Dominik Bagola je srčen Cankovčan, pravi mozaik kreativnosti, od malega zaljubljen v glasbo. V otroštvu se je navdušil nad orglami, kasneje vihtel bobnarske palčke za kultno prekmursko rock skupino Psycho-path, zdaj pa že devet let kot kantavtorski pianist ustvarja pod umetniškim imenom Balladero. Poslušalce razvaja z drugačnimi, otožnimi, včasih optimističnimi baladami, potem pa z nežnimi ritmi razmiga plesišče. Ob vsej ustvarjalnosti sogovornika navduši z dostopnostjo in prizemljenostjo. V najinem pogovoru je beseda tekla tudi o njegovih glasbenih poteh in življenju na splošno. Ker je že v telefonskem pogovoru, ko sva se dogovarjala za srečanje, sproščeno omenil tikanje, sva se tikala tudi v pogovoru.
Glede na čas, ki ga živimo zadnje leto, čutiš pri sebi kakšne spremembe?
»Menim, da smo se krovno vsi spremenili v tem zadnjem letu. Sam še bolj cenim drobne stvari, ki so v življenju najpomembnejše. Zaradi teh je vredno živeti in biti, navsezadnje nas ženejo naprej. Še bolj cenim pristno druženje z družino in prijatelji ter neverjetno naravo v Prekmurju. Vsekakor se vse začne pri zdravih, lepih odnosih. Najprej do sebe, nato do drugih. Treba se je imeti rad. In deliti to ljubezen z drugimi. Kljub velikim izzivom, oviram, ki so jih nekateri morali v tem času premagati, upam, da bomo ljudje iz tega potegnili najboljše in bomo postali bolj solidarni. Sploh po tej zaprtosti moramo ponovno zgraditi skupnost, boljšo družbo.«
Te je korona posebej navdihnila, si bil v tem čudnem času bolj ustvarjalen?
»Sicer me po vsem tem korona ne navdihuje prav posebej, čeprav je skrita med kako vrstico mojih pesmi. Res pa je bilo več časa za ustvarjanje. Marca sem izdal skladbo Najina, ki je posvetilo pravemu prijateljstvu, partnerstvu, kar je najpomembneje v življenju. Za udaren aranžma je poskrbela produkcija prekaljenega Uweja Bosserta. S singlom Marelice se bom predstavil tudi v finalu Slovenske popevke, ki bo septembra, jeseni načrtujem še izid tretje plošče. Bili smo gostje majskih Izštekanih, s Camerato Slovenskega mladinskega orkestra, bendom in gosti smo se oglasili pri Juretu Longyki. Spremljal me je bend Martin Lunder, Jernej Kržič in Boštjan Gradišek, gosti so bili tudi Samo Budna, Jadranka Juras, Melanija Fabčič, pa Peter Dekleva in Amadej Herzog. Res je bilo odštekano.«
Kje smo leto dni po epidemiji? Smo postali bolj solidarni, povezani, tudi kulturni?
»Sem optimističen, a še več bi morali delati na odnosih. Morda je čas, da se vrnemo k povezanosti. Kot otrok sem odraščal na vasi, delili smo si stvari. Veliko časa smo preživeli ob druženju. V tej današnji odtujenosti pa je spet čas za intenzivnejše razmišljanje o vrnitvi mikro skupnosti, kako se spet bolj povezati. Da nas ne žene ljubosumje in niso na prvem mestu materialnosti, nazivi in dosežki, ampak dobre družbene inovacije. Da se znova bolj povežemo s seboj in drugimi. Z reflektiranjem resničnega smisla v življenju lahko veliko naredimo. Spremeniti bo treba sistem in v to ustvarjalnost lahko vstopi vsak, saj tudi naravnih virov ni neskončno, enkrat bo treba nehati živeti tako, kot živimo, torej v smislu pretirane razsipnosti. Brez komunikacije ni ustvarjalnosti. Ni sama sebi namen. Tudi nuja je močan navdih ustvarjalnosti. Ta naš stari svet je postal malo utrujen, tudi od kopičenja in raznovrstnih nesmislov smo drveli v prepad. Sicer smo se ustavili in razmislili, postavili vrednote na pravo mesto, a iz vsega bi lahko potegnili še več. Druge rešitve ni kot ta, da ostanemo povezani in skupaj najdemo rešitev.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Kulturniki so trenutno v težkem položaju. Kako ocenjuješ odnos trenutne politike do glasbenikov, kulture?
