Za ponedeljek ni nujno, da je najbolj zoprn dan v tednu. Pravzaprav (mi) komaj čakam(o) ponedeljek, vsaj sodeč po živahni razpravi v naši whatsapp skupini, ki je aktivna, če smem karikirati, ne le 24 ur na dan, ampak bi bila lahko tudi 25, 26, 32 ur. V skupini, ki nas združuje, je 18 rekreativcev, željnih krotenja okroglega usnja. Velika večina je (zelo) resnih. Če štejemo po udeležbi na zadnji turneji po severni sosedi decembra za slovo od 2018. Sestajamo se torej ob ponedeljkih. Za termine se dogovarjamo v tej skupini, kjer so se že oblikovala dokaj stroga »pravila igre«. Pa ne razpravljamo le o tem, kdaj naj bi se zbrali in eno preprosto odigrali. Skupina na whatsappu je nekakšen vezni moment družbe, ki igra ponedeljkov nogomet. Tekstovna razprava o aktualnih razmerah – pravzaprav ni več teme, ki je ne bi že »preglodali« – pa rada »zavre« do vrelišča, da bi bržda še vsega hudega vajeni obveščevalci to brali z odprtimi usti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
Po nekem ključu, bogve kakšnem, smo se našli. Kriv je – Stanko. Hvaležni smo (ti). Z vseh vetrov smo. Iz vseh mogočih branž in profilov. Mnogoterih karakterjev. Različnih političnih prepričanj. Levo, sredinsko, desno. Celo dvakrat desno, bi bila lahko za koga ocena. Dobra družba. Z zvrhano mero humorja si strežemo. Tudi črnega. Tak konglomerat smo. V debati se radi »zapičimo« v enega člana skupine. Pogosto v istega. Ki se z izjavo, pa ni nujno, da je izjava povsem neumna, kar sam izbere za tarčo. In zbadanje traja. Kar grdo je lahko. Lahko je hoja po robu dovoljenega, kot so lahko tudi naši dvoboji na nogometni zelenici (parketu). Zgodi se, da je start na nasprotnika zelo direkten, tudi grd. Včasih zato pokajo kosti.
Premor je le poleti, slaba dva meseca. Največ 50 dni, kot jih imajo tudi profesionalci, ki jih radi občudujemo na televiziji.
Že precej časa je, odkar je za to osemnajsterico ponedeljek z rdečo na koledarju zarisan tudi za nogomet. Zaradi tega je pravzaprav tudi nastala ta skupina na whatsappu. Hvala tudi tebi, upravitelj Igor. Žogobrc je sicer na programu (skoraj) vse leto. Pozno jeseni in pozimi smo pod streho telovadnice. Spomladi seveda zunaj. Premor je le poleti, slaba dva meseca. Največ 50 dni, kot jih imajo tudi profesionalci, ki jih radi občudujemo na televiziji. In njihove vragolije skušamo zložiti še sami. Pravilo za igro pa je le eno in je povsem jasno: zabiti gol je dovoljeno le iz šestmetrskega prostora. Znotraj rokometnega vratarskega kroga, ko smo v telovadnici. Tako zadeti nasprotnikova vrata je zapovedano tudi na umetni podlagi pod vedrim nebom. Da ni nepotrebnega nabijanja, brcanja žoge na vso moč, pa kar bo, bo. Da lahko pokažemo (svoje) znanje. Tako lepo igro hočemo.
Dvojne podaje, preigravanje ena na ena in prefinjeni zaključni streli. Izdelano utekanje v prazen prostor. Pogosto uspe še kak vratolomni zadetek iz prekinitve. Prekrškov pa ni. No, Andrej M. – za začetnico priimka je žal razgaljen, ker nas je več tovrstnih soimenjakov – si v napadu rad sam zase zapiska prekršek. Zunaj pa se igra še na odboj. Hud tempo zna zato biti. Še posebej, če je bil prosti konec tedna precej »napet«.
Tretji polčas. Zdaj je že postalo železna srajca, da nekdo od nas takrat plača nekaj za pod zob. Imamo pa še skupni fond denarja, nekakšno domačo blagajno. Tudi za – ocvrte piščance. Še vroči kosi končajo na mizi. Letos so že štirikrat. Prijazna točajka takrat nikoli ne gleda na uro, včasih še sama pravi, ali že moramo iti. Čeprav je ura pogosto zelo pozna, tako da se Odmevi redno gledajo s časovnim zamikom. Da ne pozabim, dvoje moram še zapisati, cenjena družba. Vlado, naj ti koželjnica v zapestju čim prej zaceli. Kot si rekel – se vidimo čez pet tednov. Držimo te za besedo. Damir? Edini še nisi primaknil 75 evrov v fond. Za šest ocvrtih piščancev! Že piska telefon: »Imate nova whatsapp sporočila.«
