov, kot ga je imela, Slovenska krajina, kot se je tedaj imenovalo Prekmurje, kmalu izgubila vse gozdove. Vendar vsi ti protesti na delovanje podjetja večjega vpliva niso imeli. Našička je tako v drugi polovici dvajsetih let izkoriščala gozdove v okolici Dolnje Lendave, prav tako je v želji po zniževanju plač gozdnim delavcem velikokrat najemala Medžimurce in Ličane, zaradi česar so bili domači delavci pogosto zelo nezadovoljni.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Propad Pindže) Franc Šlihthuber trdi, da ni bil poslovodja, sojenje pred epilogom
Sojenje Francu Šlihthubru in Štefanu Kuharju, nekdanjemu direktorju komunalnega in gostinskega podjetja, pred epilogom.
Neodvisno od poslovnih konfliktov moža ter Našičke je življenje Magde teklo svojo pot. Septembra 1928 se jima je rodila prvorojenka Livia in uživala sta mirno življenje v povojni Dolnji Lendavi. V prvi polovici tridesetih let sta se Livii pridružila še Agnes Maria ter Ervin in Magdin svet je bil popoln. No, vsaj tisti del Magdinega sveta, za katerega so drugi razen nje in njenega moža vedeli.
Magdin svet je bil namreč veliko širši in večji ter hkrati bistveno bolj zanimiv, kot je videti na prvi pogled. Judovska družina Sohr je na območju Kaposvarja živela vse od druge polovice osemnajstega stoletja in je v obdobju sto petdesetih let napredovala od kramarjev in trgovcev na drobno do tega, da je bilo kar nekaj članov družine med virilisti območja. Pojem virilist označuje osebo, ki je na podlagi svojega družbenega položaja upravičena do zasebnega glasu v predstavniškem telesu, praktično pa so s pojmom virilist poimenovali tiste osebe, ki so na posameznem območju plačevale največ davkov, torej bile najbogatejši prebivalci območja.
Magdin ded Emanuel Sohr se je po smrti prve žene Marie Kemeny leta 1860 še istega leta poročil z Betti Schwarz. V drugem zakonu se mu je rodilo kar nekaj otrok, to so bili torej polbratje in polsestre Magdinega očeta Mozesa. Med njimi je bil tudi aprila 1883 rojeni Sandor Sohr, ki je ključnega pomena za nadaljevanje Magdine zgodbe.
Tovarna Našička
Zgodovina lesnopredelovalne industrije v Našicah se je začela leta 1866, ko je dunajski trgovec z lesom Joseph Pfeiffer v dogovoru s tamkajšnjim veleposestnikom grofom Ladislavom Pejačevićem začel intenzivno proizvodnjo rezanega lesa. Gosti gozdovi ter visoka kakovost lesa so omogočali dovolj slavonskega lesa za celotno evropsko tržišče, kjer je bil slavonski les zelo cenjen. V nadaljnjih desetletjih je obrat zamenjal kar nekaj lastnikov in nazivov, nesporno pa je, da je bil lesnopredelovalni obrat v Đurđenovcu pri Našicah eden največjih obratov za predelavo lesa v celotni Evropi.
Po prvi svetovni vojni se podjetje leta 1920 preoblikuje v delniško družbo z nazivom »Našička tvornica tanina i paropila d.d.« s sedežem v Zagrebu in postane del mednarodnega holdinga »Union des usines et des exploitations forestieres de Nasic s.a.« s sedežem v Ženevi v Švici. Del holdinga so bile tudi podružnice Našičke v Romuniji (sedež v Aradu), Češki (sedež v Pragi), Madžarski (sedež v Budimpešti), Avstriji (sedež na Dunaju) ter seveda podružnica v Dolnji Lendavi. Novonastali holding je bil po večini kazalcev največji proizvajalec lesa v evropskih in svetovnih merilih, družbeno-politični vpliv delniške družbe Našička v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev pa je bil neprimerljiv s katerim koli drugim podjetjem ali družbo v državi.
Ugodnejša globalna in regionalna gospodarska klima v povojnih letih je svoj grob konec doživela z znamenitim črnim petkom 25. oktobra 1929, dnem po največji razprodaji delnic v zgodovini Združenih držav Amerike. Velika gospodarska kriza se je spomladi leta 1931 preselila tudi v Evropo, o velikih izgubah so začele poročati največje banke v Avstriji in Nemčiji, od katerih je bilo gospodarstvo Kraljevine Jugoslavije zelo odvisno. Po uradnih podatkih je bilo leta 1932 v Jugoslaviji 2153 industrijskih podjetij, od tega jih je bilo 374 v lesni industriji. Zmanjšanje porabe lesnih produktov na svetovni ravni je bilo očitno in gospodarstveniki iz lesne panoge so zahtevali intervencijo države pri preprečevanju propada tovarn in podjetij. Pomoč je bila le omejena in do konca krize, ki ga lahko postavimo na konec leta 1934, je večina podjetij in družb v najboljšem primeru le stagnirala in ni dosegala poslovnih izidov iz časov pred gospodarsko krizo.
