Pred kratkim se je na hrvaški nacionalni televiziji končala osemdelna potopisno-izobraževalna dokumentarna serija What's up Sjever – Jug, ki so jo pri nas poslovenili Kaj je novega: Sever in jug Evrope. Avtor serije je legendarni hrvaški novinarski starešina Goran Milić. Uveljavil se je že v nekdanji skupni državi, najbolj znan pa je postal kot voditelj dnevnika na televiziji Yutel, ki je oddajala iz Sarajeva, ko je leta 1991 pri poročilih prebral, da je Evropska gospodarska skupnost zaskrbljena zaradi »sranja v Jugoslaviji«. Zatem je malce zastal, pogledal še enkrat na list in nato v kamero ter brez kakršne koli zadrege dejal: »Pardon, ovo je štamparska greška, treba da piše "stanja u Jugoslaviji". Mada, moram da kažem da ovo što je napisano nije baš sasvim pogrešno. Izvinjavamo se a vi sami prosudite da li je bilo namerno.« (Oprostite, to je tipkarska napaka, moralo bi pisati 'stanja v Jugoslaviji'. Čeprav moram reči, da to, kar je napisano, ni ravno povsem narobe. Opravičujemo se, vi pa sami presodite, ali je bilo namerno.«)
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Slovenska hiša v Parizu tudi s prekmurskim pridihom. Puconsko podjetje je dobavitelj uradnemu ponudniku gostinskih storitev
Slovenska hiša je namenjena promociji države v najširšem smislu.
V samostojni Hrvaški Milić ustvarja oddaje, ki bi mu jih zavidal marsikateri novinar, saj največkrat potuje po svetu kot avtor potopisov, ki jim dodaja poudarjeno poljudnoznanstveno in izobraževalno noto, večkrat začinjeno s kakšnim hudomušnim komentarjem. Takšna je bila tudi omenjena serija What's up Sjever – Jug, v kateri je primerjal življenje ljudi na Norveškem in Finskem na eni strani ter v Italiji in Grčiji na drugi. Prikazal je, kakšne so razlike, če živiš v Skandinaviji ali v Sredozemlju, in prišel do spoznanja, da te niso samo vremenske, ekonomske in verske, ampak da obstaja majhen svet razlik v tradiciji in mentaliteti. Pri tem je postregel z nekaterimi osupljivimi podatki. Norveški državni fond ima na primer privarčevanih kar 1400 milijard dolarjev. »Takšno vsoto bi Hrvaška privarčevala v 26 letih, če niti en njen prebivalec v tem času ne bi porabil niti enega evra in ne bi šel niti enkrat na kavo, ampak bi vsi ves čas samo delali,« je slikovito opisal Milić.
A ravno v besedni zvezi »iti na kavo« je bistvo različnega življenjskega sloga, sem začel razmišljati sam in kmalu se mi je ob tem pridružil tudi Milić, ko je ugotovil, da veliko Norvežanov in Fincev kljub svojemu odličnemu ekonomskemu statusu zavida finančno precej bolj šibkim prebivalcem v južni Evropi, tudi Hrvatom, da si lahko ob delovnem dnevu privoščijo posedanje ob kavi na prostem. Na Norveškem je kaj takega zaradi astronomskih cen pijač v lokalih in zakoreninjene protestantske delovne etike skoraj nepredstavljivo. Skandinavci ljudem v Sredozemlju zavidajo tudi bližino in toplino. »Preveč smo odtujeni in se držimo stran drug od drugega,« je Miliću potožil neki norveški pisatelj in mu nato povedal šalo, ki je krožila med Norvežani: »Ko so se končali ukrepi zaradi korone, ki so določali en meter razdalje med ljudmi, smo si oddahnili in rekli: Lepo, zdaj se lahko spet vrnemo na običajna dva metra razdalje.« Ekipa serije je na koncu med sabo izvedla anketo, v kateri državi bi posamezni član najraje živel. Z istim številom točk sta zmagali Italija in Norveška, tako da je bila sklepna misel, da bi bilo najbolje živeti v državi, ki bi združila najboljše lastnosti obeh omenjenih.
Hkrati z Milićevo serijo so na prvem programu hrvaške televizije, le da drug dan v tednu, predvajali dokumentarno serijo Sretan put: Kad je kod nas zelenije (Srečno pot: Ko je pri nas bolj zeleno). Prikazovala je ljudi, ki so se iz različnih razlogov, med drugim tudi zaradi ljubezni, preselili na Hrvaško in v njej živijo že deset let ali več. Nastopajoči so bili iz Tajske, Južne Koreje, Irana, Senegala, ZDA, Brazilije in Južnoafriške republike. Prijetno me je presenetilo, s kakšno pozitivnostjo in nasmejanostjo so govorili o svojem življenju in koliko dobrih stvari so opazili v novi domovini. Prav vsi so zatrdili, da se ne bodo več vrnili, med zanje pozitivnimi stvarmi na Hrvaškem pa sta bili na vrhu dve: varnost in dejstvo, da si ljudje vzamejo čas za druženje ob kavi. Starejša gospa iz Koreje, slikarka, je smeje se dejala: »Na začetku mi ni bilo razumljivo, zakaj mora moj mož vedno v lokal na kavo, če pa mu jo lahko skuham tudi doma. Zdaj tudi sama grem včasih kar trikrat na dan ven na kavo in moram priznati, da v tem uživam.«
Vidim, da bi pravzaprav moral nasloviti to kolumno Ko je pri sosedovih bolj zeleno, saj govorim večinoma o naših prijateljih z južne strani meje. Vendar se mi zdi, da tudi pri nas ni dosti drugače in da tako kot oni ob nenehnem pritoževanju nad življenjskimi razmerami večkrat pozabljamo, da še vedno lahko uživamo v lepih majhnih stvareh, ki si jih ponekod tudi v tako imenovanih razvitih državah ne morejo več privoščiti. Če samo pogledamo prizore po lokalih v slovenskih mestih ob delovnih dnevih, lahko opazimo, da v Sloveniji ni prav nič drugače kot na Hrvaškem. Hm, kdo je že avtor tistega znamenitega stavka: »Vsak dan hodim na kavo malce delat, v službo pa malce počivat«? Ne morem se natančno spomniti, ampak imam občutek, da mi je zelo znan. Presneto, ne vem, ali ni to nekdo iz okolice soboške Blagovnice. Hja, je že tako in tu si ne moremo pomagati. Slovenci pač nismo Norvežani.