Kljub mladosti, štejete nekaj čez 30 let, imate za sabo številne nastope, glasbena potovanja in sodelovanja. Kako vas je pot sploh zanesla v glasbo in pozneje v klasiko?
»Od nekdaj sem z veseljem pela. Ko sem bila majhna, mi je mama kupovala kasete takrat priljubljenih mladih pevk, kot sta Hajdi in Sanja Mlinar. Doma imamo manjšo kmetijo, in medtem ko so starši skrbeli za živali, sem si jaz vrtela kasete, dokler se nisem naučila neke pesmi. Ko so se vrnili v hišo, sem jim pripravljala mini koncerte. Tudi na prireditvah v okolici sem dosti nastopala, začela sem s štirimi leti. Nato sem obiskovala ure klavirja na Glasbeni šoli Slavka Osterca Ljutomer ter se čisto zaljubila v klasično glasbo. Izobraževanje sem nadaljevala na takratni Srednji glasbeni šoli v Mariboru, kjer sem imela čudovite sošolce, ki so danes odlični glasbeniki. Vsi verjetno poznajo Luko Šulića, ki je bil že takrat nekaj posebnega. Tako se človek zaljubi v klasiko, v njeno izrazno moč, povednost in tankočutnost. Spoznavati začneš, kako lahko vsaka majhna razlika v načinu fraziranja spremeni pomen, emocijo glasbene misli. Finese te začnejo vse bolj zanimati in spoznavati začneš pravo globino in širino klasične glasbe. V času srednje šole so bili na šoli danes vrhunski džezovski glasbeniki, zato sem se začela navduševati nad to smerjo, pozneje pa se odločila za študij muzikologije in filozofije na ljubljanski filozofski fakulteti.«
Kmalu zatem ste pristali v svetovno znani zasedbi Perpetuum Jazzile.
»Res je, v roke mi je prišel letak za avdicijo in sem si rekla, to bo nekaj džezovskega in o tem želim več vedeti. Zborovska glasba mi je bila od nekdaj ljuba, vrsto let sem pela tudi v Komornem zboru Orfej. Pri Perpetuum Jazzile sem pela štiri leta, imeli smo se zelo lepo, vendar sem sčasoma ugotovila, da želim končati fakulteto in se poglobiti v študij. Poleg tega sem začela intenzivneje trenirati solopetje na glasbeni šoli, ker zame je glas najboljši in tudi najbolj zahteven instrument. Mislim, da ga je najtežje obvladati, saj ima vsak drugačno telesno konstitucijo in glasilke, zato ti profesorji težko dajo enoznačna navodila. Gre za spoznavanje samega sebe in svojih občutkov v telesu. Pri zasedbi sem se naučila različnih načinov petja, kako oponašati glasbila, potem pa me je začelo zanimati, kako v celoti izkoristiti potencial glasu in ohraniti zdrave glasilke. Obdobje je bilo zelo intenzivno, imeli smo po 70 koncertov na leto, zato sem se odločila za spremembo.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Ste se takrat dokončno odločili za opero?
»Nekaj časa sem se iskala, potem pa naletela na profesorico Barbaro Nagode, ki me je dokončno navdušila za to smer. Dolgo nisem vedela, da sem bom s tem profesionalno ukvarjala, da bom v opernem zboru, saj sem vmes začela delati na Muzikološkem inštitutu in sem predvidevala, da bo tisto moja pot. Potem je prišlo do krize, ni bilo več sredstev za delo tam in takrat je bila avdicija za zbor v operi. Prijatelji so me nagovarjali, naj grem. Šla sem in bila sprejeta. Sedaj sem tam že sedmo sezono in to je postala moja pot.«
Ko sva se dogovarjali za intervju, ste dejali, da se pripravljate na premiero. S katero opero ste končali sezono?
»V začetku junija smo prvič uprizorili Puccinijevo opero Madama Butterfly. Zbor v tej operi sicer nima tako obsežne vloge, toda jaz sedaj že tri leta pripravljam kratke predstavitve za publiko, saj sem študirala muzikologijo in na ta način ohranjam stik s stroko. Včasih imajo režiserji odličen koncept, ki ga nekdo, ki samo pride gledat in poslušat, ne more razbrati. Tako predstavim glasbo, zakulisje dela in zanimivosti.«
Kulturni delavci ste bili več mesecev brez nastopov. Kako ste se spopadali s tem? Je bilo po vrnitvi vznemirjenje toliko večje?
»Ti meseci so bili stresni in žalostni. V SNG Maribor so se zelo trudili in za delo izkoristili vsako rahlo sproščanje. Pripravili smo tudi spletne koncerte. Konec lanskega leta smo snemali komorne točke, s kolegicami iz zbora smo posnele dve točki iz opere Čarobna piščal, kar nam je dalo kar nekaj veselja. Vmes pa sem vadila doma in vzdrževala kondicijo. Smo se pa bali, kako bo, saj je bila prva premiera v maju Carmina Burana, ki je za zbor izjemno zahtevna. Traja dobro uro in poje se na polno. Ker smo brez problema izvedli šest zaporednih predstav, smo očitno ostali v precej dobri kondiciji. Vznemirjenje pa je seveda bilo čutiti. Tudi veselje je toliko večje, ker je bilo z vsakim začetkom v dvorani nekaj gledalcev več. Sinergija med publiko in izvajalci naredi predstavo.«
Petje zanimivo primerjate s športom.
