Zakaj bi brisal prah, če itak pade nazaj, mi je pred leti odvrnil sin, ko sem mu naročila, naj pobriše prah s polic in knjig. Prav je imel, še krpe za prah ne pospraviš, že se začne ponovno nabirati, kot da se vrača na svoje staro mesto. Brisanje prahu je lahko, če tako gledamo, le Sizifovo delo. Kljub temu se ga vedno znova lotimo. Podobno kot starši svojim otrokom, kot lajna, ponavljamo, naj gre spat, naj si umije zobe, naj pospravi sobo ... Otroci ne slišijo, dokler ne povzdigneš glasu. A kaj ko bo naslednjič spet tako.
Kakšen smisel ima kuhati kosilo ali večerjo, se več ur vrteti po kuhinji, skrbno kombinirati okuse in upati, da bo uspelo? Potem sedemo k mizi in vse skupaj pojemo kvečjemu v pol ure, pa še kdo lahko frčka po krožniku in razvija teorije, česa ne je. Ima smisel, dokler nas zabava čakanje pred pečico in opazovanje, ali se bo biskvit dvignil, ali bo kruh dobil lepo razpoko in ali bo jed imela okus, kot smo želeli. Vmes pa sekljamo, iščemo razmerja, pazimo na recepte, jih, kot to počnem sama, primerjamo z drugimi recepti, merimo temperaturo mesa, saj lahko gre za sekunde, meja med surovim in ravno prav pečenim pa je zelo tanka. Čemu torej bi čas zapravljali v kuhinji, če je za preživetje dovolj, da pojemo en debel sendvič?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
S tomosi iz Serdice do Ohrida
Na pot so krenili v nedeljo zjutraj.
Tudi kmetje ali vrtnarji se kdaj sprašujejo, ali je vredno gojiti poljščine ali vrtnine, ko pa lahko eno samo neurje uniči pridelek in ves trud. Pa še odkupne cene znajo biti nizke in tudi v trgovinah lahko dobiš zelenjavo in sadje po vsaj primerljivih cenah. Seveda je treba pretehtati, ali želiš vedeti, kaj ješ, ali ti je dovolj, da ima zelenjava svoj videz, in koliko smisla najdeš v tem, da ima doma pridelana hrana boljši okus in konsistenco. Pa četudi sta domač korenček in bučka malo bolj ukrivljena, jabolka pa bolj drobna.
Kakšen smisel ima učenje na pamet vseh podatkov, ki jih nalagajo v šoli? Četudi ne izginejo že naslednji dan, vendar hitro zbledijo in od vsega na hitro usvojenega znanja ne ostane veliko, sploh pa običajno ne zdržijo toliko, da bi jih lahko povezali v smiselno celoto, saj jih povozijo nova dejstva. Čeprav, nekaj od vsega usvojenega znanja le ostane, se nekje globoko naseli v nas in nam nekoč koristi.
Že od nekdaj me je begala misel, koliko dobrih besedil napišejo pisatelji, pa jih potem, ker v nekem trenutku v besedilu ne vidijo več smisla, zažgejo, uničijo ali jih nikoli ne objavijo in gre tako kdove koliko dobrih zgodb v nič. Po drugi strani se izda mnogo slabih knjig in besedil, za katere so avtorji prepričani, da imajo smisel. Podobno je z glasbo, veliko dobrih skladb, ki niso nikoli doživele krstne izvedbe ali so bile v nekem času napačno razumljene, je odnesel veter.
In koliko iskrenih in dobrih misli ni nikoli izrečenih, ker nekdo ne najde pravega trenutka ali ne vidi smisla, da bi jih povedal drugemu. Govorimo o vsem mogočem in minljivem, samo da bi napolnili tišino, skrivamo pa, kar je najmočnejše v nas. Polnimo tišino z nesmisli, da je ne bi napolnili z iskrenimi mislimi in tem, kar čutimo, dokler ni prepozno ali nima več smisla. Kot da bi se bali nekomu povedati, da ga imamo radi, da ga spoštujemo, koliko nam pomeni … Mnoge lepe, iskrene misli ostanejo tako osebni, nikoli izrečeni monologi.
Koliko stvari človek dela v življenju, ki nimajo smisla. Pa ga imajo, vsaj dokler človek v tem vidi smisel. Zato smo starši pripravljeni otroku stokrat povedati eno in isto, v želji, da bo nekoč spoznal, če ne prej, ko bo imel sam otroke, zakaj brisati prah, kuhati večerjo za družino in prijatelje, da bi lahko skupaj uživali ne le v hrani, temveč v pogovorih in druženju in vsem, kar nam prijetna družba daje ... Ko tudi sami v vseh teh stvareh ne najdemo nobenega smisla več, ko v to ne verjamemo več, potem resnično izgubijo smisel. Dokler verjamemo, stvari imajo smisel.