Vida vidi: Akutni počivitis

Zgodilo se je oni dan, da sem zaspala na straniščni školjki. Ne v klečečem položaju in zaradi alkohola ter posledično bruhanja. Čeprav mi je tudi ta poza znana. Že v študentskem domu smo se, ko so mački in tigri minili, smejali iz tega, da sem prišla ven iz stranišča z vijugo preko čela. Utrujena od bruhanja sem naslonila glavo na rob pokrova straniščne školjke, zaspala in ostal mi je odtis.

Tokrat je bila zgodba drugačna. Sicer sem imela neke trebušne probleme, a to je bil le manjši vzrok moje utrujenosti. Poleg tega nisem sedela na odprti, ampak na zaprti školjki. Čistila sem si lak z nohtov. In – zaspala. Sede. Ja, se da, ni problema. To je bilo verjetno videti kot tisti strip, ko se tip vleče do postelje, a preden do tja pride, omaga in – zaspi.

Zato sem te dni razmišljala, kako mi je to uspelo. Mislim, ne pasti v počivitis, ki je očitno povezan s še enim izredno nezdravim stanjem – z deloholizmom. Kar je itak bolezen, le ne vem, zakaj je ne zdravimo. Mogoče, ker je tako pogosta, sploh v zadnjih letih in zanjo bolehajo vsi; moški padejo predvsem v službeni deloholizem in izgorijo zaradi preobilice službenega dela, ženske pa se potem ženejo še doma. Prah, neoprana posoda in nezlikano perilo nas preganjajo še v sanjah … prava grozljivka.
Ker nas nihče ni naučil počivati? Ker nočemo slišati, kaj nam govori telo? Da naj se ustavimo. Usedemo. Pa kaj, če danes nisi naredil nič?! Saj nisi reševalec prve pomoči, da bi nekdo umrl, ker mu iti nisi nudil pomoči. Od prahu, neopranih oken in neoplete čebule pa se ne umira, a ne?

Zase vem, da me je nekdo nekdaj tako butasto nastavil … Da enostavno ne morem sedeti in delati - nič. Enostavno počivati, izpreči, odklopiti. Jaz pa, če kak dan slučajno zabluzim in ne naredim vsega, kar bi lahko … me grize. Nekje tam notri. Da sem popolnoma nekoristna. Mislim, pa kaj! Glavno, da sem … kaj pa jaz vem, kaj – da sem. A ni to dovolj? Kak dan je še to odveč.
Tako sem se zadnjič zgrozila. Ker je partner naznanil, da bo kupil bazen. Jaz sem proti. Ker to, če bo bazen doma, verjetno pomeni, da na bazen ne bomo več šli, a ne, to je logično. In kaj to pomeni? Delo. Ne pa počivanje. Ampak delo. Ker si doma. In četudi čofotaš, in se še tako delaš, da te ne zanima, so otroci lačni, psi in mački ter ostala živina prav tako. Ni tega, da zakleneš, sedeš v avto in se odpelješ. Na bazenu pa – »Mama, jaz sem lačna!« »Na, sendvič.« Ali »Vzemi si jabolko. »Idi si kupi pečen krompirček.« Ni ti ga treba iti peč, ni posode, ki jo moraš potem ali zložiti v pomivalec ali umiti … Ni potacanih balkonskih vrat, ni stopnic, prekritih z dlako – je samo brisača, ležalnik in knjiga. Doma pa … vsake pol ure novi hod menija, pa pijača, pa sladoled, pa … Vse ostalo, kar te doma tolče po glavi in skače v oči, pa če se če tako obračaš stran.

Če je bazen doma. Če je drugje, pa se tja ne gre tako pogosto, da bi otroci imeli pretiran čas se kregati o tem, kateri smrdi in kdo je spet prdnil. Ali kdo je koga preveč pogledal. Ali pa ga ni hotel pogledati. Skratka – popolnoma druga scena. Zato sem proti.
Oziroma sem za, če mi nekdo med bazenom in hišo spusti zaveso. Da me opravki ne bodo našli.
Itak me bo po dveh urah začelo gristi … »Kaj, se ti ne da? Lenoba. Zguba. Ničvredna. Poglej, kako je ona pridna – ima že polno shrambo ozimnice! Ti pa – knjiga pa bazen. Ph...«
Tega se ne da ugasniti. Na žalost. Oziroma – se da. Obstaja ena tableta, ki se ji reče »jeb…-mi-se«. Sicer jo moraš jemati redno, a – menda da učinkuje.

Ker ne verjamem v naključja, tako nisem presenečena nad danes ponovno srečanim odličnim napisom. Zdaj si ga bom stiskala v 1000 izvodih na take majhne lističe in si jih bom polepila po celi hiši. Dala v denarnico, v torbico, nalepila na ogledalo, da me bo zjutraj prvo zagledalo. »To do list. – Nothing«. Torej seznam, kaj narediti danes: »Nič.« Tako je. Kak dan lahko človek kdaj tudi zabluzi. Pa kaj. Jutri bo nov dan. Poooln novih nalog. In - kako neverjetno! – vse bodo počakale. Da jih naredim.Počitek pa naj tekne, ker smo ga itak – podhranjeni.