To so glavni razlogi, zaradi katerih ljudje želijo obiskati Dubaj. Vsi razlogi so rezultat odličnega marketinga, ki je Dubaj dvignil z dna v sam vrh seznama želenih destinacij.
Pa je res tako?
Za razkošnim glamurjem in velikim bliščem Dubaja se skriva druga, temna stran, ki je ljudem veliko manj znana; pa bi jim morala biti. Stran, ki ob vsem tem marketingu ostane zakrita. In zato bom o njej, med drugim, pisala danes.
Dubaj za večino ljudi predstavlja vse tisto, kar nam je bilo že od nekdaj predstavljeno, da bi si naj želeli – bogastvo, lepoto, luksuz. Odkritje nafte je glavni razlog, da je Dubaj tak, kot ga poznamo danes. Se je pa Dubai v zadnjih letih usmeril predvsem v turizem, katerega prihodki so že prehiteli prihodke od izvoza nafte.
Preberite še
Odpri v novem zavihkuČrno-beli pripravljeni na derbi z vodilnimi zmaji: "Ne bomo jih šparali," sporoča Drobne
Fazanerija bo sredi nedeljskega popoldneva prizorišče derbija med Muro in Olimpijo.
Dubaj je eden izmed sedmih Združenih arabskih emiratov. Edina uradna vera je islamska. Islamsko oziroma šeriatsko pravo predstavlja zakonodajo in tudi sodni postopki potekajo v skladu s tem. Nepoznavanje zakonov, ki veljajo v Dubaju, pa lahko kaj hitrotako imenovane sanjske počitnice spremeni v počitnice iz pekla.
Velike težave vam lahko povzročijo že malenkosti kot so tablete proti bolečinam, saj obstaja zelo obširen seznam, katere sestavine vse so prepovedane. Če tablete vseeno vzamete s seboj in jih odkrijejo, lahko pristanete v zaporu. Tako je v dubajskem zaporu za pol leta pristal Britanec, ki je imel tablete, predpisane od zdravnika.
Zakaj vse še lahko pristanete v zaporu?
Zaradi plesanja. Plesanje v klubih, barih ali na katereremkoli drugem javnem kraju je prepovedano.
Zaradi objemanja. Ali poljubljanja. Ali držanja za roke, v kolikor niste poročeni s svojim partnerjem. Za roke se lahko držijo namreč le poročeni pari. Objemanje in poljubljanje v javnosti pa sta absolutno nesprejemljiva.
Zaradi alkohola. V letu 2018 so v Dubaju zaprli Britanko, ki je na poletu z letalsko družbo Emirates od Londona do Dubaja spila kozarec vina. Grozila ji je enoletna zaporna kazen, a so jo kasneje izpustili, po tem ko je zgodba zaokrožila po svetu in postala zelo slaba reklama za Dubai.
Na poletih proti Dubaju turisti tako očitno ne bi smeli piti alkohola. A to njihove lastne letalske družbe – Emirates – ne ustavi, da alkoholnih pijač ne bi ponujali na meniju vsem potnikom na letalu brezplačno, brez kakršnihkoli opozoril kakšne posledice lahko temu sledijo. Tudi sama sva tokrat letela z Emirati. Na meniju dobijo vsi potniki seznam, na katerem piše, kaj bo za zajtrk / kosilo / večerjo na letalu, zraven pa seznam pijač med katerimi lahko vsak izbira: voda, gazirane pijače, belo vino, rdeče vino, pivo, šampanjec in žgane pijače. Ob tem ne prejmejo potniki nobenih opozoril, niti na samem meniju, niti s strani osebja. Ponudijo ti brezplačni alkohol na poletu z njihovo lastno letalsko družbo, nato pa te lahko na letališču aretirajo, ker si ga sprejel.
V zaporu se lahko znajdete tudi zaradi bivanjav isti hotelski sobi v kolikor niste poročeni s svojim partnerjem. Po dubajskih predpisih neporočeni pari ne smejo živeti skupaj oziroma kakorkoli biti skupaj v kateremkoli privatnem prostoru. To poleg bivanja v hiši, stanovanju, hotelskih sobah, apartmajih, velja tudi za taksije in najete avtomobile. Skupaj je dovoljeno živeti le tistim, ki so poročeni ali tistim, ki so družinski člani. Neporočen par bi tako moral bivati v ločenih hotelskih sobah in se voziti vsak z svojim taksijem. Nekatere turistične agencije po svetu tako neporočenim parom svetujejo, da se v hotelu med seboj – v kolikor vseeno bivata v isti sobi – kličejo ''mož'' in ''žena,'' ter celo, da nosijo lažne prstane, da osebje ne bi posumilo, da niso poročeni in seveda v preprečitev potencialnih morebitnih problemov. Dubajski policiji je namreč dovoljeno da kogarkoli zaprosi za poročni certifikat.
