Bilo mi je kot … kot bi me počil za uho. Želela sem spati z njim. Stisnila sem se k njemu; najprej odzadaj. Božala sem ga in božala, a, ko je moja roka šla proti njegovemu mednožju, me je prijel za roko. Rekel je: “Ni mi do tega, nocoj.” Poljubil me je na čelo in se vlegel. Obrnil mi je hrbet. Dobesedno Gledala sem v njegov vrat; nato sem se obrnila in strmela v zrak. Kot bi me polil z ledeno mrzlo vodo. Niti dihala nisem, po moje. Gledala sem, s široko odprtimi očmi in … razmišljala … kaj je narobe. Noče seksati? Noče seksati z menoj?! Mislim; z menoj?!?
Katastrofa. Zame. Šlo mi je na jok, po glavi pa ves čas: “Kaj je narobe? Kaj je narobe?!? Kaj??” Z menoj, seveda. Nisem razmišljala v smeri, da je kaj narobe z njim ali pa, da ni sploh nič narobe, ampak se mu pač enostavno ne da. Ker te opcije meni niso vgradili; ampak sem ves čas razmišljala samo, kaj hudiča je zdaj narobe z mano. Spadam namreč med tista budala, ki vse, kar se zgodi, vzamejo nase. Oziroma - popravek - “sem spadala”. Nisem mogla doumeti, takrat, da meni ne manjka popolnoma nič. Mogoče njemu, mogoče pa tudi to ne. Človeku pač ni vedno do vsega, je tako?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Kruta usoda šestletnice z Vaneče, a Sara Šiplič je od rojstva prava borka
Rodila se je s srčno napako, zdravniki so ji diagnosticirali še noonanov sindrom.Tudi zanjo bodo zbirali sredstva na tradicionalni dobrodelni prireditvi v Puconcih.
Spomnim se, kako prizadeta sem bila … prav prizadeta. In to ne le prvič; kar nekaj časa je trajalo, da sem sprejela, da se kdaj reče tudi ne. In da se kdaj reče “ne” za seks tudi meni. Da, meni. Steklo je kar nekaj vode, da sem si lepega dne priznala in rekla, glej, pa kaj si pa ti posebnega, da bi kdaj ne mogla ostati brez? A tista ideja v meni, tista predstava, ki jo imam o sami sebi, je trpela in razpadala na majhne koščke. In to je bolelo. Zelo.
Podobno svoje doživetje mi je minule dni razlagala prijateljica; imela je tipa, ki ni mogel seksati z njo. In seveda je bila prepričana, da je kriva - ona. “Nisem mogla razumeti - kaj delam narobe? Česa ne delam prav? Kaj je narobe? Zakaj ne more? Kako ne more z mano?” Smo smešne, ženske. Ne poznam moškega, ki bi mislil, da žena noče zato, ker je kaj narobe - z njim. Vedno je žena tista, ki si “izmišljuje”. Ne njegov alkohol. Ali to, da je premalo nežen. Ali da ne pozna več predigre. Ali pa da je pač dan, ko se ji glih ne da najbolj in ne bi zdaj ravno ležala vznak in mislila na Slovenijo. Ampak bi rada, da bi se tudi njej dalo, da bi tudi ona rada imela kaj od tega. A, da pridejo v tvojo glavo vse te opcije, moraš kar parkrat zaspati s cmokom v grlu. In z vprašajem v glavi. Biti pripravljen na to, da se bo tista slika o samem sebi, ki jo imamo tam notri nekje pribito na zid, malce okrušila, spremenila. Sprejeti, da pa mogoče nisem neustavljivo privlačna čisto vse dni v letu in za čisto vse ljudi na svetu. Ampak da je to čisto ok. In se biti pripravljen učiti, da ti je mogoče kdaj kasneje kaj majčkeno bolj jasno.
Natančno vem, kako boli, ko te nekdo zavrne. No, zdaj vem, da je to, da se odločiš, da boš to gledal kot zavrnitev, tvoja odločitev. A tisti trenutek ga seveda nisem bila sposobna gledati na drug način; racionalneje. Bila sem preveč “notri”. In ker boli, je to skoraj mala katastrofa. Kajti - ne vem, zakaj, ampak, naj mi enkrat že nekdo razloži, zakaj nam ni nihče nikoli povedal, da - če kaj, potem je v življenju ena bolj pomembnih stvari - da vidiš realnost tako, kot je. Vključno s tem, da vidiš realno - sebe. Da nisi princesa. Pa tudi ne glavni zadetek na seksualnem lotu. Ampak da si le ena čisto povrečna in navadna ženska. In še, zakaj ni nihče v življenju nikoli zinil, da je glavna stalnica življenja bolečina? Zakaj nam ni nihče nikoli povedal, da bolj ali manj vse v življenju na nek način boli. Spremembe. Novosti. Zavrnitve. Porodi. Izgube. Odločitve, take in drugačne. Sprejemanje realnosti take, kot je. Vse to boli … tudi fizično.
Mi pa, kot da bi nas nekdo nekoč nasral. Da je življenje enostavnejše; predvsem pa - brez bolečin. Ne pravim, da gre za trpljenje, daleč od tega; trpljenje si povzročamo sami. Mogoče prav s tem, ko skušamo bežati. Pred spremembo, pred realnostjo, pred bolečino. A bolečine - te so pa neizogibne. Te so del nas.
Mogoče tudi drži, da bolečine nekoč izzvenijo; mogoče, o tem še ne vem veliko povedati. A do tja, ko gledaš na karkšno koli dogajanje ali dogodek brez nekega predznaka, pa naj bo pozitiven ali negativen, je dolga pot. Dolga in vijugasta. A gotovo zanimiva.
