Osebni arhiv

Tiho opazovanje sveta, plahost in globoko razmišljanje o lastnih doživljanjih so bili spremljevalci Ines Časar iz Mlajtinec že od otroštva – prav te lastnosti pa so jo, morda nekoliko nepričakovano, usmerile na pot psihologije. Da je pred njo obetavna kariera, priča nedavno priznanje na kadrovskem kongresu v Portorožu, kjer je postala kadrovski up leta. Komisijo je prepričala z magistrskim delom o pomenu duševnega zdravja na delovnem mestu.

Delujete v zasebnem zavodu Inštitut za razvoj in inovacije Ljubljana, edinem v Sloveniji, ki izvaja program EAP – Employee Assistance Program – v skladu z mednarodnimi standardi. Za kaj gre?

»Gre za preizkušeno obliko podpore zaposlenim, ki v svetu deluje že več kot 60 let, pri nas pa jo ponujamo že več kot 15 let. Podjetje, ki je naročnik naše storitve, omogoči svojim zaposlenim in njihovim ožjim družinskim članom brezplačen in 24-urni dostop vse dni v letu do psihološke pomoči, pravnih in finančnih nasvetov ter vsebin za krepitev duševnega zdravja. Pohvalimo se lahko tudi z našo široko mrežo svetovalcev, ki trenutno šteje okrog 150 strokovnjakov s področja duševnega zdravja ter deluje po vsej Sloveniji in državah na območju nekdanje Jugoslavije. V naši praksi se zaposleni najpogosteje srečujejo s preobremenjenostjo, stresom, anksioznostjo in težavami v odnosih, tako na delovnem mestu kot doma. Velik izziv je tudi usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Pomembno je, da je pomoč strokovna, hitro dostopna in zaupna, da lahko posameznik do nje pride karseda hitro in brez zapletov takrat, ko jo zares potrebuje.«

Osebni arhiv

Kaj ste ugotovili v svojem magistrskem delu?

»Zanimalo me je, kaj se zgodi po tistem enkratnem dogodku, ki zaposlene globoko prizadene, da potem še dneve kasneje ne morejo nehati razmišljati. Tako zaskrbljeno razmišljanje o odnosih na delovnem mestu zunaj delovnega časa podaljšuje stresni odziv telesa in lahko sčasoma privede do čustvene izčrpanosti ter slabše kvalitete spanca. Ugotovila pa sem tudi, da se znajo take napetosti izraziti na telesu v obliki bolečih mišic in sklepov. Same ugotovitve me niso presenetile, saj so o njih posredno pričale že številne prejšnje raziskave in teorije, na katere sem se upirala. Zdi se mi pomembno, da se delodajalci zavedajo učinkov, ki jih na zdravju pustijo negativni odnosi – tako na duševnem kot telesnem. Če se zaposleni na delovnem mestu ne počutijo sprejeto in udobno, če so priča nespoštljivosti in konfliktom, se bo znižala njihova delovna učinkovitost, povečale se bodo napake pri delu, več bodo o tem razmišljali tudi zunaj delovnega časa, neprestano bodo pod stresom in čez čas se bodo pojavile težave v njihovem zdravju. Prav tako bodo več bolniško odsotni, kar bo delodajalcu povišalo stroške, česar si zagotovo ne želi. Samo zdravi in zadovoljni zaposleni so lahko zavzeti in učinkoviti.«

Kakšna pa je tu vloga delodajalcev?

»Delodajalci so načeloma zakonsko obvezani k načrtovanju in izvajanju promocije zdravja na delovnem mestu. Tega se lahko lotijo na številne načine. Ena izmed učinkovitih poti je uvedba programov psihološke podpore zaposlenim, ki vključuje psihološka svetovanja in delavnice za krepitev duševnega zdravja. Mnoga podjetja pa krepijo dobro počutje zaposlenih tudi s telesno sprostitvenimi dejavnostmi, kot so masaže, vodene vadbe ali dostop do fitnesa, pa tudi s preprostimi, a učinkovitimi ukrepi – denimo ponudbo svežega sadja na delovnem mestu. Vsi programi podpore zaposlenim so dragoceni, vendar sta temelj zdravega in učinkovitega delovnega okolja vedno organizacijska klima in kultura. Ključno vlogo pri tem igrajo vodje – s svojim zgledom, pristopom in odnosi do zaposlenih postavljajo ton celotne organizacije. Zato je izjemno pomembno, da na vodstvene položaje ne imenujemo zgolj tistih, ki so v organizaciji najdlje, temveč predvsem tiste, ki poleg strokovnega znanja premorejo tudi občutek za ljudi in znajo graditi medsebojno zaupanje ter spoštovanje.«

