31. oktobra obeležujemo dan reformacije. To versko-kulturno gibanje je v 16. stoletju Slovencem prineslo prve tiskane knjige v slovenščini in prvo slovnico. S praznikom se torej spominjamo vseh tistih posameznikov, ki jim je bilo pred več stoletji zelo mar za slovensko besedo. Ta je imela dotlej obrobni položaj, če jo primerjamo z nemščino, ki je bila jezik okolja. Pa so pogumni možje dokazali, da je slovenščina veliko več kot neki ljudski jezik. Navsezadnje je bila tudi knjiga vseh knjig prevedena v naš jezik zelo zgodaj, slovenščina naj bi bila 13. ali 14. jezik, zagotovo pa med prvimi 15, ki so dobili svoj prevod Biblije. V preteklih stoletjih smo dokazovali in tudi dokazali, da je slovenščina enakovredna vsem drugim jezikom z veliko daljšo tradicijo. Danes pa z njo ravnamo vse bolj mačehovsko.
Besedni zaklad povprečnega govorca slovenščine vsako leto kopni, kar lahko, če ste vsaj malo jezikovno občutljivi, ugotovite sami, ko se kakšni sogovorniki kar ne morejo spomniti slovenskega izraza in zato uporabijo angleškega. Ali pa uporabljajo napačno besedo glede na kontekst, ki je sicer podobna pravilni. Včasih se kakšno skrpucalo tako zasidra v splošno rabo, da po nekem času ljudje mislijo, da je tako prav ... In še bi lahko naštevali. Potrjujejo pa zgoraj navedeno trditev tudi strokovne raziskave.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Za Turniščane usoden gol Ilirije že v 9. minuti
Turniščani so na dvoboju z ljubljansko Ilirijo, članico druge lige, izpadli iz pokalnega tekmovanja po nesrečnem in zgodaj prejetem zadetku, saj v nadaljevanju kljub trudu niso uspeli doseči zadetka, enako pa je bilo tudi pri Ljubljančanih.
Velikokrat sem že slišala koga reči, da slovenščina itak ni uporabna, pa da je recimo bolje brati v angleščini kot v slovenščini, ker nekateri slovenski izrazi v primerjavi z angleškimi zvenijo smešno. Uporaba angleščine, tako se zdi, je postala modna muha, branje solzavih romanov in knjig z nasveti za življenje, uspeh in osebnostno rast raznih ameriških vplivnežev, po možnosti prek e-bralnikov, pa očitno novodobni statusni simbol v krogu tistih, ki mislijo, da je življenje tako, kot ga prikazujejo nekateri na instagramu.
Vsi tisti, ki so si v preteklosti prizadevali ali si še danes prizadevajo, da bi slovenska beseda živela, so imeli in še imajo težko nalogo. Svet se je spremenil, globalizacija dela svoje, lingua franca je trenutno pač res angleščina. Tudi ideja Evropske unije, del katere smo, je, da bi se njeni prebivalci čutili Evropejce, kar bi v praksi, če bi se ta ideja v popolnosti uresničila, pomenilo, da pozabimo na svoje vrednote, kulturo in zgodovino ter prevzamemo vsem narodom skupne vrednote.
Na srečo so naši pogledi na svet zelo različni in do tega bržkone ne bo prišlo, kar je tudi prav. Vsi pametni narodi so namreč že pred časom ugotovili, da je jezik temelj identitete in da se z angleščino in idejo o vseevropskosti pač ne morejo v popolnosti identificirati. Irci dajejo vedno več poudarka oživljanju keltskega jezika in so nanj zelo ponosni. Skandinavci, ki bi jim tako radi bili podobni, so prav tako ugotovili, da je materni jezik treba negovati in da razne novodobne tehnologije delajo posamezniku medvedjo uslugo na tem področju. Glede na to, s kakšno hitrostjo se pri nas obračajo stvari, je tak miselni preskok pričakovati šele čez kakšnih 20 let. Do takrat pa lahko samo upamo, da bo čim manj škode.
Znani jezikoslovec Marko Jesenšek je na predstavitvi zbornika, ki je nastal ob 100. obletnici smrti Maksa Pleteršnika, pomembnega slovaropisca, tam zbrano občinstvo spomnil na dogajanje v visokem šolstvu, ki se v medijih premalo omenja. V predlogu novega zakona o visokem šolstvu je namreč zvito ubeseden člen, ki angleščini odpira prosto pot v predavalnice. V praksi to pomeni, da bi lahko slovenski profesorji slovenskim študentom predavali v angleščini. In to podpirajo tudi rektorji vseh štirih slovenskih univerz. Razlog kakopak tiči v denarju. Tragikomedija, zaradi katere bi se veliki možje jezikoslovja verjetno obračali v grobu.
Na tem istem dogodku smo po drugi strani imeli priložnost slišati pozitivno zgodbo, ki bi morala dati marsikomu misliti. Silvija Borovnik, literarna zgodovinarka in pisateljica, je zbrane spomnila na dva velika moža sodobne književnosti. To sta pisatelja Florjan Lipuš in Peter Handke, oba iz avstrijske Koroške, ki svojim slovenskim koreninam in jeziku v literaturi posvečata posebno pozornost. Handke, katerega mama je koroška Slovenka, je pravzaprav avstrijski pisatelj in v njegovih delih je sprva zaznati, da je slovenščina zanj tuji jezik, ki pa z leti postaja vse bolj jezik njegove matere, dokler ne postane tudi njegov jezik, česar se zave na stara leta. Leta 2019 je Handke prejel Nobelovo nagrado za svoj opus in tisto, kar je bilo v medijih premalo poudarjeno in bi nam lahko dalo misliti, je, da je ob prejemu nagrade na Švedskem svoj zahvalni govor, ki ga večina pove v angleščini, začel s citiranjem svetopisemskega psalma v – slovenščini. Medtem ko se torej mi sramujemo slovenščine v univerzitetnih predavalnicah, se avstrijski državljan, resda Slovenec po materi, ob prejemu ene najvišjih nagrad zahvaljuje tam prisotnim v slovenščini. Kdaj bomo tudi na tej strani meje sprevideli, kako pomemben element naše identitete je jezik, je veliko vprašanje. Naj bo prvi korak ta, da 31. oktobra namesto ameriškega »praznika« proslavite tistega pravega, za nas pomembnega.