Aljaž Sedovšek iz Maribora in Maša Brandstätter iz Ljubljane sta življenje v Ljubljani pred šestimi leti zamenjala za Goričko. V Dolencih, kamor sta prvič prišla julija 2018, ko sta dopustovala na kmetiji Mali raj ob njuni prvi obletnici zveze, sta kupila staro kmetijo. Tja sta se sprva zatekala le ob prostih dnevih in koncih tedna, kmalu pa je to postal njun stalni dom, kjer sedaj že nekaj sezon vzgajata zelenjavo in cvetje na ekološki način ter po načelih biodinamike in brez sintetičnih kemičnih sredstev.
Aljaž in Maja, ki sta si pred tem služila kruh z delom v filmski industriji, sta se spoznala in zaljubila na snemanju serije Reka ljubezni, on je delal v produkciji, ona pa kot scenografka. »Ko je produkcijska ekipa končala delo, smo šele lahko začeli mi scenografi. Tako tisto leto nisva vedela, ali bova sploh lahko šla skupaj na dopust. Pa se je vseeno nekako izšlo in po priporočilu mojega očeta sva se odpravila na Goričko v Dolence. Pri tem nama je bilo zanimivo še eno dejstvo. Serijo Reka ljubezni smo snemali ob reki Krki na Dolenjskem, sedaj živiva v Dolencih, skozi katere teče potok Krka,« na zanimiv splet naključij opozori Maša. Dodala je, da jima je bil že prej ta košček Slovenije všeč, zato sta se na skupnem dopustu začela voziti naokrog in iskati manjšo kmetijo, ki bi jo kupila za konectedenske oddihe, pa tudi za turistične namene. »Ker nama je bila ta, kjer sedaj živiva, takoj všeč in je bila tudi cenovno dostopna, sva jo kupila,« nadaljuje pripoved Maša.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Leta 2020, ko se je začela pandemija, sta tudi Maša in Aljaž kar naenkrat imela veliko prostega časa, saj se je njuno delo v Ljubljani za nekaj časa ustavilo. »Takrat sva prišla v Dolence, kjer sva se končno lahko normalno naspala. Ker je bila ravno pomlad, sva si uredila prvi manjši vrt, na katerem sva pridelovala zelenjavo za lastne potrebe. Kmalu sva ga povečala in počasi že začela prodajati po tri gajbice zelenjave na teden. Tretjo najino sezono je šlo zares, čeprav je do tega prišlo povsem spontano in ob preselitvi v Pomurje nikakor nisva imela v načrtu, da bova filmsko industrijo zamenjala za pridelavo zelenjave,« pravi Aljaž.
Sezona traja 30 tednov
Ideja o tržno naravnanem vrtnarjenju je po uspešni pridelavi zelenjave za lastne potrebe vse bolj rasla, kmalu sta jo začela tudi uresničevati. Najprej sta postavila dva rastlinjaka, ki sta jima nato dodala še dva, skupno tako obdelujeta 40 gred, dolgih 20 metrov in širokih 75 centimetrov, kar je standard za tržno vrtnarjenje. Na teh gredah gojita okrog 35 različnih vrst sezonske zelenjave, med drugim različne vrste paradižnika, papriko, kumare, bučke, korenje, rdečo peso, stročji fižol, zelišča, brokoli, cvetačo, por, spomladi pa tudi več zelenolistne zelenjave.
Sezona dostave po njunem poslovnem načrtu traja od 20. aprila do 14. novembra oziroma 30 tednov. V tem času lahko naročniki, ki so v večini primerov fizične stranke od Goričkega, Murske Sobote, Maribora, Celja do Ljubljane, kupijo 26 gajbic zelenjave. Aljaž in Maša jim jo sama dostavita. »To pomeni, da se lahko štirikrat v teh tridesetih tednih odpovejo dostavi. Imava pa gajbice velikosti M, ta stane 15 evrov, in velikosti L, ki stane 20 evrov,« pove Maša. Na podoben način poteka tudi dostava šopkov, v tridesetih dostavah lahko stranke prevzamejo sveže rezano cvetje tedensko, na dva tedna ali enkrat mesečno. »Brez tovrstnega sistema bi težko preživela, saj ne bi bilo nobene varnosti. S tem načinom dostav pa točno veva, koliko naročnikov imava in koliko gajbic zelenjave bova letno prodala, zato nimava niti nekih presežkov na vrtu,« je realen Aljaž.
