Dopusti in s tem turistična sezona so na vrhuncu, na avtocestah se konce tedna vijejo kolone pločevine in vsak si želi, da bi se nekje na lepem mestu vsaj za nekaj dni oddahnil od stresnega vsakdana. Pričakovanja so visoka, načrti za izživetje počitnic in letnega dopusta so pripravljeni, realnost pa včasih, vsaj v neki meri, razočara.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Danes praznujemo dan upora proti okupatorju
V Sloveniji danes praznujemo državni praznik, dan upora proti okupatorju. Predsednica republike Nataša Pirc Musar bo danes položila venec k spomeniku OF v Rožni dolini v Ljubljani. Osrednja državna slovesnost je sicer že v petek potekala v Črnomlju, po državi pa so se že zvrstile številne občinske in regionalne slovesnosti.
Sezona dopustovanja turistov je tudi v pomurski regiji v polnem zamahu oziroma naj bi vsaj bila. Ocene, kako bodo ponudniki zadovoljni, bodo še sledile, je pa vedno prostor za izboljšave ponudbe, odnosa do turistov in tega, kakšen vtis si bo nekdo pri nas ustvaril.
Bil je petkov večer pred nekaj tedni, ko smo bili z družbo v eni od restavracij v pomurskem zdraviliškem kraju. Ura je bila 20.00, največ 20.30 in vse mize so bile zapolnjene. Prevladovali so turisti, čebljali v različnih jezikih, od italijanskega, nemškega do angleškega. Uživali so ob hrani, kozarčku vina ali druge hladne pijače, ki je v tistem toplem večeru vsem prijala. Čas je tekel, gosti so se menjavali, nekaj miz se je počasi praznilo, tudi tistim, ki so ostali, pa je bilo hitro jasno, da se bo restavracija kmalu zaprla. Iz delovnega časa je bilo moč razbrati, da obratuje do 23. ure. Ker gre za restavracijo v turističnem kraju (in ni tako, da bi se jih trlo še vsaj deset), ne v manjši vasi, kjer se zbira le nekaj lokalnih stalnih gostov, me je toliko bolj presenetilo, da so se začeli stoli na prazne mize zlagati že takrat, ko so v notranjosti še sedeli gostje. Že s tem so tisti, ki so takrat delali, sporočali, da je treba oditi. Pa bi se dalo tudi na bolj prijazen, nevtralen način povedati, počasi bomo zaprli, prosimo, da spijete, plačate in greste.
Še enemu »spodrsljaju« sem bila priča ob enem od glampingov v naši regiji. Ob turističnih namestitvah na prostem stoji kavarna, za tisti vikend pa je bil tam napovedan tudi »food truck« oziroma kulinarično vozilo, v katerem naj bi pripravljali hrano. Na vseh družbenih omrežjih so oglaševali, da se bo to začelo ob 13. uri. Okoli te ure so ljudje hodili okrog tega vozila, čakali, da se iz njega pokadi dim, da začne dišati in predvsem, da se odprejo okna in bo jasno, da bo hrana v kratkem za prodajo. Pa so minevale minute, minilo je pol ure, tričetrt ure in odprtja ni bilo. Nekateri so bili vidno nejevoljni, zapustili so lokacijo in predvidevam, da so šli ponudbo iskat drugam. Ne glede na to, ali so bili ti gostje dnevni ali so tam nekaj noči prespali, je tak neresen dogodek vrgel slabo luč na ponudnike.
Ogromno debat je to poletje o tem, kakšne so podražitve počitnic na sosednjem Hrvaškem. Sla po večjem zaslužku se je nekaterim že vrnila kot bumerang, saj imajo manjši obisk in so zato, da ljudi privabijo nazaj, že primorani nižati cene aranžmajev. Vsi pa vemo, da pri večini ljudi šteje prvi vtis. Če se nam nekje nekaj zameri, je verjetnost, da se tja vrnemo, precej manjša. Poleg tega bomo to verjetno povedali še komu, ta še komu in slab glas se bo širil. Ponudniki s tem izgubijo stranko, dve, tri in posledično gotov zaslužek. Če se torej želimo iti turizem, je treba še delati na privlačni ponudbi in tudi na odnosu do turistov. Treba jim je dati možnost, da na počitnicah uživajo in da trošijo denar, ki so ga za svoj užitek pripravljeni plačati. Ker kam naj gre turist, če se v turistični destinaciji vse zapira ob 23. uri? Je pač treba dva, tri mesece v glavni sezoni potrpeti. Je že res, da v istem kraju živijo tudi krajani, ki si naprej želijo svojega umirjenega in vsakodnevnega življenja, ampak če bo nekdo po preživetem dnevu v termah zunaj do enih, dveh ponoči, to ne pomeni, da se bo na poti do namestitve ljudem drl pod okno spalnice.
Kdaj je treba pomisliti tudi na obalne kraje, naše, sosednje ali katere koli druge, kjer je sezona še daljša, množica ljudi pa nepredstavljivo večja. Tudi tam prebivajo krajani, ki hodijo v službo, imajo opravke kot vsi mi, ki živimo v neturističnih destinacijah, a se znajo na to bolje prilagoditi. Ker vedo, da imajo tamkajšnji ljudje od sezone korist. In tudi mi si na počitnicah ne želimo, da nas ob 23. uri vržejo s terase.