Podolgovati Flores v Indoneziji je, kot nakazuje že njegovo ime, otok cvetočih dreves. Ta se vijejo ob skoraj 700 kilometrov dolgi cesti, ki povezuje njegov zahodni in vzhodni del. Labuan Bajo je manjše pristaniško in ribiško mestece na zahodni strani. Zadnje časa spominja na veliko gradbišče. Hoteli rastejo kot gobe po dežju, izboljšuje se infrastruktura, prihodnost je usmerjena v rastoči turizem in sprejem obiskovalcev z vseh koncev sveta, ki to mesto izberejo kot izhodiščno točko za obisk komodoških otokov.
Ta prostor je namreč edini kraj na zemeljski obli, kjer živijo največji kuščarji na svetu – komodoški varani oz. zmaji. Njihova povprečna življenjska doba je 30 let, lahko pa jih doživijo tudi 50. Te mogočne, mesojede živali, ki lahko zrastejo vse tja do treh metrov in tehtajo okoli sto kilogramov, so človeku izredno nevarne. Navkljub močnemu ugrizu je njihova slina tista, ki te pokonča, saj vsebuje smrtne bakterije. Slabo vidijo in slišijo, imajo pa izrazit voh, za katerega uporabljajo kot kača preklan in sikajoč jezik. Mrhovino lahko zavohajo na razdalji štirih kilometrov. Lokalni vodniki, brez katerih ne smeš po otoku, te pričakajo s palico z dvema rogovoma in osebno sem prepričana, da gre za šalo (domačini imajo namreč izvrsten smisel za humor), saj si ne znam pojasniti, kako bi lahko ta »paličica« ustavila pobesnelega zmaja. Parijo se v sušnem obdobju med majem in avgustom. V tem obdobju vodniki svarijo ženske z menstruacijo, da je morda bolje, če ostanejo v čolnih. Takole prestrašeni smo se v skupini odpravili na sprehod po otoku, vse dokler nismo zagledali prvih primerkov. Nepremično so ležali in bili videti sila lenobno in nezainteresirano. Mladiča smo našli na drevesu, kjer se je skrival pred drugimi plenilci in odraslimi varani, ki so kanibali. Druga skupina odraslih primerkov je prav tako leno počivala v senci lesene ute. Izza vogala se je primajal še eden, ki pa je več kot očitno vznemiril enega od njih. Sprva negibna gmota se je silovito napotila za njim in bili smo priča sprintu (dosežejo lahko tudi do 20 km na uro), zaradi katerega se je zatresla zemlja, nam pa hlače. Samci namreč iščejo naklonjenost samic z boji na zadnjih nogah. Z vodnikom vred in njegovo palčko smo jo ucvrli v drugo smer, kjer nam je razložil, da je bolje ostati na varni razdalji. Te dni se indonezijske oblasti odločajo o začasnem zaprtju komodoškega nacionalnega parka, da bi rehabilitirali življenjski prostor te ranljive in edinstvene vrste ter omogočili preživetje, kot pravijo, »zadnjega dinozavra«.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(POMURSKI NOGOMET) Čarda in Odranci ne popuščata, zmaga tudi za Polano
Zbrali smo izide srečanj v pomurskih nižjih nogometnih ligah.
Človek s Floresa – hobit
Po tropski vročici komodoškega otočja se vedno priležejo prijetne temperature naslednjega večjega naselja ob transfloreški cesti, ki se vzpenja tisoč metrov visoko. Ruteng je obdan s skrbno obdelanimi riževimi polji, nekatera imajo obliko pajkovih mrež. Med sprehodom boste na plahtah dvorišč opazili sušečo se kavo, še večkrat boste prejeli topla vabila domačinov, da jo z njimi popijete. Prav tako vas bodo ustavili in ogovorili dijaki turistične šole in mimogrede boste pristali v šoli in učili angleščino.
Ruteng in njegovo okolico pa je na zemljevid sveta postavilo sila nenavadno odkritje. Leta 2004 so v eni od apnenčastih jam – Liang Bua (v prevodu Hladna jama) našli ostanke vrste človeka, homo florensiensisa, ki je živela vzporedno z našo – homo sapiens. Zaradi izjemno nizke rasti so ga poimenovali hobit in je še danes ena večjih ugank zgodovine.
Najnovejša odkritja kažejo, da so geni človeka s Floresa za vedno izginili, saj jih do sedaj ni bilo mogoče najti pri sodobnih pigmejcih, ki še danes živijo po okoliških vaseh slovite jame. V tej isti jami so tudi našli okostja ogromnih podgan in ptičev. Zaradi evolucijskih pritiskov je prihajalo do otoškega gigantizma in pritlikavosti. Tako je maksimalno en meter veliki človek predvidoma pred nekaj deset tisočletji živel med velikanskimi kuščarji in liliputanskimi sloni. Številna vprašanja o izvoru in življenju naših bližnjih človeških sorodnikov ostajajo odprta in podprta z dvomi in bodo še dolgo vznemirjala raziskovalce.
