Saša Bezjak je akademska slikarka in likovna pedagoginja, ki poleg ustvarjanja že vrsto let sodeluje pri različnih umetniških aktivnostih v Občini Gornja Radgona. Trenutno je zaposlena na Ljudski univerzi Ptuj v projektu Špajza modrosti, deloma pa je še samozaposlena v kulturi kot slikarka in pedagoginja. Leta 2017 je Andragoški center Slovenije (ACS) prvič razpisal izobraževanje za mentorje študijskih krožkov, Bezjakova je takrat to tudi opravila. Od takrat do danes je skupno vodila že 31 študijskih krožkov.
Prek različnih institucij
Za kaj gre? »Poudarek je na tem, da ne gre za klasično pedagoško poučevanje, ampak za to, da neka skupina ljudi pokaže interes za neko dejavnost oziroma da mentor povabi skupino ljudi k raziskovanju neke nove dejavnosti. Razlika v primerjavi s klasičnim pedagoškim poučevanjem je tudi v tem, da ni strogega učnega načrta, ampak se lahko interesi sproti spremenijo in teče dejavnost krožka v povsem drugo smer. Krožki so torej dokaj odprta stvar, pomembno pa je, da imajo akcijske in izobraževalne cilje,« je pojasnila Saša Bezjak. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje vsako leto razpiše neko število mest za študijske krožke, ACS pa se odloči, katere bo podprl. Bezjakova svoje dejavnosti v krožkih izvaja prek različnih institucij, trenutno sodeluje z Javnim zavodom (JZ) Knjižnica Gornja Radgona, Mladinskim centrom Gornja Radgona oz. Zavodom Kultprotur, Zavodom Rastišče in z Muzejem norosti s Trat.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Letos je vodila oziroma še vodi sedem študijskih krožkov z naslovi Dobrota v meni, Oblačilna slikanica, Kreativa za vse – radijska igra, Ritem srca narave. Zadnjega je vodila skupaj s Simonom Puklavcem, vanj pa so bili vključeni zaposleni in ljudje z ovirami iz VDC Murska Sobota – enote Gornja Radgona, ki so spoznavali vzhodnjaška glasbila, kot so gongi. Vodila je še krožka Umetnost umetnosti in Muzika na platnu, v prvem so sodelujoči spoznavali različne likovne tehnike, v drugem pa so gledali slovenske glasbene dokumentarne filme. Poudarek krožka Mladost in ustvarjalnost, ki se končuje, je na usvajanju digitalnih veščin, pri čemer mladi učijo starejše in jim pomagajo pri odpravljanju konkretnih zagat, povezanih s pametnimi napravami in računalniki.
Zelo različna področja
»Študijski krožki pokrivajo zelo različna področja. Marsikdo od mojih kolegov ali kritikov bi rekel, da kot amaterka naj ne bi posegala na neka druga področja, ki niso neposredno povezana z mojo izobrazbo, ampak prav to, da delam na širokem polju kreativnosti, mi je v preteklosti dalo največ užitka. Raziskovala sem namreč vse medije od poezije do gledališča, filma, slikarstva, kiparstva, performansa, lutk, mozaika, delala sem s predšolskimi otroki, pa s študenti predšolske vzgoje, poučevala gimnazijce v Muzeju norosti, veliko sem delala z ljubitelji na področju umetnosti. Največji izziv mi je, da lahko začnem nekaj novega,« pravi Bezjakova. V krožke se vključujejo različne starostne skupine, pa tudi ljudje z ovirami. Največ, kot je bilo že omenjeno, Bezjakova sodeluje z ljudmi, ki delajo v gornjeradgonski enoti VDC.
»Moja prioriteta je vključiti izključene in pozabljene. Udeležencem iz VDC veliko pomeni, da so vključeni v skupino s tistimi, ki nimajo takih ovir, kot jih imajo sami, in da pridejo v drugo okolje, da so torej na neki način vključeni v okolje, družbo. Čeprav bi krožke lahko organizirala v prostorih VDC, se vedno trudim, da se srečujemo drugje.« Veliko dela tudi z otroki različnih starostnih skupin in tudi s takimi, ki imajo kake težave. »Ugotavljam, da se veliko otrok še pri desetih letih ni nikoli vprašalo, kaj radi počnejo in kaj bi radi postali, vedo samo, da imajo kup težav, pa jim nihče ne ponudi rešitve. Največji užitek je tem otrokom ponuditi nekaj kreativnega, in če to sprejmejo, je to lahko rešitev za njihovo življenje. Skozi ustvarjanje se namreč pomirijo v sebi, pridobijo pozitivno samopodobo, zato je to moje glavno poslanstvo. Začutila sem predanost temu delu v smislu, da ko nekoga osrečim, da nekaj najde, kar je zanj pomembno, je rezultat moja nagrada. Še bolj pa ugotavljam, da je večina otrok in najstnikov prepuščenih samim sebi in se nihče z njimi niti ne pogovarja. V Špajzi modrosti, v centru za družine na Ptuju, 'mašimo' tudi to luknjo«.
Rdeča nit zobna pasta
Kot poseben izziv je Bezjakova navedla ustvarjanje radijske igre, saj se je tega lotila prvič. Pred tem so v radgonski enoti VDC imeli sorodne krožke, v katerih so ustvarjali lutkovno plesno predstavo, gledališče in podobno. »Tokrat ne gre za klasično radijsko igro, da bi nekdo bral besedilo. Rdeča nit igre je zobna pasta – želela sem namreč vključiti nekaj drugačnega in neobremenjenega, neko zanimivo izhodišče. Sodelujoči, večinoma so to bili ljudje iz VDC, so debatirali o temah, kot so povezava zobne paste s filozofijo, politiko itd. Nastale so izjave, kot je recimo, da si politiki radi umivajo zobe, ker nam potem s čistimi, belimi zobmi lažje lažejo.«
Prvi del radijske igre je pesem z naslovom Tuba, ki jo je napisal nekdanji novinar Večera Bojan Tomažič. Reinhard Padinger iz Muzeja norosti je pesem uglasbil in poskrbel za spremljavo ter snemanje, Manuela Tišler iz VDC pa jo je zapela. »Drugi del radijske igre je zastavljen tako, da sem z Wikipedije natisnila besedila z različnih področij, kot so filozofija, politika, kultura, umetnost, vojna ... Sodelujoči so izbrali naključne besede in jih posneli, nato pa je pesnica, filozofinja, terapevtka in novinarka Nika Škof iz njih sestavila pesem, bolje rečeno besedno igro.« Radijsko igro bo mogoče slišati na Murskem valu in radiu Agora, prinesla pa je še eno pozitivno zgodbo. »Potem ko smo posneli pesem z Manuelo, je bila tega tako neznansko vesela in hvaležna, da smo se odločili, da do konca naslednje sezone posnamemo še več pesmi. Besedila piše tokrat Mihaela Dorner. Naslednje leto lahko pričakujete Manuelo Tišler na odru, kjer bomo predstavljali zgoščenko.«