Indija. 1,3 milijarde ljudi, ki v negotovosti čakamo, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan. 22. marca je bila poskusno uvedena policijska ura, ki se nadaljuje s popolno prepovedjo gibanja in aktivnosti v javnem življenju. Zastal je promet, zaprle so se tovarne, pisarne, ordinacije, kioski, parki… Zaprli so se trgovinski centri, oskrbuje nas le peščica trgovin z osnovnimi živili. Obolelih za koronavirusom po uradnih podatkih sicer nimamo pretirano veliko. Nekaj več kot tisoč. Glede na celotno število prebivalstva bi ocenila, da smo dokaj dobro. Nas je pa veliko takih, ki se sprašujemo o verodostojnosti teh podatkov. So v te številke zajeti tudi tisti, ki nimajo dostopa do zdravniške pomoči, kaj šele testov? So zajeti tisti, ki kažejo znake in zaradi nepismenosti in neinformiranosti ne vedo, kaj se sploh dogaja? Ali kdo testira na tisoče sezonskih delavcev, ki so trenutno ujeti v zbirnih centrih in čakajo na prevoz do doma?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
Pravzaprav so bila žarišča ugotovljena že pred uvedbo ukrepov. Že takrat, ko smo debatirali in se smejali, da nam virus ne more priti do živega, saj smo preživeli že toliko sezon in izbruhov malarije, denge, tifusa, kolere, ptičje in prašičje gripe. Zdelo se je, da bo dodan le en virus več v naše že tako pestro okolje. Ljudje so celo posmehovalno imenovali prebivalce z azijskimi potezami Corona. Nekateri smo se zgražali, kako zelo neokusni smo postali kot človeštvo. Zgodbe so bile redke in senzacionalne. Zanimive.
Včasih sem pomislila, da je virus v Indiji prinesel tudi nekaj dobrega. Ljudje so prenehali pljuvati po cestah, bežali smo drug od drugega. Posebej, če je kdo kihnil ali zakašljal. Vrste so postale bolj organizirane in ljudje so začeli spoštovati razdaljo. Ta iluzija je trajala le kratek čas. Po uvedbi strogih ukrepov smo prvih nekaj dni celo pokukali iznad naših zidov. Temna praznina nam ni všeč. Vrvež življenja je nadomestilo šumenje vetra, poigravanje z odpadlim listjem, ki se je čez dan nabralo na cesti. Tišino prekinja lajež potepuških psov iz soseske. Renčanje in silovit spopad. Verjetno so se stepli za hrano. Pesem ptic postaja glasnejša. V oddaljenosti se vsakih nekaj ur sliši zavijanje sirene. Verjetno prevoz bolnika ali poškodovanca do najbližje bolnišnice. Pogrešamo jutranji zvok vlaka iz daljave. Odmev piska. Največji in najgostejši železniški promet na svetu je zastal.
Po TV prikazujejo prizore , ki niso primerni za današnji čas. Prizori, ki govorijo o tem , kdo smo in kaj smo postali. Mladeniču varnostnik onemogoča vstop v lokalno prehrambeno trgovino, ker po njegovem zgleda kot Kitajec. Mladenič mu moli pod nos uraden dokument in moleduje, da je Indijec prav tako kot on. Kot belka in tujka pričakujem tudi sama kar nekaj težav, ne glede na to, da tukaj živim že več kot deset let. Nekateri so namreč prepričani, da so za to kugo, ki se širi po Indiji, odgovorni predvsem neodgovorni tujci, ki so virus prinesli iz Evrope in ga širili povprek in počez med ogledom indijskih znamenitosti.
Vsak dan nas preseneti nova zgodba, ki je bližje našim domovom in takrat se spogledamo z realnostjo direktno iz oči v oči. Trenutno nas bega dogodek v bližini našega doma. Organizirano je bila skupinsko romanje, ki se ga je udeležilo na tisoče ljudi iz več koncev Indije in nekaj od teh je tudi že umrlo. Včeraj so testirali vsaj 200 ljudi in jih izolirali. Glede na znanje, ki ga imamo o tem virusu, smo ob poslušanju takšnih novic sila zaskrbljeni. Strašijo nas prizori ljudi, ki čakajo na prevoz do doma. Priložnostni, sezonski delavci. Mladi, stari, otroci, družine. Želijo se vrniti domov, nazaj na podeželje. V mestu so izgubili delo in upanje. Nimajo sredstev za preživljanje. Oblasti jim obljubljajo pomoč in kanček upanja. Prizori tankerjev, povezanih z gasilskimi cevmi iz katere škropi definfekcijska tekočina. Na pol sedeči, utrujeni, nebogljeni in v usodo predani ljudje. Otroci v naročjih staršev, matere nemočne in nebogljene. Strah in negotovost v očeh. Nihče se ne upira. Nihče se ne vpraša zakaj. Takšen je današnji čas. Negotovost nam je zlezla pod kožo.