Osebni arhiv

Aktivni ste tudi na družbenih omrežjih, kjer vas najdemo pod imenom Psihologija na dlani. Kako pomembno je nagovarjati širšo javnost tudi na ta način?

»Še kot študentka psihologije sem neprestano govorila o psihologiji, o tem, kar sem se učila, in sem hitro postala tista oseba, ki 'teži' vsem okrog sebe. Potem sem to preusmerila na instagram in facebook, kjer sem ustvarila profil Psihologija na dlani. Začela sem delati preproste grafike in zapiske, najprej čisto zase, da sem si lažje zapomnila stvari za izpite. Potem pa se je vse skupaj razvilo. Ljudje so začeli slediti, komentirati, pisati, da jim to, kar objavljam, pomaga. Od takrat sem ustvarila kar nekaj pripomočkov za samorefleksijo in osebno rast. Med njimi so dnevnik osebne rasti, kartice sočutja do sebe ter dnevnik hvaležnosti. Vsi so na voljo za prenos prek mojih družbenih omrežij. Nedavno pa sem na dogodku Project Me v Expanu vodila delavnico z naslovom Kako verjeti vase na svoji poti rasti. Vsekakor mi idej in navdiha za prihodnost še ne zmanjkuje, nekaj jih že čaka, da jih prinesem na plano. Zdi se mi pomembno, da o duševnem zdravju govorimo tudi na tak način: odkrito, sproščeno, človeško. Ni treba, da so to vedno zapleteni članki ali pogovori v terapevtski sobi.

profimedia

Duševno zdravje je nekaj, kar zadeva vse nas. V življenju vsak doživi neko obliko stiske. Vsakdo doživi obdobja žalosti, stresa, izgube, konfliktov ... In to ni nič sramotnega – to je del življenja in normalne človeške izkušnje. Duševno zdravje ni samo odsotnost duševnih motenj, ampak tudi kvaliteta v življenju. Tisti, ki pridejo na terapijo, so že naredili velik korak, presegli so strah, predsodke, morda sram. Ampak veliko ljudi še vedno ne pride tako daleč. Zaradi občutka, da morajo biti 'močni', ali ker si rečejo Saj ni tako hudo. In prav zato se mi zdi pomembno, da so takšne vsebine prisotne tudi na družbenih omrežjih. Ker mogoče pa nekdo prebere objavo in prvič pomisli: Aha, nisem edini. Ali pa: Mogoče pa bi tudi jaz lahko poskusil poiskati pomoč. Če nekdo začne samo malo razmišljati, potem je vse to vredno.«

Torej so ljudje v zadnjem obdobju bolj dovzetni za duševno zdravje?

»Zdi se mi, da se je v času epidemije nekaj pomembnega premaknilo in smo se kot družba začeli bolj zavedati, kako ključno je duševno zdravje. Da je povsem v redu, če se včasih ne počutimo dobro. Milenijci in generacija Z so na splošno bolj odprti za pogovor o teh temah. Opažam pa premike tudi pri starejših generacijah. Vedno več ljudi si dovoli priznati stisko in spregovoriti o njej. Se pa v mlajših generacijah dogaja tudi nekaj zanimivega. Nekateri pod vplivom spletnih vplivnežev ali popularnih osebnosti duševno zdravje jemljejo zaničevalno ali celo posmehljivo, enako pa se obnašajo do drugih ljudi. Tu so problematične predvsem vsebine, prežete z mizoginijo in toksično maskulinostjo. Zato je še toliko bolj pomembno, da imamo protiutež. Mladim moramo pokazati, da je v redu, če čutijo stisko, da ni sramotno poiskati pomoč in da so čustva nekaj, kar nas ne dela šibke, ampak žive.«