V premislek: Zakaj mora nekdo umreti, da se stvari premaknejo?
Spremeniti ali prevzgojiti ljudi se ne da čez noč.
Zakaj mora nekdo umreti, da se stvari premaknejo in spremenijo? Zakaj opozarjanja ljudi niso dovolj, zakaj številni pretepeni, okradeni, prestrašeni ljudje, ki so opozarjali na nevarne razmere na Dolenjskem, niso bili dovolj za salonsko Ljubljano? Ponuja se odgovor, da ravno zaradi tega, ker so dovolj daleč, da tega ne vidijo na lastne oči, ne doživljajo na lastni koži, ker so varovani, ker so varni njihovi otroci. Ker so višji sloj, ne raja.
Pred očmi otroka je umrl oče, ker ga je nekdo ubil. Oče, ki ga je otrok poklical na pomoč, da se to ne bi zgodilo njemu. Kako naj ta otrok še kdaj mirno zaživi? Kako naj nima tega prizora pred očmi, kako naj ne sanja tega noč za nočjo? Kako naj še kdaj verjame v to, da živi v varni državi, če so mu pred očmi ubili očeta?
To se ne bi smelo nikoli zgoditi. Tudi zato, ker ljudje niso bili tiho, ampak so s protesti opozarjali na problematiko, prek županov sporočali svoje težave, ti pa dajali pobude vladi, da spremenijo, tudi zaostrijo zakonodajo. A so obveljali za nestrpne.
Ravno pred dnevi smo v Vestniku opozarjali, da so nasilni posamezniki romske skupnosti tudi pri nas. Da imamo problem in da si ne smemo zatiskati oči, da je pri nas povsem drugače. Res je, da imamo veliko intelektualcev med Romi, da so profesorji, svetniki, da imajo službe, urejene hiše in družinsko življenje. Imamo pa tudi takšne, ki tega nimajo in svoj prav iščejo z nasiljem in orožjem. Njihovi otroci ne obiskujejo šole, prejemajo pa vse bonitete te države. Nenazadnje je lani februarja v eni od romskih družin zaradi podhranjenosti umrl dojenček, patronažna služba pa sploh ni vedela, da se je rodil. Primer je namreč razkril pomanjkljivosti sistema obveščanja med bolnišnico in zdravstvenimi domovi. Leta 2024.
Vse imamo. Predvsem pa imamo veliko sistemskih problemov, ki se jih je treba lotiti celovito. Spremeniti ali prevzgojiti ljudi se ne da čez noč. Mimogrede, vrtec Romano v romskem naselju Pušča stoji že 63 let.
Centre za socialno delo smo zakopali v birokracijo, namesto da bi jih okrepili in poslali na teren. V policiji zaposlujemo že skorajda vsakogar, ki pokaže kanček volje za to. Sodni mlini pa, zasuti z neumnostmi, ker tožbo pač lahko vloži vsak, meljejo in meljejo.
Vse dokler spet nekomu ne prižigamo sveče.
E-novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
