V pozitivnem je lahko pomenilo, da pri nas ni tako hudega kriminala, kot je v ZDA, ali da je življenje tukaj bolj umirjeno v primerjavi s pehanjem za uspehom in denarjem čez lužo. Veliko naših izseljencev pa je ob obisku Pomurja izreklo malodane znameniti stavek: »Vi imate tukaj Ameriko.«
A če se usmerimo samo na eno področje, lahko rečemo, da glede organizacije športnih prireditev in dogodkov mi res nismo Amerika. Prav nasprotno, glede tega smo še kakšnih petnajst do dvajset let za njo, obstaja pa dokajšnja verjetnost, da je tudi ne bomo nikoli dohiteli. Veste morda, kdaj se bo odigrala preložena tekma med Olimpijo in Muro? Ne, ne morete vedeti, ker Nogometna zveza Slovenije (vsaj do včeraj) še ni določila termina, čeprav so od preložitve tekme minili že trije tedni. Podobno velja na primer za finale nogometnega pokalnega tekmovanja. Ali morda veste, v katerem mestu bo odigran? Ne, ne morete vedeti, ker to še sploh ni določeno, kljub temu da je bil četrtfinale že konec oktobra. Je res tako težko izbrati datum ali kraj za eno samo tekmo?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(INTERVJU) "Vlada naj izvrši tisto, za kar je bila izvoljena," pravi nekdanji poslanec Geza Džuban
V parlamentu je deloval v dveh najbolj prelomnih trenutkih za državo: ko se je ta po osamosvojitvi leta 1991 začela oblikovati in ko je leta 2004 postala del Evropske unije
Zdaj pa za primerjavo poglejmo prek oceana. V tekmovanju študentskega ameriškega nogometa se že tri leta vnaprej natančno ve, v katerem mestu bodo odigrane finalne tekme in kdaj. V ligi profesionalnega ameriškega nogometa pa je to znano že štiri leta vnaprej. To sta samo dva primera odlične organiziranosti na športnem področju v ZDA.
Ameriška športna televizijska mreža ESPN, ki je med najbolj uveljavljenimi na svetu, je že leta 2014 podpisala pogodbo o prenosu tekem končnice ameriškega študentskega nogometa za kar deset let. Organizacija je tam na vrhunski ravni, a kljub temu so športni novinarji na televiziji ob izjemnem poznavanju tematike in sledenju pravilom še vseeno sproščeni, duhoviti in strastni ter se pogosto šalijo na svoj račun ali na račun gostov v oddaji.
Ena od teh oddaj je verjetno edinstvena na svetu po svoji zasnovi in kršenju skoraj vseh nepisanih ali zapisanih televizijskih pravil. Imenuje se Pardon The Interruption (prevedli bi jo lahko kot Oprostite, da prekinjamo) oziroma PTI (izgovorjava: pi-ti-aj), kot ji pravijo Američani. Ob tej oddaji sem se spomnil na Jonasa Žnidaršiča in oddajo Videošpon na začetku devetdesetih let, v kateri je najverjetneje kot prvi voditelj v Sloveniji prekršil nedotakljiva časovna merila za začetek televizijskega dnevnika (pa še kakšna druga tudi), saj je kar nekajkrat pozabil na to, da bi moral že končati oddajo, in se je dnevnik zaradi tega začel s kar dve- ali triminutno zamudo, kar je bilo do takrat nezaslišano. No, oddaja Videošpon je bila na sporedu slabih šest let, medtem ko je oddaja PTI letos novembra slavila že dvajsetletnico obstoja, kar je za ameriške razmere nekaj neverjetnega. Dobila je že tri nagrade emmy za studijsko športno oddajo.
Vodita jo novinarja, ki sta že precej v letih, a miselno zelo iskriva in po srcu še vedno nagajiva: 73-letni Tony Kornheiser in 63-letni Michael Wilbon. Spoznala sta se, ko sta delala kot novinarja pri časopisu Washington Post. Od takrat sta najboljša prijatelja, čeprav se ob gledanju oddaje PTI večkrat zdi ravno nasprotno. Kornheiser že več desetletij živi v Washingtonu, Wilbon pa ob rodnem Čikagu veliko časa preživlja tudi v Arizoni. V dobi korone oddajo vodita prek zooma, Kornheiser celo s podstrešja v svoji hiši. Sam je koncept oddaje večkrat opisal tako: »Dva starca se dereta drug na drugega, v glavnem pa se Wilbon dere name.« Oddaja je poimenovana po prvem stavku, ki ga stalno pove Wilbon: »Pardon the interruption, but I'm Michael Wilbon ...« (Oprostite, da prekinjam, ampak jaz sem Michael Wilbon ...). Nato pove nekaj šaljivega o dnevu, ki gre h koncu. V oddaji se ponavlja še več stavkov, Wilbon se na primer vsakič poslovi z besedami: »Same time tomorrow, knuckleheads.« (Jutri ob istem času, bučmani.)
Kdor prvič gleda PTI, je čisto zmeden, saj se voditelja prav nič ne držita na zaslonu zapisanih časovnih omejitev za posamezno temo, ki je označena samo z eno besedo, njuna največja značilnost pa je, da govorita ali se dereta naprej, čeprav se že začenja reklamni blok ali je že konec oddaje, tako da ju vedno »odrežejo« kar sredi stavka. Pred njunim besednim bombardiranjem ni varen nihče, niti njuna lastna televizijska hiša ne. Na drugih televizijskih postajah tega sveta bi takšnima voditeljema najbrž že grozila odpoved, njima pa je ob dvajsetletnici oddaje v živo čestital sam nekdanji predsednik ZDA Barack Obama.
Vesel bom, če bom s tem zapisom še koga spodbudil k ogledu te izjemne oddaje, če ima to možnost, a naj opozorim: če jo začneš gledati redno, te lahko zasvoji. Njen koncept je namreč tako organizirano neorganiziran, da mu ne moreš več pobegniti.
*kolumna je bila napisana 8. decembra