»Z eno besedo katastrofalen. Nisem ne levičar ne desničar, imam svoja stališča in prepričanja, ki so mešanica obeh političnih polov. Na stvari predvsem skušam gledati realno. Čeprav je stopnjevanje pritiska na politike nujno, ne verjamem v reševanje z verbalnim obračunavanjem, skandiranjem, zato se ne udeležujem protestov ali petkovih kolesarjenj. Pri nas je nujno potrebnega več dialoga, trenutno le vsi kričijo drug čez drugega in se ne poslušajo. Prav poslušanje je najbolj zanemarjena veščina, kar se vidi pri trenutni politični garnituri, ampak v takih časih ima prav kultura svoje poslanstvo. Kultura je gonilka demokracije in je ni mogoče utišati. In prav to vsaka oblast, kakršna koli že je, vedno znova pozablja. Kultura je in bo preživela vse človeške kataklizme, ne vem pa, ali lahko narod preživi brez kulture. V prihodnosti je nujno, da v kulturo z veliko začetnico na prvo mesto postavimo medsebojne odnose in medčloveško spoštovanje.«
Kako pa je s kulturnostjo v glasbi, ste rivali ali sobivate, se povezujete?
»Lahko bi je bilo več, predvsem v smislu povezovanja. Ker je v Sloveniji bazen občinstva tako majhen, je velika škoda, da se glasbeniki še bolj ne povezujemo in si ne predajamo občinstva. To je velika priložnost, ki še ni do maksimuma izkoriščena. Verjamem v kolektivnega duha, medsebojno pomoč, visoko stopnjo solidarnosti. To so glavni gradniki tako imenovane družbene trdoživosti, navsezadnje se s tem kaže vljudnost. Sam se zelo rad povezujem in sodelujem z raznimi glasbeniki. Zakaj bi se v svetu, ki je tako zelo povezan in prepleten, omejevali. Je pa res, da je epidemija pripomogla k povezovanju glasbenikov.«
Po izobrazbi si družboslovec. Kako si pristal v glasbi, menda si v otroštvu želel postati organist?
»Tako je. Ko sem bil majhen, sem ob koncih tedna veliko časa preživel s starimi starši, oče in mama sta namreč delala v družinski gostilni. In ker so dedek Štefan in babica Frida ter stric Viktor peli v cerkvi, sem velikokrat sedel na koru ob organistu in pritiskal na tipke, očaran nad instrumentom. Organist mi je mogoče tudi v šali predlagal, naj se naučim igrati, da bom lahko pritiskal prave tipke. Starši so me podprli in vpisali v glasbeno šolo, a tam niso učili igranja orgel, drugi največji instrument je bil klavir, tako sem pri šestih ali sedmih letih začel učne ure klavirja v glasbeni šoli. Bila je ljubezen na prvi dotik. Danes sem hvaležen predvsem staršem, da so mene, brata Aljošo in sestro Urško vozili v glasbeno šolo, edini sem to razvijal naprej in zavil v glasbene vode. Zahvalil bi se tudi učiteljem glasbe Aleksandru Vlaju, Ištvanu Vargi, Olgi Kous in Erni Lukač, oni so res pomembno prispevali k moji glasbeni poti.«
Z navdušenjem se spominjaš otroštva. Ima kakšen spomin, ki je povezan z glasbo, še posebej lepo mesto?
