Pred kakšnim mesecem sva se s prijateljico iz otroških let sestali ob pici. Kot je to v navadi, ko se nekaj časa ne vidiš in ne slišiš, sva se pogovarjali o marsičem, pogovor pa je nanesel tudi na vse bolj neprimerno vedenje in komunikacijo ljudi. Ne samo sicer, temveč tudi v službi. Kot magistra farmacije je zaposlena v lekarni in verjetno se bo vsak, ki dela z ljudmi, strinjal, da je ta del posla – delo z ljudmi – najbolj izčrpavajoč. Kot je dejala, so stranke čedalje bolj neučakane in nesramne. Vikanje – kot da je izumrlo. »Nobenega spoštovanja ni. Vsak, ki se mu zazdi, me nagovori in se pogovarja z mano, kot da smo skupaj pasli krave. Ni spoštovanja niti do moje izobrazbe,« je bil približen povzetek tega pogovora. O tem stavku sem kasneje sama še veliko premišljevala. To, da si (višje) izobražen, je v nekem davnem času imelo težo. Ljudje so cenili znanje, vedeli so, da ima to tudi svojo ceno, zato so bili pripravljeni pošteno plačati. In se znali vljudno pogovarjati.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Danes je precej drugače. Kot pričajo izkušnje, se ceni bolj ali manj samo še to, kar je »otipljivo«. Ničkolikokrat sem doživela, da so me (bežni) znanci kot slavistko prosili za pravopisni pregled kakšnega besedila oziroma »prelet na hitro«, kot se to rado pravi. Saj ni tako pomembno, so rekli, malo bi bilo pa vseeno dobro vreči oko na tekst. Zgolj odprava »velikih« napak bo dovolj in podobno. Kot nekdo, ki si želi, da so ljudje pismeni in da so besedila v naši lepi materinščini karseda slovnično korektna, nikoli nikogar ne zavrnem, pravzaprav se razveselim vsakega, ki s tem, ko mi da v pregled besedilo, vseeno pokaže, da mu je vsaj do neke mere mar, kako bo tisto, kar bo šlo od njega, videti. Ne vem sicer, kaj opredeljuje velike in kaj majhne napake, a pustimo to. Bolj je žalostno to, da se táko in podobno delo ne ceni dovolj.
Za »preletom« namreč stojijo znanje, nekajletni študij, nekaj deset, tudi sto in več prebranih knjig, strokovnih člankov. Kje se postavljajo vejice in kaj se piše z veliko ali malo začetnico, če se dotaknem samo osnov, namreč ni naravni talent ali občutek, ki ga nekdo ima (zagotovo sicer občutek za jezik pomaga). Samozaposleni lektorji so zato v stalnem boju za to, da dobijo posel in da pri tem zaslužijo kaj več kot zgolj za preživetje. Tako kot cena lekture, ki je mimogrede v povprečju itak prenizko postavljena, so ljudem predrage tudi knjige, pa umetniška dela, ker je to samo nekaj s čopičem namalano, vstopnice za gledališke predstave, če niso ravno komedije, in še kaj bi se našlo.
Nasprotno smo pripravljeni za ta prave »majstre« odšteti lepo vsoto denarja, ne da bi mu v obraz pihnili od ogorčenja ali pred njim privzdignili obrvi (kot sem to že doživela pri ponudbi za lekturo). Ker prebarvana stena, položena keramika, zamenjane gume na avtu se pač zelo očitno vidijo. Ni pomembno, kako dolgo čakamo fasaderja, ki vsak teden znova obljublja, da pride naslednji teden, in tako govori več mesecev, tudi leto dni. Vseeno je tudi, če potem navije ceno do neba. Ker je le »majster«. In belo fasado z bleščicami in »coklom« v sivi barvi je pač pomembno imeti.
Isti dan, ko sva s prijateljico tako premlevali o odnosu ljudi do nas, ki smo nekje med mojstri in bogovi v belem, se mi je oglasila še ena prijateljica, s katero sva skupaj trenirali košarko. Očitno jezna se je vračala od avtomehanika, ki ji ni znal popraviti avta. Kot je dejala, je imela že doslej z njim pravo odisejado, vrgla je stran veliko denarja, težava pa kljub temu ni bila odpravljena. Šlo je za napačno diagnostiko, potem so ji želeli še dodatno zaračunati avtomobilske dele in storitve. Ne samo da gredo cene za te storitve v nebo, očitno tudi usposobljenost ni več samoumevna, čeprav ima avto starejšega letnika, ki ne zahteva specifičnega znanja kot najnovejši avti. Prečesala je celo Pomurje za kakšnim dobrim avtomehanikom. Res je, da je pomanjkanje posameznih kadrov veliko, toda je to razlog za nabijanje cen? In je to razlog, da te kadre cenimo bolj kot katere druge? Naslednjič, ko boste lekarnarico prosili za nasvet, prijatelja arhitekta, da vam nariše okolico hiše, ali denimo gradbenega inženirja, da vam uredi papirje za gradbeno zaporo, jim namenite vsaj kakšno prijazno besedo. Pa tudi bombonjera in kava ne staneta celega premoženja.