Sprehod po Lodhi parku. Samoten, koraki so težki in nikakor ne ujamejo ritma. Nato jih ujame domišljija in spomin. Srce začne utripati hitreje, koraki ujamejo ritem plesa in objame me sreča. Ta park mi je pri srcu že zelo dolgo. Prostoren, čaroben, z bujno vegetacijo in neštetimi spomini. Posebej pri srcu so mi drevesa. Stara, visoka, ponosna, ponujajo prijazno domačnost. Otroka sta tukaj naredila prve korake. Pikniki s prijatelji. Sprehajam se vsak dan. Že nekaj let. Najbolj intenzivno zadnje leto. Vsak dan prehodim vsaj sedem kilometrov. Med peto in sedmo uro. Pogrešam svoje sosprehajalce. Ne poznamo se, čeprav se videvamo vsak dan. Ne poznamo se po imenih, prebivališčih, družinah, izobrazbah, poklicih. Verjetno prebivamo vsi v okolici parka. Verjetno smo si popolnoma različni ...
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurec, ki ga najbolj poznamo po Modrem dirkaču, izdal zbirko pesmi
Govorijo o naravi, življenju, ljubezni, fantaziji in še o čem.
Ko na hitro preletim spomine, se mi kot v filmu prikazujejo prizori, slike, utrinki. Ljudje, ki jih ne poznam, ampak vem toliko o njih. Delili smo pozdrave, sramežljive nasmehe, bežne zamahe z roko. Rahel nagib glave v levo in desno, namaste ali nerazločno mrmranje. Poznam vaše korake, ki se približujejo ali jih poskušam ujeti. Odločni, energični, ritmični, veseli, utrujeni in zamolkli. Ritem copat, ki te žene naprej, ko telo obupuje in mišice kričijo, da je dovolj. Poznam vas po barvi copat, večina je črnih. Izstopa gospod z rdečimi copati. Verjetno upokojen direktor velike mednarodne korporacije. Mladenič v živobarvnih, modernih majicah. Tekmujeva v mislih in tempu. Vedno upam, da se srečava na istem mestu. To pomeni, da mi je uspelo zadržati tempo. Bravo! Gospod, okrašen z resnim in namrščenim obrazom, ki se razlije v ogromen nasmeh, ko sreča peščico prijateljev. Sledi stresanje šal in krohot. Gospa z urejeno frizuro, ne glede na dan, čas. Vedno je urejena. Gospod, ki komaj hodi, a pride vsak dan. Kolikokrat sem pomislila nanj, ko sem iskala izgovore, da ne bi šla. Gospod Pes in dva pomočnika. Vsak na svoji strani, pes na sredini. Ve se, kdo je gospodar. Skupina mladeničev srednjih let, ki med hitro hojo analizira borzo in nepremičninski trg. Ugleden in vpliven sodnik, ki ženi pripoveduje o svojem dnevu. Gospod z globokim pogledom in odločnim korakom.
Slike prizorov po silovitem nalivu. Preskakovanje ovir in luž. Zdrsi in padci na mokrem spolzkem listju. Baletni koraki po robu pločnika, ker je pločnik zalila voda. Kdo bi pomislil, da je lahko v parku naenkrat toliko vode. Toliko smeha in veselja. Kot, da smo spet otroci, ki veselo skačejo po lužah… Upam, da ste vsi dobro in zdravi. Upam, da bomo kmalu spet napolnili sprehajalne poti!
Izolacija je razkrila še eno plast moje osebnosti. Ne le, da pogrešam vse vas, hčerko, mamo, sestro, družino in prijatelje. Pogrešam tudi tiste, ki jih ne poznam. Tiste, ki so tako daleč in tako blizu.
Sprehodimo se po virtualnem parku in poiščimo prijatelje, ki so se v vseh teh letih izgubili, ampak niso bili pozabljeni. Prezračimo spomin, zdramimo spomine. Toliko jih je prašnih od pozabe. Preveč.