Vrtnarska sezona je v polnem zamahu, vrtnarije in vrtni centri prodajajo, kot bi rekli južneje od nas, 'svega in svašta', ljudje sejejo in sadijo, številni tudi eksperimentirajo in skušajo vzgajati nekoliko bolj eksotične kulture. Tako sem zadnjič v enem od centrov zasledila sadike arašidov in vijoličastih špargljev. Vse prav, v ponudbi je vsako leto kaj novega in postane trend. Ne presenečajo me raznorazno grmičasto sadje, paradižniki vseh oblik in barv, vse bolj popularen sladki krompir, ki ga dobiš v obliki sadike, vse od rumenega do vijoličastega. Me je pa nedavno presenetilo nekaj drugega. Na družbenem omrežju je imela ena od spletnih trgovin oglas, da prodajajo sadike krompirja. Navadnega. Zraven je pisalo, da gre za odlično sorto, da so gomolji srednje veliki in imajo svetlo in gladko kožico, primerni pa so tako za kuhanje, pečenje, pire in cvrtje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Prihajam s podeželja in vem, da smo krompir vedno sadili z gomolji semenskega krompirja. Ročno ali strojno, kakor koli že, pozneje smo ga osipali, okopavali in ga čez nekaj mesecev izkopali in pobrali. No, pri oglasu za sadike krompirja je pripisano, da so prednosti vzgoje krompirja iz sadik hitrejši začetek rasti, večji pridelki, zdrav izhodiščni material, manjša uporaba rastlinskih zaščitnih sredstev ter lepi in zdravi pridelki. Sadike se lahko zasadijo v pripravljen greben na polju ali v večjo posodo. Vas zanima, kakšna je cena? Za sadiko je treba odšteti nekaj več kot dva evra.
Do dela na vrtu imajo veselje številni. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je v letu 2020 na svojem vrtu pridelovalo zelenjavo za lastne potrebe skoraj 60 odstotkov gospodinjstev v Sloveniji, več kot 50 odstotkov prebivalcev zelenjavo vsak dan tudi uživa, kar nas uvršča v vrh Evropske unije. Upravičeno torej lahko rečemo, da smo dežela vrtičkarjev. Lastniki hiš imajo ob njih ali na drugih površinah urejene vrtove, visoke grede, tisti, ki stanujejo v blokih, si sadike vse pogosteje zasajujejo v lončke in korita. Da poleti okusijo domač paradižnik, solato ali hrano popestrijo z doma vzgojenimi zelišči. Vse to je pohvale vredno. Ampak kaj ko živimo v svetu nestabilnega vremena. Poletje se sploh še ne začne, že se pojavljajo nevihte s sodro in točo. Ob malo bolj vročih dneh lahko skoraj vsak dan, ko se na nebu začnejo pojavljati oblaki, bliskanje, ter ko začne grmeti, pogledujemo v nebo in upamo, da ne bo hudega.
Vremenske ujme so laično rečeno vse pogostejše. Konec lanskega maja je škodo na številnih površinah povzročila toča, ki je poškodovala ali uničila vrtnine, poljščine, sadovnjake in vinograde. Isti mesec tega leta je ljudem težave povzročalo razlivanje vodotokov po poljih in gozdovih, sprožali so se plazovi, dvigovala se je podtalnica in številni so morali vodo črpati iz kletnih prostorov in stanovanj. Še prej je nastopila pozeba. Tudi toči smo bili že priča, domala ob prvem vročem dnevu. Manjši vrtiček še lahko zaščitimo s protitočno mrežo, lastniki večjih nasadov sadnega drevja, goric, hektarjev polj si zaščito težje privoščijo. Ne le zaradi velikosti kmetijskih površin, ampak tudi zaradi cenovne računice. Številni lastniki površin iz istega razloga, torej ekonomskega, tudi ne morejo zavarovati pridelka. Na koncu pa zaradi ujme lahko le nemočno opazujejo, kako sta ves trud in delo šla v nič in kako so ostali praznih rok. Primorani so iskati rezervne načrte, kot sta nakup surovin za pridelavo vina, sokov, drugih izdelkov ali nakup hrane za živino, ali čakati na pomoč države. Ki pride ali ne pride šele čez čas. Letina pa je medtem odšla, še preden je sploh nastala in bila spravljena.