S fotografinjo sva mojstra fotografije obiskali v vili sredi Gornje Radgone, v kateri Ivo živi od tretjega leta. Štefi Praprotnik, kakor se je pisala pred poroko, je Korošica. »Nikoli nisem govorila v koroškem narečju, ker sta starša z menoj govorila v knjižni slovenščini.« V odgovor na vprašanje, kako je »zašla« v Gornjo Radgono, se široko nasmeje in s prstom pokaže v smeri, kjer sedi Ivo. Kljub temu da sta oba obiskovala veterinarsko fakulteto, se njuni poti nista prekrižali tam. »Spoznala sva se leta 2004 na Meranovem predavanju o muhah (smeh), predstavljali so neka sredstva za dezinsekcijo. Ivo je prišel k mojemu takratnemu šefu in ga vprašal, zakaj mu ne predstavi kolegice,« se spominja Borkova. Takrat še nista slutila, da ju povezuje veliko več kot le poklic.
Dokler ni spoznala Iva, ni fotografirala. »Imela sem željo, ne pa poguma. Ivo pa je to očitno prepoznal,« je dejala Štefi, on pa dodal, da je že v gimnaziji začel fotografirati z očetovim fotoaparatom. »Lep motiv za začetnike je sončni zahod. Tako fotografijo sem naredil v Lovrečici, kamor smo hodili dopustovat vsi Radgončani, in podobno je želela imeti moja sošolka. Naredila sva jo in potem sem fotografijo poslal na nemško revijo Bravo, kjer so razpisali natečaj za poster, in med pet tisoč fotografijami je zmagala moja. Objavljena je bila na Bravovem posterju, jaz pa sem okrog leta 1973 dobil 500 mark. To je bilo takrat veliko denarja, pa še najstnice iz vse Evrope so mi pisale (smeh). Celo iz Vzhodne Nemčije, kamor so takrat morali Bravo tihotapiti, so mi pisali,« se spominja Borko.
Negovo postavila na fotografski zemljevid sveta
Borko si je potem kupil boljšo opremo in se v Ljubljani udeležil fotografske delavnice. »Bil sem vajenec. Sedel sem v kotu in gledal mojstre. Opravil sem tečaj črno-bele in barvne fotografije, ki ga je vodil Oskar Karel Dolenc, profesor na takrat edini srednji šoli za fotografe. V tistem trenutku je bila to najvišja šola, ki si jo lahko kot fotograf obiskoval, ker višje šole za fotografijo ni bilo. Ker v analogni fotografiji tehnike ni bilo prav dosti – zaslonka, čas in zamenjava filma. Vse drugo pa si usvojil s fotografiranjem in mogoče v klubu, med kolegi,« se spominja Borko. Potem ko so mu na meji odvzeli nov fotoaparat Canon, ga je za nekaj časa minila volja do fotografiranja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Leta 2008 so v Gornji Radgoni ustanovili fotografski klub z imenom Proportio divina, kar pomeni zlati rez. To je arhitekturni in tudi fotografski ideal in pomeni najpopolnejši kompozicijski zakon v naravi, ki se zdi človeškemu očesu popoln. Pomeni neke vrste harmonijo, najvišjo lepoto, ne da bi človek sploh vedel, zakaj je tako. Pogosto se nam zdi nekaj čudovito lepo, pa ne vemo, zakaj, odgovor je prav v zlatem rezu, ki se ga ne zavedamo, ga pa čutimo. Narava pogosto temelji na zlatem rezu – zavita školjka polžka v prerezu, ko vidimo njeno notranjost, je recimo tipičen primer zlatega reza.
Da je ime gornjeradgonskega kluba več kot primerno izbrano, kaže to, da so po samo nekaj letih obstoja člani kluba Gornjo Radgono oziroma Negovo postavili na fotografski zemljevid sveta. V negovskem gradu so namreč odprli fotografsko središče Fotograd Negova, peto razstavno središče mednarodne zveze za fotografsko umetnost ali FIAP exhibiton centre.
Talent je nadgrajevala z znanjem
»Štefi je zelo učljiva in se je v nasprotju z večino današnjih mladih fotografov, ki ne vejo, kaj je zaslonka, fotografiranju zelo posvetila in je obvladala osnove,« pravi Borko in doda, »če pa si veliko skupaj, imaš tudi vedno korekture na fotografijah (smeh). Prvo leto je bilo vse v redu z njenimi fotografijami, naslednje leto sem jo že popravljal.« »Na začetku sem tudi jaz snemala v glavnem popotne fotografije. Potem pa so se stvari razvijale in trenutno sem pristala pri socialni fotografiji.« Koliko fotografij sta do sedaj posnela, ne vesta. »Število je neskončno, ampak je absolutno nepomembno. Pomembna je kakovost fotografije,« pravi Borko.
Ne glede na to, da ogromno potujeta, pravita, da ne fotografirata več v smislu popotne fotografije, saj je tega enostavno preveč. »Dokler sem aktivno deloval v mariborskem popotniškem društvu, sem fotografiral in pripravljal potopise. Zdaj tega ne počnem več, ker je preveč vsega. Če sva kje na potovanju, se niti ne trudim več, da bi ujel kak dober motiv. Če pride, pride, če ne, tudi v redu,« pove Borko.
Na njegovih fotografijah je pogosto Štefi. »Sem najbolj pri roki,« se zasmeje ona, Borko pa reče: »Jaz fotografiram tako, da si najprej zamislim fotografijo v glavi. In pri tem pogosto uporabim Štefi. Tako je tudi z znano fotografijo črne ženske s črno mačko v naročju. To fotografijo sem v glavi nosil nekaj let, preden je dejansko nastala. In bila več kot 50-krat nagrajena.«
Ob vprašanju, kje vse sta skupaj potovala, ugotovimo, da bi bilo bolje vprašati, kje nista bila, ker je seznam že obiskanih držav zelo dolg. »Me pa vedno znova vleče Afrika s svojo primarnostjo, prvobitnostjo. In s tem, da je tako močno drugačna od nas, od tega, kar poznamo,« sklene Borko.
Na koncu me zanima, kako je živeti s partnerjem, s katerim imaš toliko skupnega, kot da bi našla neke vrste zlati rez tudi v svojem odnosu. Do glasnega krohota nas spravi Borko, ko reče: »V bistvu dolgočasno. Ker se niti ni treba pogovarjati, samo pogledaš se in že veš. Šalim se, lepo je.« Borkova pa doda: »To je način življenja in zelo prijetno.«
Ivo Borko je imel do zdaj 33 samostojnih razstav v Sloveniji, pa tudi v tujini – med drugim v Avstriji, Romuniji, Bolgariji in Srbiji. Sodeloval pa je na več kot 400 skupinskih žiriranih razstavah v 62 državah po svetu. Za svoje fotografije je prejel več kot 300 nagrad.
Štefi P. Borko je imela do sedaj 18 samostojnih razstav, sodelovala je na več kot 400 skupinskih doma in po svetu, med drugim v Romuniji, Avstriji in Bolgariji. Za svoje fotografije je prejela več kot 250 nagrad.
