Leto 2020 se izteka. Hvala bogu. Siti smo ga. Če za katero leto velja, da si ga ves svet želi čim prej pozabiti, je to gotovo letošnje. Takšna leta po navadi angleška kraljica Elizabeta imenuje annus horribilis ali strašno leto ob dejstvu, da bi ga tako označila večina ljudi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Ena od skupin, ki imajo še dodaten razlog za to, so zdravstveni delavci. Že tako so na udaru. Že če se najde posameznik, ki oceni, da pri storitvi nekaj ni bilo tako, kot je on želel, je ogenj v strehi. Vsi bodo izvedeli, da je na tistem oddelku ali v ambulanti nekdo nesramen. Nikoli pa ne širimo novice, da smo praviloma vsi zadovoljni. Ne, tega pa ne bomo oglaševali. Pa saj ne rečem: povsod se najde kdo, ki pokvari del ugleda, a taki so redki. Večina jih dela dobro v humani medicini, tudi v veterini, trgovinah, agencijah … Žal vedno najprej začnemo z negativnimi stvarmi, ne iščemo pa pri ljudeh njihovih odlik. A taki pač smo.
Kar me je v teh dneh zbodlo, je problematika bolniških nadomestil pri zdravstvenem osebju, ki so pozitivni na koronavirus.
Čeprav je velika verjetnost, da so se okužili na delovnem mestu, bodo dobili zgolj 80 odstotkov bolniškega nadomestila. Nesramnost brez primere. Sprašujem se, zakaj. Verjetno zato, ker tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, nikoli niso imeli takih skrbi, kot jih ima osebje v skafandrih. Oni ne vedo, da ti ljudje dve uri pred službo ne upajo piti tekočine, ker se bojijo iti na stranišče, kjer se je treba »razmontirati«. Ob tem pa se jih zagotovo precej poti in bi potrebovali obilico tekočine. Kakšno je to osebje, ko po »šihtu« pride domov k svoji družini, in koliko čustvenega naboja jim sploh še ostane za otroke, partnerje, prijatelje … Tu se v mojih očeh poraja osnovno vprašanje, zakaj je tako. Odgovor je lahko samo eden – ker ni denarja. Večina bi trditvi verjela, jaz pač ne. Toliko denarja, kot ga je sedaj, ni bilo v obtoku še nikoli. Ne v Sloveniji ne v svetu. Toda razporejen je nepravilno in ni pravega nadzora nad njim. Ob tem pa je še najbolj boleče, da trditve, da ni pravega nadzora nad denarjem, pooblaščeni niti ne skrivajo. Pa se tokrat ne bom dotaknil javno razkritih kraj, ob katerih so izginjali veliki milijoni, pa stvar ni dobila končnega epiloga. Dotaknil se bom zgolj uradnih kraj v zdravstvu, ki so še žive.
Vsak se še spomni nesramno velikih marž ob nabavi zdravil in materiala pred dobrim letom. Za nabavljeno blago smo plačevali nekajstoodstotne marže. Nepravilnosti so bile sicer predstavljene, a ni nihče ukrepal. Še več – javno se je grozilo ljudem, ki so opozarjali na nepravilnosti. In država spet nič! Grozilo se je celo otrokom. Že kmalu zatem so nam nov razlog za slabo voljo dale razne dograditve, preureditve in posodobitve zdravstvenih objektov za potrebe zdravljenja covida-19, pa spet sumljive pogodbe in kot pika na i – nesramna sprenevedanja. Če so se prve malverzacije dogajale še v »mirnodobnem« času, smo trenutno v stanju, ki spominja vsaj na izredno stanje, če ne že na vojno. Policijska ura namreč ni znana za čase debelih krav in popolne sprostitve. Za krajo v tem času pa ni opravičila. Kdor krade v tem času, dvojno krade. In bi seveda moral biti silovito kaznovan. Toda v naši deželi spet nič. Gospodje nam javno razlagajo, da imamo celo izvrstno zakonodajo, le držimo se je ne. Ob tem mi postanejo jasne izjave predsednika računskega sodišča, ki je dejal, da so našo največjo zdravstveno ustanovo že večkrat obiskali njegovi inšpektorji in ugotovili nepravilnosti. Tudi take, da so prek naročilnice obrnili 900.000 evrov, lahko pa bi jih le 40.000 (brez javnega razpisa). Vas zanima epilog? Direktor UKC jim je vsakič obljubil, da bo odslej drugače. Kakšen cinizem. Javna ustanova ne da na vpogled niti dokumentacije, kaj šele da bi stvari uredila. Zakaj bi jih sploh uredila? Itak bo sčasoma vse pozabljeno, odgovarjal ne bo nihče, politika pa se intenzivno trudi, da pri ljudeh ustvari vtis, da se tam, kjer je zraven politika, krade. To pa je nekaj normalnega. Vloga direktorja računskega sodišča je v tujini tako strašljiva, da se ga bojita tako politika kot gospodarstvo in preostali svet. Naš pa se vede kot kekec. In v teh umazanih igrah (ki jih je izrazito več tam, kjer je skleda) vidim vsaj eno rešitev, kako bi lahko zdravstvenemu osebju izplačali celotno bolniško nadomestilo. Niti ni treba posegati v proračun. Treba je le narediti red. Predvsem pa si mora politika to želeti. Naša naloga pa je, da smo politiki ob tem neprijeten partner.
Nastala situacija je obelodanila še en kronični problem. Zadnja leta ugotavljamo, da obilica našega zdravstvenega kadra odhaja ali v tujino ali pa se zaposlijo v drugih dejavnostih. Žal to namiguje na srhljivi občutek, da se nam v primeru neke podobne pandemije (ki bo zagotovo prišla prej, kot si večina misli) spet zgodi pomanjkanje kadra. Ampak, do takrat bomo kot ovce že na vse pozabili in začeli bomo znova.