Filipini, kot turistična destinacija, so za Slovence še dokaj neznani, sicer pa čedalje bolj priljubljeni v svetu, saj jih letno obišče okrog 7 milijonov turistov.
Filipini so otoška azijska država, ki jo sestavlja 7641 otokov. Le 2000 otokov je naseljenih, preostali pa so še neimenovani. Na Filipinih trenutno živi 108 milijonov prebivalcev. Kar 90% filipinskega prebivalstva je kristjanov, kar jih uvrša na 3. mesto na svetu takoj za Brazilijo in Mehiko, obenem pa so tudi edina azijska država s prevladujočo kristjansko populacijo. Uradna jezika sta tagalog (filipinski jezik) in angleščina.
Na Filipinih so pogosti potresi, vulkanski izbruhi in tajfuni, ki pa so tam postali del vsakdana in je domače prebivalstvo na le-te že povsem navajeno. Potresi se dogajajo vsakodnevno, a jih večina prebivalstva niti ne čuti – v zadnjih 10 letih so bili le trije 'močnejši' potresi.
Eden izmed večjih potresov z magnitudo 6.1 se je pripetil tudi med najinim bivanjem na Filipinih in sicer v Manili. O potresu so poročali po celem svetu, saj so se zgradbe majale, številne pa so tudi evakuirali. Potresa sama sicer nisva doživela, saj sva bila takrat, ko se je zgodil, že na naslednjem postanku.
Po 24-urnem letu s prestopi tako končno pristaneva v Manili, prestolnici Filipinov. Manila je eno najbolje naseljenih mest na celem svetu, z okrog 13 milijoni prebivalcev.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Neverjetna revščina tega mesta naju šokira. Tu živi namreč kar 3,1 milijona brezdomcev. Manila ima najvišjo populacijo brezdomcev na svetu. Od tega je veliko brezdomcev otrok.
Veliko ljudi v Manili sicer živi v slumih, pod mostovi in celo na pokopališčih. Nekateri živijo kar na pločnikih, za katere morajo plačevati najemnino lokalni policiji. Razmere, v katerih živijo ti ljudje, so katastrofalne. V kolibi na majhnem prostoru, na 4 kvadratnih metrih, živi tudi po 17 ljudi – in to je le ena običajna družina. Ker ni dovolj prostora za vse, se morajo pri spanju izmenjevati. Najprej spijo najmlajši, nato njihovi starejši bratje in sestre, in šele na koncu mama in oče. So brez čiste vode ter v slabih higienskih razmerah in brez zdravstvene oskrbe. Elektriko si ponavadi uredijo 'na črno.' Ker živijo na teh mestih brez kakršnegakoli dovoljenja, so tako v stalnem strahu pred policijo, nasilnimi skupinami in prisilno izselitvijo.
Ljudje so se preselili v slume in na pokopališča, ker si nikjer več niso mogli privoščiti plačevanja najemnine. Na teh krajih zdaj živijo brezplačno. Sprejmejo vsako službo, s katero lahko zaslužijo nekaj pesojev, a služb še zdaleč ni dovolj za vse, zato tudi tisti, ki službo imajo, delajo le po dvakrat ali trikrat na teden. Minimalna plača na Filipinih je pičlih 117€ na mesec. 21,6% celotnega prebivalstva živi pod mejo revščine. Tako eden od petih Filipincev živi v ekstremni revščini in služi manj kot dolar na dan.
Revni Filipinci lahko jejo le enkrat na dan. Prehranjujejo se s tistim, kar najdejo v smeteh. Za to se je na Filipinih oblikoval poseben izraz »pagpag,« kar pomeni ostanki hrane (običajno iz restavracij), ki so bili vzeti iz smeti in odlagališč. Hrano iščejo tudi v smeteh pred supermarketi, kjer se najde hrana, ki ji je potekel rok trajanja. Prehranjevanje s pagpagom je nastalo zaradi ekstremne revščine, skupaj s tem pa so se pojavili tudi tisti, ki pagpag prodajajo in so v tem našli posel; po smeteh poiščejo užitne dele ostankov, z njih očistijo prah in umazanijo in jih prodajo revnim. Z uživanjem pagpaga so povezana tudi številna zdravstvena tveganja: od zaužitja raznih strupov do raznoraznih bolezni. Ampak ti ljudje nimajo izbire, in to je edino kar si lahko privoščijo.
Tudi, če zbolijo, za zdravila nimajo dovolj denarja. Kar se tiče garderobe, si lastijo le nekaj osnovnih kosov oblačil, ki jih nosijo dokler jih povsem ne obrabijo.
Filipinci so eni najbolj prijaznih ljudi, kar sva jih kdaj spoznala. Družina jim pomeni največ in jo zmeraj postavljajo na prvo mesto. Hvaležni so za vse, kar imajo in vse, kar si želijo, je nahraniti svojo družino, pa čeprav le enkrat na dan. Sanje ljudi so tukaj zelo preproste. Ne sanjajo o ničemer velikem. Ne sanjajo o hiši na morju, torbicah znanih znamk ali novemu avtomobilu. Njihove sanje so, da bi svoje otroke videli končati srednjo šolo. Zaradi revščine se ne smilijo sami sebi, se ne pritožujejo in na življenje kljub vsemu gledajo z optimizmom.
Zatorej, naslednjič, ko boste nameravali potarnati o tem, kako je življenje težko in se pritoževati nad tem v kakšni državi živimo, se spomnite, da nekje na Filipinih pod mostom živi družina, ki ne ve, kako bo preživela jutrišnji dan; ne vedo, če bodo imeli dovolj denarja za naslednji obrok ali če jih bodo že jutri prisilno izselili in bodo ostali brez strehe nad glavo. In če bi le lahko, bi v sekundi zamenjali z vami, vred z vsemi problemi, ki jih imate.
V Manili prespiva le eno noč, saj se naslednje jutro zgodaj zjutraj odpravljava na zelo priljubljen filipinski otok – Cebu. Tam si bova ogledala ene najlepših slapov na svetu – Kawasan falls.