Ob tem se mi je pojavilo vprašanje, kakšne so pravice žensk v Dubaju. Glede na to, da se promovirajo kot liberalna in napredna družba, bi bilo za pričakovati, da se je na tem področju razlikujejo od preostalih muslimanskih držav.
Ampak na žalost temu ni tako. V Dubaju so pravice žensk enake pravicam moškim – ampak le na papirju. V realnosti je slika precej drugačna. Ženske so vsakodnevno diskriminirane. Brez dovoljenja se ne morejo poročiti, ne ločiti, ne morejo potovati in niti odpreti lastnega bančnega računa.
Najino potovanje se prične v Zagrebu.
Iz Zagreba potujeva na končno destinacijo v Manilo, na Filipine, ampak ker imava povezan let, čakava 9 ur v Dubaju na drugo letalo. Skupno potujeva 24 ur. Na letališču v Dubaju imajo poleg številnih trgovin in restavracij tudi bazen, jacuzzi in savne. Kupiva enourni paket in se odpraviva kopat. Osebje nama pove, da so prostori za moške in ženske ločeni. Moški imajo svoj jacuzzi in savno, ženske pa svojega. Tako naslednjo uro preživiva ločeno.
Ker imava še veliko časa, se odločiva, da namesto, da ga preživiva na letališču, greva na ogled mesta. Tako se odpraviva na metro.
Prispela sva v času ramadana. Ramadan je muslimanski postni mesec, v katerem se od sončnega vzhoda pa do sončnega zahoda odrekajo hrani in pijači. Namen tega naj bi bil ta, da jih žeja in lakota spomnita na številne revne ljudi na svetu, ki nimajo dovolj hrane in se le redko do sitega najedo. Prav tako se v tem času spodbuja dobrodelnost do tistih, ki so pomoči potrebni. Moli se petkrat na dan. Vsakršno prehranjevanje in pitje pijače v javnosti (ali celo žvečenje žvečilnega gumija) v dnevnem času pa se smatra za žaljivo in je tudi kaznivo.
Najprej si ogledava znameniti nebotičnik Burj Khalifa, trenutno najvišjo stavbo na svetu, vpisano v Guinnesovo knjigo rekordov. V višino meri 828 metrov.
V času, ko prideva je že zaprt, zato ne moreva na ogled. Cena vstopnice za ogled iz najvišjih nadstropij znaša sicer 145€.
Zraven Burj Khalife stoji največji šoping center na svetu – The Dubai Mall, v katerem poleg 1200 trgovin najdemo še smučišče, akvarij, v katerem se je možno potapljati, hotel, kino ter igralni center SEGA.
Odločiva se, da obiščeva še najbolj znani dubajski hotel – Burj al Arab, ki je med drugim v lanskem letu prejel nagrado za najboljši hotel na svetu. Svoje goste na letališču pričakajo z Rolls Roycem ter jih odpeljejo v svoj luksuzni hotel. Najcenejša soba v hotelu stane 1092€ na noč.
Po vseh dubajskih najbolj znanih atrakcijah naju je vozil taksist. Začeli smo se pogovarjati in povedal nama je, da prihaja iz Nepala. V Dubaju je sam. Njegova žena in otroci živijo doma v Nepalu. V Dubaj je prišel, da jim lahko zagotovil boljše življenje. Večino zaslužka tako kot vsi preostali delavci pošilja domov. Od svoje plače obdrži le tisto, kar mu zadošča za preživetje. Svojo družino lahko obišče le enkrat na osemnajst mesecev, ko si to lahko privošči in seveda, ko mu to delodajalec dovoli. V zadnjih štirih letih odkar dela v Dubaju je bil doma le trikrat.
A najin taksist še zdaleč ni osamljen primer. Takih delavcev je v Dubaju na stotisoče.
