»Moja prva želja je bila igrati klavir, ker pa smo takrat živeli v stanovanju, zanj ni bilo prostora. Pri šestih letih sem zato začela igrati violino in ko pogledam nazaj sem vesela, da mi je takratna situacija namenila ravno to glasbilo, saj se je kasneje izkazalo, da mi igranje klavirja ne gre ravno dobro od rok (smeh),« se spomni. Glasbeno šolo je najprej obiskovala v Murski Soboti, kasneje so jo starši prepisali v Maribor. Tudi redno šolanje je nadaljevala v glasbeni smeri, in sicer na umetniški gimnaziji v Ljubljani ter Akademiji za glasbo, kjer še končuje študij. »Trenutno sem dala študij malce na stranski tir, saj si želim raziskati, če obstaja kaj več od klasične glasbe,« prizna. V njej namreč gori želja po improviziranju in preizkušanju meja. Ko je pred šestimi leti prvič stala na odrih stadionov pred več kot dvajsettisočglavo množico kot del ekipne turneje z Željkom Joksimovićem, je vedela, da želi razširiti svoj glasbeni spekter. »Imela sem veliko čast, da sem lahko sodelovala kot del njegovega orkestra. Tistih občutkov, ki sem jih takrat doživljala, ne bom nikoli pozabila.«
Razbija stereotipe o violini
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Od takrat sodeluje z veliko različnimi glasbeniki. Pred kratkim je sodelovala pri izvedbi pesmi Tisoč let glasbenega dua Maraaya, kjer jo je možno videti tudi v videu. Občasno spremlja tudi Heleno Blagne, sodeluje pa tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. »Rada se preizkušam v različnih stilih glasbe, tudi v elektronski glasbi, saj imam električno violino. Lastnikov električnih violin nas je bolj malo, vsi pa načeloma delujemo v različnih smereh. Moja želja je razbiti stereotip violine kot klasičnega inštrumenta. Želim, da se ga prepozna tudi v drugih žanrih,« opiše svoje cilje. Medtem ko razbija stereotipe o violini kot klasičnem inštrumentu, pa se vseeno zaveda, da ta vseeno ostaja najbolj iskana. »Mi je pa všeč, da ljudje vse bolj cenijo v živo izvedeno glasbo, prav tako so vse bolj odprti za novosti,« doda. Največja vzornica ji je kitajska čelistka Tina Guo, ki igra različne žanre, kot so heavy metal, new age, klasični crossover, klasično glasbo ... »Zame je ona t. i. 'next level' (naslednja, višja raven), saj obvlada več žanrov. Od violinistov pa sta mi všeč predvsem Caroline Campbell in Lindsey Stirling.« Kot pravi, je pripravljena na vsak izziv. »Če mi kateri žanr ni ravno pri srcu, mi to predstavlja samo še večji izziv.«
Pomembne so pozitivne vibracije
»V vsakem žanru glasbe poskušam dodati del sebe, neko pika na i, ki ljudi preseneti v pozitivnem smislu. Rada raziskujem sam zvok predvsem električne violine, ker omogoča ogromno eksperimentiranja,« pove v nadaljevanju. Razmišljala je tudi o ustvarjanju svoje lastne glasbe. »A mislim, da mora za to napočiti pravi čas. Ne bi rada hitela in nekaj na hitro ustvarila, to je treba začutiti. Trenutno se kar dosti ukvarjam z improvizacijo k različnim ali čisto novim pesmim.«
Ogromno je ljudi, s katerimi bi si želela sodelovati. »Ob tem ni pomembno, s kom, hvaležna sem namreč za čisto vsako sodelovanje – ali gre za znanega glasbenika ali čistega začetnika. Pomembno je le, da začutim pozitivno sodelovanje in vibracije. S tem rastem jaz, pa tudi tisti poleg mene.«
Vsekakor pa ji največ pomeni podpora družine in prijateljev. Med njimi je tudi Ana Ritonja iz Veržeja, ki ji pomaga tudi pri promociji. »Na meni pa je, da ne neham zaupati vase. To se sicer zgodi velikokrat. Ogromno je namreč ovir, včasih več zavrnitev kot privolitev, ampak vedno je treba dvigniti glavo in se zavedati tega, kaj lahko nudiš. Če lahko z glasbo razveselim vsaj eno osebo oziroma ji polepšam dan, je moje delo opravljeno.« Pri tem tako ni važno, ali pred njo stoji tisočera množica na stadionu ali le manjši krog ljudi na intimnem dogodku, kot je poroka.