vestnik

(KOLUMNA) Kdo pa pri vas laja?

Selma Sofija Grah Zelko, 23. 12. 2022
Jure Kljajić
V zahodni verski tradiciji je praznovanje božiča zelo razširjeno, čeprav morda vse več ljudi bolj praznuje materializem kot pa duhovno noto božičnega časa.
Popularno

Če hranimo slabega psa, se lajež dobrega čez čas sploh ne sliši več, ampak samo še žalostno cvili v vsej svoji majhnosti.

Pa jih spet imamo. S tem ne mislim na od ljudi izvoljene posameznike, ampak na praznične dni. V vsaki kulturi in vsaki verski tradiciji poznamo obdobja ali dni, s katerimi zaznamujemo posebne mejnike. Vsaka tradicija ima v svoji srži neko bistvo, ki povezuje vse tiste, ki se čutijo k temu povabljeni. In ker je predbožični čas, bi se omejila na doživljanje decembra. V zahodni verski tradiciji je praznovanje božiča zelo razširjeno, čeprav morda vse več ljudi bolj praznuje materializem kot pa duhovno noto božičnega časa. Pa vendar, ne eni ne drugi niso ali boljši ali slabši. Oboji pa imajo nekaj skupnega. Pasji lajež.



Analogija s psom mi je zelo draga, saj zelo enostavno ponazori, kako deluje naša zavest. Vsak ima v sebi dva psa: slabega in dobrega. Oba lajata, saj sta lačna naše pozornosti. Vsi mi pa imamo svobodno voljo odločitve, katerega psa bomo nahranili – dobrega ali slabega. Narava slabega psa nas pelje na pot degradacije, kjer nas vodijo lažni ego, pohlep, jeza, nevoščljivost, zavist, brezdelje, konformizem, celo lenoba. Nasprotno pa je narava dobrega psa tista, ki nas nagovarja k čistemu delovanju. Nagovarja nas k dobroti, spoštovanju, inteligentni ponižnosti, ravnovesju, aktivnosti. Vsako minuto vsakega dne oba psa v nas močno lajata. Taka je realnost življenja, ki je vedno v polju skušnjav dualnosti. In vsako minuto se odločamo, katerega psa bomo nahranili. Ironično pa pes, ki ga bomo hranili, ne bo potihnil, ampak bo vedno glasnejši. Hotel bo vedno več, saj je taka njegova narava. Če hranimo slabega psa, se lajež dobrega čez čas sploh ne sliši več, ampak samo še žalostno cvili v vsej svoji majhnosti.

okrasitev, lučke, božična, novoletna, novoletne, praznična, komunala
Jure Kljajić
Gotovo ste že slišali rek Bogastvo človeka je merjeno s tem, koliko stvari ima, ki jih denar ne more kupiti.

Kaj imajo torej psi opraviti s predbožičnim časom? Materialni svet, v katerem živimo, za katerega delamo, ki mu služimo in v katerem tudi vse materialno pustimo, zelo močno nagovarja slabega psa v nas. Povsod nas obkrožajo bleščeče, dišeče, mamljive nakupovalne senzacije. Zapeljujejo nas želje, naše in tiste, za katere nas drugi prepričajo, da so naše. Večina izdaja težko prislužen denar za stvari, ki jih sploh ne potrebuje. Kupujemo si zlagano srečo, ki jo s prvim januarjem doleti zagotovljeno strmoglavljenje. A slab pes še kar laja. Mi pa postajamo vedno bolj nejevoljni, ker je lažni občutek sreče minil. Postajamo zavistni, ker že moramo v službo, sosed pa bo še ves mesec nekje na Karibih. Medtem pa dobri pes žalostno cvili in upa, da ga bomo kdaj opazili. Ne želi si veliko v teh dneh. Želi si, da naredimo kaj dobrega za druge. Da svoje besede premislimo, preden jih nekomu, kot s kalašnikovko, izstrelimo neposredno v obraz. Želi, da si vzamemo čas in prebujamo prave vrednote. Tiste, na katere smo že davno pozabili.



Gotovo ste že slišali rek Bogastvo človeka je merjeno s tem, koliko stvari ima, ki jih denar ne more kupiti. No, koliko tega imamo? Imamo zdravje? Imamo dostojanstvo? Izkazujemo spoštovanje? Smo dobronamerni? Smo pripravljeni pomagati? Znamo ljubiti? Znamo biti hvaležni? Smo sposobni ponižnosti? Če nam uspeva vsaj nekaj malega od tega, se lahko imamo za zelo bogate. Za srečne. Materialno udobje, denar in slava sami po sebi niso slabi. Ko je mati Tereza dobila Nobelovo nagrado, je rekla, da bo šla na podelitev samo zato, ker lahko tako s svojimi besedami doseže veliko množico ljudi. Ko slavo in denar uporabljamo za nekaj dobrega, oplemenitimo materialne dobrine z nečim veliko globljim. Ko materialnim dobrinam damo višji pomen, se nam vse mnogokrat povrne. Človeštvo bi moralo uporabljati stvari, da bi ljudje prišli do splošnega materialnega udobja. A žal človeštvo uporablja ljudi, da redki pridobijo lastno materialno korist.

Da se vrnem k vernim ljudem in t. i. ateistom. Ne samo da imamo dobrega in slabega psa na obeh straneh. Na obeh straneh imamo tako ponižne kot fanatične posameznike. Da, imamo ponižne vernike in imamo fanatične vernike. Prav tako imamo ponižne t. i. ateiste in fanatične ateiste. Fanatični oziroma sektaški ateisti in verniki mislijo drug o drugem, kako so lahko tako neumni. Kjer je sektaštvo, tam je lažni ego in nesprejemanje drugačnosti, pričkanje o lastnem prav in prepričevanje z močno čustveno argumentacijo. Najbolj nestrpni posamezniki se najdejo ravno tukaj, na strani težkih fanatikov. Na drugi strani pa ponižni ateisti in ponižni verniki vedo, da nam je vse, kar je potrebno, že dano. Vedo, da so naše poti različne. Da zrelih ljudi ni, ampak da vsi zorimo. In s tako ponižnimi posamezniki je lepši vsak dan. Ne samo božič.

kolumna prazniki
Kaj zdaj berejo drugi