Pred nekaj tedni so se v našem uredništvu znašle tri knjige, ki smo jih dobili v promocijski akciji založbe Sanje. Kmalu sem jih tudi sam prelistal. Vse so bile videti zanimive, mojo pozornost pa je pritegnila najmanjša in najtanjša med njimi. Njen naslov je Zgodbe z otoka, napisal jo je Vladimir Nazor. Brez kakršnega koli brskanja po spletu sem se spomnil, da smo vsaj v moji generaciji, ki je odraščala v Jugoslaviji, na Nazorja gledali kot na nekakšnega dobrodušnega bradatega strička profesorja, o katerem ne more nihče reči nič slabega. Bil je eden najbolj cenjenih akademikov in politikov ter na splošno ljudi v skupni državi in zdel se nam je kot človek, za katerega se ne bi nihče preveč čudil, če bi po nekem naključju postal predsednik namesto Tita. Mislim, da je bila njegova knjiga Veli Joža v našem šolskem sistemu navedena na seznamu za obvezno ali priporočeno branje, ne vem pa, ali jo je kateri od učencev v resnici prebral.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Ko sem odrasel, sem v zvezi z Nazorjem izvedel samo še to, da se na Hrvaškem po njem imenujejo pomembne nagrade za najboljše umetniške dosežke v književnosti, filmu, gledališču in morda še čem. Zdaj sem spoznal, da bom moral marsikaj popraviti v zvezi z njim. Knjiga Zgodbe z otoka je sestavljena iz treh kratkih zgodb, in ko sem jih začel brati, me je kot udarec v prsi osupnila vrhunska estetika njegovega pisanja in znova sem občutil skorajda otipljivo strast in užitek ob branju. Nekaj, kar sem morda postopoma izgubil v zadnjih letih. To ne pomeni, da v tem času nisem bral. Berem redno vsak dan, vendar ne več toliko kot v osnovnošolskih letih, ko sem večkrat bral kar tri knjige naenkrat, a seveda ne tistih, ki so jih zapovedali v šoli, ampak take po lastni želji. Ko sedaj gledam nazaj, vem, da sem pretiraval, saj sem pogosto pomešal zgodbe iz knjig. Zdaj raje berem zelo počasi, tako da živim vsakodnevno z liki iz knjige. Če gredo oni ob koncu poglavja spat, tudi jaz odložim branje do naslednjega dne.
Pri eni od Nazorjevih zgodb sem enostavno moral narediti daljši premor, saj me je zelo presunila in prisilila v daljši premislek. Imenuje se Je bil uboj?, govori pa o tem, kako je Nazor kot mlad fant na Braču med nočnim ribolovom z neke vrste doma narejeno harpuno nehote težko ranil delfina, saj ga je ta prestrašil, ko se je začel smukati okoli njegovega malega čolna. Delfin je nato z ostjo v hrbtu nekam pobegnil, sam pa ga je v naslednjih dneh iskal, da bi mu pomagal. Izdal bom samo to, da se ta resnična zgodba konča precej pretresljivo, Nazor pa je že na začetku priznal, da ga je ta dogodek mučil vse življenje, kot da bi zagrešil kakšen hud zločin.
Knjiga ti lahko kot kak film spremeni življenjsko pot. Na hrvaški nacionalni televiziji imajo že več let oddajo s pomenljivim naslovom Knjiga ili život (Knjiga ali življenje). Kultura branja je tam visoko cenjena in kot zanalašč ali po neverjetnem naključju sem na njihovem nacionalnem radiu v zadnjem času naletel na oba dela Nazorjeve radijske drame Boginja, napisane po predlogi Zgodb z otoka. Na koncu me je presenetil podatek, da je Nazor umrl že leta 1949 in da natisa svojih otoških zgodb sploh ni dočakal.
Na nekoliko drugačen in samosvoj način pa je knjiga spremenila življenja štirim študentom univerze Transylvania v mestu Lexington v Kentuckyju, o čemer govori prav poseben film American Animals (Ameriške živali), ki sem ga pred kratkim pogledal že drugič. Imena študentov vem na pamet: Spencer Reinhardt, Eric Borsuk, Chas Allen in Warren Lipka. Bili so inteligentni in razgledani, a vsi so čakali na neki trenutek, ki jim bo spremenil življenjsko pot, le da niso vedeli, kaj naj bi to bilo. Dokler ni Reinhardt leta 2004 na nekem študijskem obisku knjižnice spoznal, da je v njenem varovanem oddelku najbolj dragocena redka knjiga na svetu American Animals, takrat vredna 12 milijonov dolarjev. Ko je o tem povedal Lipki, je ta postal obseden z idejo, da bi ukradli knjigo in si s zaslužkom od njene preprodaje spremenili sicer že vnaprej določena življenja.
Seveda pa so bili fantje amaterji in so ob ropu naredili kup napak, tako da jih je policija kmalu odkrila. In čeprav niso bili pravi kriminalci, kar so vsi vedeli, so morali odslužiti sedem let v zaporu. Danes vsak od njih živi po svoje. Reinhardt je slikar, Borsuk pisatelj, Allen igralec, Lipka pa filmar, a vse je usodno zaznamovala omenjena knjiga. Tisti, ki ne bere, ne bo nikoli spoznal, kakšna moč se lahko skriva med platnicami.