Zmanjšanje proizvodnje v času krize je pomenilo manj prihodka in primanjkljaj prihodkov je narekoval tudi zmanjšanje delavskih mezd. Posledice krize so bile vidne v gospodarstvu, v regionalnem okviru pa je postajal vse očitnejši antisemitizem, ki se je še posebej okrepil z vzponom Adolfa Hitlerja, ki je 30. januarja 1933 postal nemški kancler. Spremenjen odnos do judov in podjetij, kjer so bili na vodilnih položajih judje, se je opazil tudi v Dolnji Lendavi. V časopisu Delavska pravica je bil 5. 7. 1934 objavljen članek:
»Našička d.d., tako se naziva lesno industrijsko podjetje, ki pa nima svojega sedeža v Dolnji Lendavi, niti v Jugoslaviji, marveč ima ekspozituro v Zagrebu in v poedinih krajih svoje obrate. Ustanovitelja podjetja sta bila dva Žida z Dunaja po imenu Neinschloss in Drack. Našička d.d. izsekava do tal les v svojih gozdovih, porabna debla sežaga na svojih žagah, izdeluje parkete, telefonske drogove, železniške prage, drugo predelava v drva, itd. Našička d.d., to je kapitalistična družba, ki je lastnik tega podjetja in je danes to svetovno lesno industrijsko in velekapitalistično podjetje, ki se poslužuje ogromnih kapitalov in žanje letno bajne dobičke iz svojih podjetij. Iztiska jih na najbrezobzirnejši način iz žuljev svojih delavcev in nameščencev.«
Po koncu krize se je tudi gospodarsko stanje v lesnopredelovalni industriji izboljšalo in tako je bilo tudi v Našički. Stanje delavstva se je postopoma ponovno izboljševalo, ko je dolnjelendavsko javnost presenetila vest o zaslišanju Geze Fejtöja, Magdinega moža. O novici je poročal časopis Jutro 3. 8. 1935:
»V četrtek je bil zaslišan Geza Föjte (op. napačno zapisano), direktor Našičke v Dolnji Lendavi. Izpovedal je, da so v njegovem podjetju vse poslovne goste sprejemali na brezplačno stanovanje in hrano, ker ni bilo v bližini nobene primerne gostilne. V Dolnjo Lendavo so prihajale razne komisije za prevzemanje drv in železniških pragov. Vse te komisije so imele brezplačno stanovanje in hrano. Da pa bi člani teh komisij dobivali od njega dnevnice v iznosu 100-150 Din, ni res.«
Obtoženi postali žrtve režima
Zaslišanje v zvezi s korupcijsko afero je krepko presegalo okvire Dolnje Lendave, tako imenovana Našička afera je namreč postala največja korupcijska afera v zgodovini Kraljevine Jugoslavije, obenem pa največji in najspektakularnejši sodni proces v zgodovini države. O aferi, v kateri je bilo čez 1400 osumljencev in čez 100 pridržanih oseb, je bilo napisano desetine knjig in člankov, še danes je najbolj kakovostna in najcelovitejša analiza v delu Zvonimirja Kulundžića z naslovom »Politika i korupcija u kraljevskoj Jugoslaviji« iz leta 1968.
Več kot tisoč oseb, med njimi tudi Geza Fejtö, je bilo osumljenih raznih dejanj korupcije, ki bi jih najlažje strnili v nekaj besed tako: ključne osebe Našičke naj bi skušale vplivati na vse osebe v hierarhiji tedanje Kraljevine Jugoslavije, ki so lahko kakor koli pripomogle k uspešnosti delniške družbe. Govorimo o stotinah oseb, od komisij za preverjanje kakovosti železniških pragov, ocenjevalcev vrednosti nepremičnin, ki bi v skladu z interesi delniške družbe pod- ali precenjevali vrednost nepremičnin, do poslancev, ministra za gozdove in rude dr. Nikole Nikića in celo kralja Aleksandra. Tako se je začel sodni proces, katerega nastavki so se vsaj v ozadju začeli še pred smrtjo kralja Aleksandra v Marseillu 9. oktobra 1934.