Morda ste tudi sami do sedaj menili, da so dubajske plače bajne glede na ves rompompom, ki ste ga slišali o neverjetnem bogastvu tega mesta. Ampak plače so odlične le za peščico ljudi, za vse ostale delavce, ki pa jih je v Dubaju daleč največ, pa so plače porazne, približno 100-150 evrov na mesec. V Dubaju minimalna plača zakonsko ni določena, zato lahko delodajalci plačujejo svojim zaposlenim toliko kot sami želijo, pa naj je še tako malo. V letu 2012 so bile plače v Dubaju celo med 10 najnižjimi na celem svetu. Če ob tem upoštevamo cene bivanja delavcev v Dubaju in cene hrane in pijače, nam je jasno, da delavcem ne ostane skorajda nič.
Cvetoča industrija, zgrajena na zlorabah
Delavce, ki so zgradili mesto Dubaj, kot ga poznamo danes, Dubajčani iščejo preko raznoraznih agencij in agentov v najrevnejših državah sveta kot so Indija, Pakistan, Filipini, Indonezija in drugih. Ti v Dubaju predstavljajo kar 85 odstotkov celotnega prebivalstva. Najbolj obupane ljudi z velikimi finančnimi težavami in družinami, ki jih komajda nahranijo, vabijo s prodajanjem utvar o sanjskem delu v sanjskem mestu in z vrhunsko plačo. Tvezijo jim zgodbe o tem, kako bodo končno lahko vzdrževali svoje družine in spremenili svoje življenje na boljše za zmeraj. Navdušeni delavci se zaradi teh razlogov množično odpravljajo po boljše življenje za svoje družine v Dubaj.
Ko pa delavci pridejo, vidijo, da so bile obljube daleč od resnice. Ampak takrat je že prepozno. Potni list jim je odvzet takoj, ko prispejo, da ne morejo oditi. Obdrži ga delodajalec, ki jim ga bo vrnil, ko se mu bo zljubilo. Plača je trikrat manjša od obljubljene. Namesto osem ur na dan, bodo delali šestnajst. In to zunaj, na petdesetih stopinjah, v vroči puščavi. Spali bodo s še enajstimi drugimi delavci v majčkeni sobici. Karta za pot nazaj domov je predraga, potnega lista pa tako ali tako nimajo. Edino kar jim preostane, je beg preko meje na črno. Ta pa je povezan s številnimi tveganji.
Poleg rekordnega števila samomorov med delavci - ki jih delodajalci preprosto zabeležijo kot nesreče - je desettisoče delavcev že pobegnilo, saj dela in pritiska niso več zdržali. Še posebej slabo gre ženskam, ki delajo na domovih dubajskih elitnikov kot varuške, čistilke ali služabnice. Kot da že ekstremno dolg delovnik, ki včasih traja tudi po 21 ur na dan, ni dovolj, so njihovi delodajalci še nasilni, zaklepajo jih v sobe, ne dajejo jim hrane in jim ne plačujejo. Odvzeti so jim vsi dokumenti in telefon, da se ne morejo slišati s svojimi družinami.
Delavci v Dubaju so tako v celoti prepuščeni svojim delodajalcem. Vlada na tem področju ne naredi nič, policija pa se v primeru zlorab zmeraj postavi na stran delodajalcev, saj so ti »njihovi.« Tega ne gre poimenovati drugače kot legalno suženjstvo.
Za zabavami, kjer ni nič nenavadnega, če stanejo 40 milijonov dolarjev, novoletnim ognjemetom vrednim 6,7 milijona dolarjev, ulicami polnimi McLarnov in Lamborghinijev, se tako skriva nazadnjaška družba, ki svoje radodarnosti in razmetavanja z denarjem ne namerava kazati pri plačah svojih delavcev, družba z zakoni, ki jih je čas že zdavnaj povozil, družba, ki nima prav nobenega problema z zasužnjevanjem ljudi, kraj, kjer dajo ogromno na »spodobno« obnašanje in »primerno« oblačenje, a nekako zatisnejo oči, ko pride do spoštovanja najbolj osnovih človekovih pravic. Dubaj ostaja konzervativno muslimansko mesto, ki želi biti raj za turiste obenem, ampak se turizmu ne namerava prilagoditi.
Konec koncev je Dubaj mesto, ki se na vse pretege trudi svetu pokazati, da je največje, najboljše in najbogatejše; ob tem pa pomesti pod preprogo informacijo o tem, na čigav račun. V resnici pa ni nič dosti več kot skupek visokih stavb, šoping centrov in dragih restavracij.
Končna ocena Dubaja: precenjeno.
Naslednjič: Filipini.