Ženske niso lutke na baterijo, da bi jih bilo treba nenehno energetsko polniti od zunaj za njihovo pričakovano (po)polno delovanje. Pokončnim ženskam ne dajejo moč niti moški niti očetje njihovih otrok. Njihova moč izvira iz njih samih, moški pa so jim pri tem lahko samo v oporo. Prav tako materinstvo ne more biti del posla, otroci pa stvar, ki jo je mogoče »kupiti«. Zato so vse razprave o dvigu rodnosti, ki izhajajo iz videnja žensk kot nemočnih bitij ter otrok kot »predmetov« kupčije, hinavščina, ljudje, ki to počnejo v imenu višjih, nacionalnih ciljev, pa preračunljivi koristolovci. Še vedno upam ter verjamem, da bo takšen pogled enkrat zapustil ta naš svet.
Utopizem? Morda po vse bolj odkritem družbenem stegovanju prstov po maternici kot nosilki življenja. Zaradi potrebe po številnejšem zarodu se je v Evropo prikradel hudobni duh. Naprej se je spravil na priseljence, potem se je lotil še žensk. Brez sramu se je povsem jasno razgalil v naši sosednji državi, kjer zaradi nizke rodnosti mlade pare nagovarjajo k starševstvu z denarjem. Zadnje, kar so storili v ta namen, je dajanje ugodnih posojil »dostojnim« staršem, ki jih je mogoče »odplačati« z otroki. Po rojstvu prvega otroka jim posojila ne bo treba odplačevati tri leta, po rojstvu drugega jim bodo odpisali tretjino vrednosti posojila, po rojstvu tretjega otroka pa celotno posojilo. Če v petih letih otrok ne bo, bo par moral vrniti posojilo z obrestmi vred. Cilj takšnega »posluha« za mlade pare je dobiti madžarske otroke, ohraniti čisto raso. Od takšnega ukrepa za spodbujanje rodnosti do obtožbe mladih ter slabo plačanih ali nezaposlenih žensk, da so zaradi nepobranega »podarjenega« denarja sami krivi za svoj slab položaj v družbi, je le kratek korak.
Morda bo kdo ob tem dejal – mi smo drugačni, mi delamo drugače. Ali res tako drugače ali pa počnemo podobno, vendar le bolj »tankočutno«? Predsednik Borut Pahor je nedavno v predsedniški palači organiziral posvet o demografski politiki, tako z vidika rodnosti kot priseljevanja. Povabljeni so bili strokovnjaki in raziskovalci s področja demografije, politično noto pa je posvetu dalo sodelovanje predstavnikov parlamentarnih političnih strank. Omizje je razgrnilo paleto razlogov za slovenski demografski problem, po tem, kar je bilo mogoče prebrati, pa novega vrelca življenja ni odkril nihče. Kako bi tudi lahko, če ženska pri tem spet ni bila osredinjena.
Začeti bi morali s tem, da vse ženske ne morejo postati mame in da si marsikatera tega tudi ne želi. Potem bi se bilo treba vprašati, kako razmišlja in kaj pričakuje, ko se odloči za materinstvo. Kot mati verjamem, da najprej stvari, ki so univerzalne za vse matere, to pa je, da se bo njenemu otroku godilo dobro od zibelke do groba. Čeprav je popek, simbol večne povezanosti matere in otroka, marsikdaj boleča nezaceljena rana.
Potem pa so stvari, ki opredeljujejo mater po tem, kar je tudi kot ženska, torej po pripadnosti neki socialni in družbeni skupnosti, po različnih nazorih ali pogledu na svet, političnem prepričanju. Različnost je pravica žensk, tudi ko postanejo matere. Predvsem pa zdajšnja ženska potrebuje neodvisnost in svobodo. Vira njene moči sta njeno lastno življenje in spoštovanje tega od drugih. Brez tega ni spoštovanja otrok, ki jih rojeva kot mati v svet. Otroka, ki je čudež življenja, ne del nekega političnega načrta. Kajti, kot je zapisal nekdo, politika je spremenljiva, ekonomija nepredvidljiva, etika življenja pa večna.
Utopizem? Morda po vse bolj odkritem družbenem stegovanju prstov po maternici kot nosilki življenja. Zaradi potrebe po številnejšem zarodu se je v Evropo prikradel hudobni duh. Naprej se je spravil na priseljence, potem se je lotil še žensk. Brez sramu se je povsem jasno razgalil v naši sosednji državi, kjer zaradi nizke rodnosti mlade pare nagovarjajo k starševstvu z denarjem. Zadnje, kar so storili v ta namen, je dajanje ugodnih posojil »dostojnim« staršem, ki jih je mogoče »odplačati« z otroki. Po rojstvu prvega otroka jim posojila ne bo treba odplačevati tri leta, po rojstvu drugega jim bodo odpisali tretjino vrednosti posojila, po rojstvu tretjega otroka pa celotno posojilo. Če v petih letih otrok ne bo, bo par moral vrniti posojilo z obrestmi vred. Cilj takšnega »posluha« za mlade pare je dobiti madžarske otroke, ohraniti čisto raso. Od takšnega ukrepa za spodbujanje rodnosti do obtožbe mladih ter slabo plačanih ali nezaposlenih žensk, da so zaradi nepobranega »podarjenega« denarja sami krivi za svoj slab položaj v družbi, je le kratek korak.
Morda bo kdo ob tem dejal – mi smo drugačni, mi delamo drugače. Ali res tako drugače ali pa počnemo podobno, vendar le bolj »tankočutno«? Predsednik Borut Pahor je nedavno v predsedniški palači organiziral posvet o demografski politiki, tako z vidika rodnosti kot priseljevanja. Povabljeni so bili strokovnjaki in raziskovalci s področja demografije, politično noto pa je posvetu dalo sodelovanje predstavnikov parlamentarnih političnih strank. Omizje je razgrnilo paleto razlogov za slovenski demografski problem, po tem, kar je bilo mogoče prebrati, pa novega vrelca življenja ni odkril nihče. Kako bi tudi lahko, če ženska pri tem spet ni bila osredinjena.
Zdajšnja ženska potrebuje neodvisnost in svobodo. Vira njene moči sta njeno lastno življenje in spoštovanje tega od drugih. Brez tega ni spoštovanja otrok, ki jih rojeva kot mati v svet.
Začeti bi morali s tem, da vse ženske ne morejo postati mame in da si marsikatera tega tudi ne želi. Potem bi se bilo treba vprašati, kako razmišlja in kaj pričakuje, ko se odloči za materinstvo. Kot mati verjamem, da najprej stvari, ki so univerzalne za vse matere, to pa je, da se bo njenemu otroku godilo dobro od zibelke do groba. Čeprav je popek, simbol večne povezanosti matere in otroka, marsikdaj boleča nezaceljena rana.
Potem pa so stvari, ki opredeljujejo mater po tem, kar je tudi kot ženska, torej po pripadnosti neki socialni in družbeni skupnosti, po različnih nazorih ali pogledu na svet, političnem prepričanju. Različnost je pravica žensk, tudi ko postanejo matere. Predvsem pa zdajšnja ženska potrebuje neodvisnost in svobodo. Vira njene moči sta njeno lastno življenje in spoštovanje tega od drugih. Brez tega ni spoštovanja otrok, ki jih rojeva kot mati v svet. Otroka, ki je čudež življenja, ne del nekega političnega načrta. Kajti, kot je zapisal nekdo, politika je spremenljiva, ekonomija nepredvidljiva, etika življenja pa večna.