Poleg fizičnih strank sodelujeta še s kuharskim mojstrom Binetom Volčičem, gostilno Zeleni gaj iz Fokovec, občasno tudi z Osnovno šolo Šalovci. »Seveda se lahko stranke oglasijo tudi pri naju na kmetiji, vendar nekako iz preteklih let veva, da v sredini sezone, ko je ta dobra, povpraševanja po zelenjavi v tem delu regije skoraj ni. Večina gospodinj ima zelenjavo na domačih vrtovih.«
Skoraj vse usvojila sama
Vse znanje o vrtnarjenju, ki ga Maša in Aljaž premoreta, sta v večji meri usvojila sama. Obiskala sta delavnice v Vrtu obilja, prebrala tudi učbenik za tržno vrtnarjenje, večinoma pa sta se učila s pomočjo posnetkov na spletu ter iz drugih knjig. »Sva čista samouka. Še danes se veliko stvari naučiva sproti, tudi s preizkušanjem različnih vrst zelenjave oziroma sadik, brez tega ne gre,« pove Maša. Sadike v veliki meri vzgajata sama, nekaj posejeta tudi neposredno v zemljo, preostale sadike pa dokupita.
Njun dan se tako v poletnih mesecih, ko je sezona pridelave zelenjave na vrhuncu, začne med 5. in 6. uro, zunaj sta nato približno do 11. ure, nato se na grede vračata spet v popoldanskih urah, ko sonce ne pripeka več tako močno. »Sicer pa se najino delo na vrtu začne že v začetku februarja. Takrat začneva sejati seme, v kuhinji sva si zato uredila police za sadike, te so tudi osvetljene z LED-svetilkami s pravilnim barvnim spektrom za vzgojo zelenjave. Imava tudi steklenjak, v katerega prestaviva sadike, ko že nekoliko zrastejo,« razlaga Aljaž.
Poleg setve in sajenja je veliko dela tudi na samih gredah. Obdelujeta jih ročno, vendar jih ne prekopavata. Zemljo s posebnimi vilami samo zračita, nato pa nanjo navozita plast komposta, ki ga pograbita, gredo poravnata in če seme sejeta naravnost v zemljo, gredo še potlačita. Vsako leto napeljeta cevi za zalivanje, saj imata vzpostavljen namakalni sistem. »Sliši se precej enostavno, vendar ni, dela namreč ne zmanjka. Imava pa zato po novembru približno dva meseca veliko več prostega časa. Takrat se spočijeva in narediva načrte za prihodnjo sezono.«
Maša in Aljaž, ki sta tudi člana Društva ekoloških kmetov Pomurja Rodna grüda, imata še kar nekaj ciljev in ambicij, ki jih želita izpolniti. Enega od obstoječih gospodarskih objektov na kmetiji želita razstaviti in prestaviti na sredino vrta, kjer je sedaj dovozna pot, tam pa želita urediti servisni objekt. V njem bi imela pralnico, hladilnico, steklenjak in shranjevala orodje. »Ustvarila bi si torej bazo na sredi vrta in si tako prihranila marsikatero pot. Sedaj so namreč vsi ti najini servisni objekti raztreseni na več mestih po kmetiji,« nam je še rekla Maša. O širitvi vrta in gred ne razmišljata, te možnosti zaradi omejenosti prostora niti nimata, vsekakor pa si želita, da bi njun posel cvetel tako, da bi se lahko z vzgojo in prodajo zelenjave in svežega rezanega cvetja v celoti preživljala.