»Ja, en je tak skoraj tragikomičen. Včasih je bilo do pianinov težje priti, kot si mislimo. Starša sta več let varčevala, da sta ga lahko kupila, in ko so nam ga končno dostavili v vas, je bil to velik dogodek. Nestrpno sem ga pričakoval. Ker staršev ni bilo doma, so ga pripeljali pred gostilno. Nepozaben trenutek je bil, ko sem nanj prvič zaigral kar tam, sredi gozda. Bil sem presrečen. Potem pa ga je oče moral seveda sam prepeljati še do doma. Z vaškimi fanti so ga naložili na prikolico, sto metrov pred domačo hišo pa so zapeljali v blag ovinek in klavir je pred mojimi očmi zgrmel s prikolice. Ob trku s tlemi je nastal zvok, ki sem si ga zapomnil do danes. Spremlja me vse življenje in je močno povezan z mojo glasbo, saj iščem strast v kontrastu med grmenjem zvoka in čisto tišino, ki sledi. Poskušam biti intenziven, ko je glasba tiha ali glasna. Na srečo so pianino lahko popravili, sicer smo morali nanj čakati še pol leta, ampak dobili smo ga vrnjenega in še vedno je doma v dnevni sobi.«
Navdušen pianist, ki je kot najstnik začel vihteti bobnarske palčke. Kako to?
»Nasproti nekdanje glasbene šole v Murski Soboti je bila trgovina z glasbili, po učnih urah sem šel vsakič mimo in v izložbi videl tiste bele bobne, zaljubil sem se. Očitno se res hitro zaljubim v instrumente. Takrat sem kakšen mesec očetu govoril le o teh bobnih. Nisem mu prigovarjal, naj jih kupi, le govoril sem stalno o njih. No, ko sem šel naslednjič mimo izložbe, sem videl poleg bobnov napisano rezervirano Bagola. Bil sem v sedmih nebesih.«
Kot bobnar si se pridružil kultni prekmurski zasedbi Psycho-path. Se je takrat uradno začela tvoja kariera?
»Uradno se je začela pri devetnajstih letih z bendom Soundtrade, s katerim smo v Mikku zmagali na natečaju. Seveda so bili bendi tudi pred tem, ampak s Soundtradom smo prvič snemali v studiu. Nekega poletnega dne smo imeli špil v Murski Soboti, tam me je videl igrati Jernej Šavel, takrat član Psycho-patha. Sicer sem se v tistem času želel bolj posvetiti oglaševanju, ampak me je Jernej povabil na avdicijo, bilo jim je všeč moje igranje, zato so me zvabili na evropsko turnejo. Seveda mi ni bilo treba reči dvakrat. Obdelali smo vso Evropo, od Liverpoola do Balkana. Tista turneja mi je dala dodaten zagon in razširila moja obzorja. Ko smo snemali zadnjo ploščo s Psycho-pathom, sem spoznal tudi producenta svojega solo prvenca Bobbyja MacIntyrja, takrat sem napisal tudi skladbi Monsters in Prekmurska, ki sta zaživeli šele na mojem prvem albumu Club Deuce. Res se je vse poklopilo in začel sem solo kariero.«
Veliko sodeluješ z Jadranko Juras. Je ona pripomogla k tvoji solo poti in Balladeru?
»Ja, ko sem začel pisati glasbena besedila, sem mislil, da bom bolj avtor iz ozadja. Nikoli se nisem štel med vokaliste, sicer sem pel za svojo dušo, a pri tem je ostalo, dokler nisem spoznal Jadranke, nadarjene glasbenice. Od začetka me je spodbujala, naj vzamem zadevo resno, ker se ji je zdelo, da imam kakovostne skladbe in soliden glas. Že takrat sva sodelovala ne le na pevskih vajah, kjer je bila stroga, a izvrstna mentorica, ampak tudi na snemanjih skupnih skladb. Hvaležen sem ji, da me je opogumila, da sem sploh prijel za mikrofon. Začetki so bili težki, skoraj strašljivi, ker sem se z bobnarskega stolčka preselil za klavir in vokal. Je pa vse lažje, lani sem nastopil na ljubljanskem Kongresnem trgu s solo točko, pa tudi skupaj z Jadranko.«
Mogoče malo klišejsko vprašanje. Od kod črpaš navdih za ustvarjanje?
