(KOLUMNA) Ko so knjige preganjale pošasti

So tudi vas v otroštvu v sanjah preganjale pošasti? Ste se zbujali v temni noči in s tresočo roko segli proti nočni lučki, potem pa se ozrli po sobi in si ob tem niste drznili niti dihati, da ne bi zbudili speče pošasti, skrite pod posteljo? No, jaz sem se. Otrplo sem ležala pod odejo in oči si nisem več upala zapreti. S kotičkom očesa sem pogledovala proti oknu in zadržala dih ob vsakem poku lesa.
Takrat sem vedno k sebi poklicala rešiteljice. Komaj slišno sem se premaknila in z roko segla na polico. Tisočič sem odprla knjigo Reporter Tejč poroča, Martin fantalin, Piko Nogavičko, Heidi, Skrivni dnevnik Jadrana Krta, Dvojčici ali katero izmed zbirk pravljic. Popeljale so me v varen svet, ki me je tiho uspaval, dokler mi ni knjiga omahnila na prsni koš. Razblinile so strahove in mi dale varno zatočišče pred vsem, kar me je preganjalo v temnih nočeh. To so bila leta, ko sem se v knjige zaljubila. In ljubezen je ostala tudi, ko me pošasti niso več plašile in sem pravljice zamenjala za prve romane Victorie Holt. Ves čas sem brskala po naši domači hišni knjižnici in uživala v trenutkih, ko sem se potopila v slike iz domišljije in s pomočjo zgodb potovala skozi kraj in čas. Kultna Pesem ptic trnovk je imela častno mesto na moji polici uspešnic in še danes se mi topi srce ob misli na trpečo romantiko, ki me je prevzemala, ko sem počasi obračala liste.
Čeprav je v zadnjih letih moj otroški duh k meni pripeljal knjige o Harryju Potterju, odrasel del sebe pa sem razvajala s Petdesetimi odtenki sive in Dnevniki Bridget Jones, opažam, da sem se z leti kot bralka spremenila. In to na tri načine.

Sedaj sem predvsem na drugi strani, več pisateljica in manj bralka. A čeprav je biti tukaj drugače, sta obe strani popolni.

Iz strastne bralke sem se namreč prelevila v »bralko uspavalko«. To pomeni, da zvečer ležem v posteljo, v roke vzamem knjigo, a začnem že po treh straneh škiliti v črke, medtem ko se trudim ostati budna. Prav tako sem v knjigah prenehala iskati samo zgodbo, ampak iščem predvsem navdih za srečno življenje. Poleg tega sledim dnevnemu ritmu in razpoloženju, zato je na moji nočni omarici naenkrat vsaj pet različnih knjig.
Ne glede na te spremembe se nekaj ni spremenilo. Še vedno obožujem sprehode po knjigarnah, saj se nikoli ne bom naveličala vonja novih knjig. Če ne bi bilo predrzno, bi verjetno nos zarila v široko razprto knjigo in jo raje vdihnila kot prebrala. Tako pač je, knjige so moj svet in moja strast. Še posebej ko jih pišem sama in si tako ustvarim svojo popolno knjigo. Takšno, kot bi si jo sama želela prebrati v tistem trenutku. Uživam, ko plavam skozi zgodbo, in čarobno je, ko lahko sama izbiram scenarij. Če se hočem smejati, se moja junakinja spotakne, če hočem jokati, spozna svojega izgubljenega očeta. Princa na belem konju lahko ustvarim čisto po svojem okusu in njegovi poljubi so vedno popolni. Sedaj sem postala bralka, ki svoje knjige piše sama.
Ob tem pa seveda mislim predvsem na svoje bralce. Želim si vedeti, kako čutijo moje knjige. Radovedna sem, ali se smejijo tam, kjer sem se jaz, in razmišljam, ali bodo lahko začutili popolnost romantike, kakor sem jo skušala predstaviti, ko sem se med pisanjem topila v sladkosti.

Tako sem sedaj predvsem na drugi strani, več pisateljica in manj bralka. A čeprav je biti tukaj drugače, sta obe strani popolni. Povzdigneta duha in naredita življenje čarobno. Moje rešiteljice pa še vedno zvesto čakajo. Na zaprašenih policah preteklosti se jih dotaknem in pobožam njihove oguljene platnice. Vonj po novem je že zdavnaj izginil. A misel, da so tam, me pomirja. Samo roko iztegnem in spet bodo ob meni, če se bodo pošasti iz sanj kdaj vrnile.