Sodni proces, ki je bil, kot se je kasneje izkazalo, sprožen iz krogov kralja Aleksandra v želji, da obračuna s svojimi nasprotniki v vrstah velekapitalistov, se je začel bistveno zapletati z nastopom obtoženega ministra dr. Nikole Nikića, ki je v svojem zanikanju obtožnice izjavil, da »smo mi, tukaj na zatožni klopi, majhne ribe«, in zagrozil z razkritjem afer vse do vrha, torej do tedaj že pokojnega kralja Aleksandra. Nastala je splošna panika med tistimi, ki so začeli proces proti Našički, in želja, da se čim prej vse pomete pod preprogo. Obtoženi so postali žrtve režima.
V zapisniku sojenja je navedeno tudi nekaj zanimivosti, ki se vežejo na obrat Našičke v Dolnji Lendavi:
»Prvega avgusta je za smeh v sodni dvorani poskrbela izjava, da sta nekemu profesorju Jovanoviću, medtem ko je kot član komisije bil v Dolnji Lendavi, postala všeč dva dežnika in jih je kupil ter poslal račun na Našičko. Prav tako je bilo povedano, da je neki madžarski železničar v enem popoldnevu na račun Našičke popil 25 steklenic piva.«
Državni tožilec Benjamin Maurović je v svoji sklepni besedi, ki je trajala skoraj štiri dni (24.–26. september in 19. september 1935) napovedal nadaljnjo ofenzivo proti korupciji. Sodišče v Osijeku je končno presodilo 18. oktobra 1935 in tri leta zapora prisodilo ministru dr. Nikoli Nikiću, tri leta zapora poslancu dr. Dragoljubu Jevremoviću, štiri leta zapora gozdnemu uradniku Žiki Živanoviću, sedem let zapora direktorju Adolfu Schlesingerju ter osem let zapora prvoobtoženemu, multimilijonarju in generalnemu direktorju Našičke Aleksandru Sohru. Od 48 obtoženih jih je bilo kar 15 judov in proces je pomenil najostrejši napad na jude v Kraljevini Jugoslaviji ter privedel do eliminacije judov iz lesne industrije v Jugoslaviji.
Magdina družina se je preselila
Prvoobtoženi v aferi, Aleksander Sohr, je bil rojen kot Sandor Sohr leta 1883 v Szilu. Šlo je za Magdinega strica, polbrata Magdinega očeta Mozesa, ki je bil solastnik in generalni direktor Našičke, prav tako je bil član prostozidarske lože Zagreb 1090 in eden najpomembnejših mož v Kraljevini Jugoslaviji. Le nekaj mesecev po koncu sojenja so ugotovili postopkovne prekrške, zaradi katerih so bile kazni zmanjšane, Aleksandru Sohru na osem mesecev, ki pa jih je že preživel v priporu, in skupaj s preostalimi obsojenimi je bil izpuščen na svobodo. Proces se je sprevrgel v popoln fiasko.
Magdin brat Imre je bil direktor podružnice Našičke v Buenos Airesu in tudi oseba, ki je opravila prvi telefonski klic med Buenos Airesom in Kaposvarjem. To je bilo 25. januarja 1930. Telefonski klic med Imretom in Lajosem Lorschyjem, Magdinim svakom, je trajal šest minut.
Po koncu afere je podjetje Našička le še životarilo, v letih 1937 in 1938 je prišlo do kar nekaj stavk delavcev tudi v dolnjelendavskem obratu. Stavkajoči so dosegli povišanje urnih mezd za približno osem odstotkov. Toda poti nazaj ni bilo, judovska podjetja so začela propadati po začetku druge svetovne vojne septembra leta 1939. Kljub temu je podružnica v zmanjšanem obsegu obratovala do leta 1943.
Magdin oče Mozes je umrl leta 1938 v Kaposvarju. Družina Fejtö se je v začetku štiridesetih preselila v Budimpešto, kjer so preživeli drugo svetovno vojno. Popolnoma drugače je bilo s preostalimi njenimi sorodniki, njena mati Riza, sestra Marija in njena družina, sestra Ilonka in sestra Ella z družino, so postali žrtve holokavsta, ki se jih spominjamo danes.
Magda je glede na dostopne podatke umrla v Budimpešti leta 1994.
In Aleksander Sohr? Po priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu marca 1938 je prodal vse svoje imetje in naj bi se preselil v Ženevo, kjer je domnevno preživel drugo svetovno vojno in glede na podatke kmalu zatem umrl. Resničnost tega je zelo vprašljiva, oseba, na las podobna njemu, je namreč še sredi petdesetih let bivala na enem od karibskih otokov.