»Klišejski odgovor bi bil iz življenja, spominov. Opažam pa, da vse bolj črpam iz stvari, ki so, ampak jih pogledam drugače. Pri tem pa vedno iščem, kako se z glasbo dotakniti čim več ljudi. Črpam iz trenutne situacije, tudi stiske in veselja. Ustvarjalnost se namreč začne pri duhovnosti, pri tem, da si sposoben prisluhniti besedi, se znaš poglobiti vase in znaš razmišljati o svetu, ki nas obdaja. S kreativnostjo prebrodimo res težke življenjske zgodbe, zato polagam na dušo, najdite zrno kreativnosti v sebi in ga razvijajte naprej. Lepše živimo, če se znamo izraziti.«
S posebnim žarom omenjaš pokojnega očeta, priznanega gostinca, posvetil si mu tudi dve skladbi. Je zaznamoval tvoje glasbeno ustvarjanje?
»Glasba in ustvarjanje sta naju povezovala, koncert Rogerja Watersa je bil zadnji, ki sva ga z očetom skupaj obiskala. Res sva bila povezana, pred izidom plošč sem mu dajal demo posnetke, saj me je zanimalo njegovo mnenje, prav tako je zelo vplival na mojo glasbeno pot. Tragično je preminil, z danes na jutri, sicer smo se od njega poslovili v bolnišnici, a je ostala zareza. Moja reakcija na izgubo je bila skladba Še živim, ki je bila sicer napisana pred očetovo nesrečo, dal sem mu jo tudi na posnetku, a nikoli nisem izvedel, kaj o skladbi meni. Kasneje, ko sem doumel, kaj se dogaja, sem mu posvetil še skladbo Ponesi mi, ki govori o njegovi življenjski poti. Kljub žalostni konotaciji skladbi nista solzavi, podobne zgodbe se namreč dogajajo vsak dan, to je del življenja. Z glasbo se nočem nikomur vsiljevati, zato ljudem ponujam besedila, v katerih jih spodbujam, da se najdejo. Obe skladbi sta skladbi upanja, da smo ljudje sposobni priti iz najtemnejših kotičkov do svetlobe. Takšna je bila tudi osebnost mojega očeta. Vedno je bil pozitivno naravnan.«
Sestra Urška je nadaljevala družinsko tradicijo.
»Ja, prevzela je vajeti gostilne Ajda, na to sem zelo ponosen. Za žensko se mi zdi to težje delo, a ga ona res odlično opravlja, to me veseli. Naša gostilna je res prežeta s tradicijo, trudili se bomo, da tako ostane.«
Prekmurju si poklonil eno svojih prvih pesmi - Prekmurska, sklepam, da si rad v naših krajih. Razmišljaš, da bi se vrnil na Goričko za vedno?
»Nadvse rad, doma imam tudi svoj band kotiček, tu imam tudi večino stvari, ki jih z Eriko, dekletom, ne moreva imeti v Ljubljani. Navsezadnje sem na Goričkem začel ustvarjati, zato še raje zahajam domov. V bistvu je to privilegij, da prihajam iz Prekmurja. Navdušen sem nad raznoliko prekmursko pokrajino, vse bolj jo cenim. Vsekakor bi se rad po petdesetem letu vrnil domov, na kakšen gorički hrib in tam ustvarjal. Verjamem, da bi nastalo veliko dobrih plošč.«
Kaj načrtuješ za poletje, bo Balladero kmalu nastopil v Prekmurju?
»Šestnajstega junija načrtujem izid skladbe Potujem, ki je povezana s sklenitvijo kroga. Pesem je nastavljena na kitarskem rifu brata Aljoše, z njim sva sicer že nekajkrat sodelovala na glasbenem področju, a nikoli še nisva skupaj snemala v studiu, zato se toliko bolj veselim projekta. Videospot pa bomo posneli na Goričkem. Osemnajstega junija bom nastopil v Beltincih, nekaj se dogovarjamo za koncert v Murski Soboti. Idej in načrtov je veliko, upam, da bo vse uspelo.«