Ljudstvo Ngada
Na odročnih hribovitih predelih, pod vznožjem ognjenika Inerie in na podeželju okrog mesteca Bajawe, živi ena najbolj tradicionalnih etničnih skupin s plemensko ureditvijo, ljudstvo Ngada. Skromni, a zelo gostoljubni ljudje. Avtohtoni animizem in čaščenje prednikov sta še vedno vpeta v njihov vsakdanjik, kljub temu da jih je velika večina sprejela krščansko vero po prihodu misijonarjev leta 1920. Zdi se, kot da se je čas ustavil v trenutku, ko sta se ti dve tradiciji zlili v eno izročilo.
Tistega sončnega, a svežega jutra so v vasici Bena ravno prekrivali hišo iz bambusa, sodelovala je vsa vas. Organizacija dela je spominjala na dober ustroj; ženske so smukale zelenje, moški so z mačetami sekali bambuse, vmes je zadonela glasba tradicionalnih instrumentov, ob kateri je obredno zaplesala manjša skupina. Pred vhodom v hiško so žrtvovali prašiča; zbirali so njegovo kri v čast boginji Dewa, ki združuje sile nebes in zemlje. V tej isti vasici je še isti dan prišel krščanski duhovnik blagoslovit hiško, v kateri so izdelovali ikat, posebno ročno tkano blago. Sredi vasi stojijo grobovi z lesenimi križi, na njih pa so vidni ostanki starodavnih ritualov. Sramežljivo sem se napotila po vasi, ko je moje nelagodje opazila gruča starejših ženic, me posedla medse na verando in postregla s čajem. Zaradi jezikovnih preprek je bil smeh glavno vodilo našega pogovora. Podobno izkušnja me je pričakala v vasici Luba. Te vasice so tudi pravi arhitekturni biseri in so uvrščene na Unescov seznam kulturne dediščine. Nekatere so dostopne samo peš, do drugih pelje ozka makadamska pot skozi bambusove gozdove, nekatere so dostopne z javnim prevozom.
Ognjenik Kelimutu
Javni prevoz na Floresu je odličen in raznovrsten, potrebna je le dobra mera potrpežljivosti. Manjši avtobusi, ki bi jih z lahkoto uvrstili med starodobna vozila, so po navadi do sedal nabiti z živežem (npr. s plastenkami vode in škatlami riževih rezancev), krožijo po mestih, dokler se ne napolnijo s potniki. Tokrat smo za to porabili dve uri in se zatem odpeljali po ozki serpentinasti cesti. Po skoraj treh urah vožnje je zazvonil voznikov telefon, nakar je ta sunkovito zavrl, obrnil avtobus in krenili smo na izhodiščno točko, kjer smo pobrali še enega potnika in nekaj škatel. Tako se lahko pot, ki zahteva pet ur vožnje, razpotegne čez ves dan, a dolgčas vam ne bo nikoli. Življenje na Floresu namreč poteka ob tej cesti, narava je presunljiva, iz savanske pokrajine boste prišli v tropsko džunglo, razgledi so fantastični. Z lokalnimi sopotniki boste lahko kramljali, naredili selfije s čisto vsakim izmed njih in stkali nova prijateljstva. Pot me je iz Bajawe na jugu vodila na sever otoka, v zaspano ribiško vasico Riung, ki je tako izolirana, da spominja že na otok. A ravno otoki so tisti, zaradi katerih se je vredno odpraviti v ta predel. Riung je namreč izhodiščna točka morskega narodnega parka 17 otočkov. Številka se sicer ne ujema z dejanskim stanjem (jih je več), a so ga tako poimenovali zaradi dneva neodvisnosti, ki ga Indonezijci praznujejo 17. avgusta. Bele peščene plaže, leteče lisice, koralni grebeni in bogat morski živelj vas zagotovo ne bodo pustili hladnega.
Od tam sem se odpravila na naslednji biser Floresa, ognjenik Kelimutu. Iz pristaniškega mestece Ende na jugu otoka, kjer je leta 1933 našel azil prvi indonezijski predsednik Soekarno, vodi pot do vasi Moni, ki se razprostira ob vznožju tega ognjenika s spektakularnimi barvnimi jezerci, s katerimi so napolnjeni trije kraterji, ki spreminjajo barve glede na vulkanske aktivnosti (vse od turkizne, rdeče in rjave). Kelimutu ima poseben pomen tudi med domačini, saj menijo, da tam prebivajo duše njihovih prednikov. Na 1600 metrov se je treba povzpeti, nosnice so napolnjene s smradom po žveplu, razgled pa je menda nepozaben. Osebno mi tega ni uspelo doživeti, večkratnim poskusom navkljub. Kelimutu je bil namreč več dni zavit v meglo in oblake in komajda si kaj videl predse. A ker za vsakim dežjem posije sonce, se mi je ta veličastni pogled razkril na letalu, medtem ko se mi je trgalo srce, ker sem zapuščala ta prečudoviti košček sveta.