»Tako je, petje je kot šport, če ne vzdržuješ kondicije, moraš začeti znova. Na srečo sem se v času brez nastopov začela pripravljati za recital v Veržeju, tako da sem imela izziv. Moji domači so precej trpeli, ker so me vsak dan poslušali, ampak so bili potrpežljivi (smeh). Zame je najboljši recept za ohranjanje glasu ta, da si čim manj pod stresom, se zdravo prehranjuješ, dovolj hidriraš, paziš nase, se odpoveduješ zabavam. Telo potrebuje regeneracijo, podobno kot pri športu.«
Katere operne pevke so vam ljube? Se želite kdaj preizkusiti v tujini?
»Med tistimi, ki spadajo v zlato dobo opere, sta mi najljubši Renata Tebaldi in Montserrat Caballe. Obe sta imeli izvrstno tehniko in sta znali lepo frazirati. Predvsem druga je slovela v odličnih pianissimih v višino. Od aktualnih pevk mi je ljuba Rebeka Lokar, pri kateri se tudi učim petja. Cenim jo kot osebo, ker na odru da svoj maksimum in odlično obvlada glas. Sicer jaz navadno nimam zvezdniških vzornikov, ampak so mi blizu ljudje, ki so me kaj naučili in mi nekaj dali.
Glede tujine pa je tako, da če se odločiš za solistično pot, potrebuješ dobrega menedžerja. Biti solist je izjemno stresno in občudujem vse, ki si upajo biti solo na odru. Kakor hitro je v igri tujina, pomeni, da si freelancer in je ogromno negotovosti. Gotovo bi se v tujini želela preizkusiti, vendar sem za zdaj zadovoljna tu, kjer sem.«
Katera opera vam je bila doslej največji izziv?
»Turandot. Imeli smo odličnega italijanskega režiserja Filippa Tonona, ki obožuje naš zbor. Opera je že po pevski plati zelo zahtevna, režija pa je zajemala še veliko tekanja po odru. Izkušnja je bila zelo lepa in režiserja cenimo, ker ima podrobno izdelan načrt. V čast si štejemo tudi, da nas je povabil v Padovo. Rekel je, da želi naš zbor tam, da italijanskim pokažemo, kako se mora na odru delati režija. Zanje je bojda značilno, da so na odru nefleksibilni.«
Aktivnosti na odru so verjetno posledica sprememb, ki jih doživljajo vse sfere. Predvidevam, da tudi opera?
»Ja, opera se je v zadnjih desetletjih zelo spremenila. Solisti in zbor so bili prej v pevsko zahtevnih delih precej statični, s filmom pa se je svet spremenil. Režije so čedalje bolj gledališke, moraš biti igralec, peti v različnih položajih. Meni je to ljubše, podajanje je za gledalce bolj zanimivo, organsko in pristno. Opera je morala iti pot sorazmerno z razvojem tehnologije. Do 20. stoletja so skladatelji pisali nove opere, danes so na odrih večinoma klasike. V Sloveniji so novitete redke, zato je treba čudovite zgodbe in bombastično glasbo približati poslušalcem. Ne znamo več poslušati le z ušesi, ampak tudi z očmi.«
Kako ocenjujete odnos občinstva do klasične glasbe?
»Zdi se mi, da je imela kultura v mojem otroštvu neko veljavo, potem pa sta začela prevladovati zdrav način življenja in šport. To je sicer odlično, vendar je šport sedaj prevzel vso pozornost in je veliko bolj cenjen. Ljudje raje zavijejo na tekmo kot na koncert ali razstavo. V Sloveniji smo se oddaljili od kulture. Še veliko ljudi je, ki jih pritegne, tudi odlične kulturnike imamo, vendar je nastala vrzel, ki je morda povezana z načinom življenja. Ta je bolj dinamičen in stresen. Dejavnik je verjetno tudi to, da se vse dobi posneto. Hendikep klasične glasbe oziroma prednost pred popularno glasbo je, da jo moraš doživeti. V operi vidiš orkester, začutiš vibracije glasbil, zvoka, pevcev. Klasika je živa stvar in je najlepša, če jo poslušaš v živo, brez ojačevalcev zvoka. Želim si, da se ta trend spremeni, da bodo ljudje začutili potrebo po tem, da klasiki prisluhnejo.«
Kaj da glasba vam osebno?
»Notranjo zapolnitev. Je fenomenalno izrazno sredstvo in meni, ker se štejem za zboristko, je nekaj popolnega, ko množica ljudi hkrati vdihne, ko se pevci med sabo glasovno pobarvajo in zazvenijo čiste harmonije. Takrat nastane neka magija.«
Omenimo še to, da ste prejemnica Prešernove nagrade za diplomsko delo iz muzikologije. Kaj ste raziskovali?
»To si štejem za največji življenjski dosežek in je plod dolgega raziskovalnega dela. Raziskovala sem arhiv in starejše muzikalije v mariborski stolnici. Priložnost za delo na inštitutu sem dobila prav zaradi dela za slovesnost ob odkritju kipa Dragotina Cvetka v Vučji vasi, pred desetimi leti ob stoti obletnici njegovega rojstva. Pripravila sem razstavo. Je ustanovitelj institucionalne muzikologije v Sloveniji in tega se v križevski občini ne zavedamo dovolj. Slovensko glasbo je uvrstil v mednarodni prostor in napisal prvi sistematični pregled zgodovine slovenske glasbe. Želela bi si, da dobi kak prostor za stalno razstavo.«