Razlagal je o tem, kako je imel v življenju dva blagoslova – prvi, da je bil z njim, ko je umiral in umrl njegov oče; drugi, da je bil ob njej, ko mu je umrla mama. Solze so se mi kar same prelile čez lica. Ne zato, ker so njemu umrli starši, seveda ne. Vprašala sem se, zakaj vendar jočeš? In se v trenutku spomnila čisto prvega stavka, ki ga je izrekla moja mama, ko sem ji prišla povedat, da je umrl oče. Rekla je: »Joj, ne. Tako sam je umrl.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Čas se je iztekel: Racman predlaga stečaj JP Prlekija
Artur Racman, direktor Javnega podjetja Prlekija, je minuli petek na murskosoboško okrožno sodišče podal predlog za začetek stečajnega postopka nad javnim podjetjem.
Nič mi ni bilo jasno. Živela sem – in še živim – namreč po načelu, da je človek pravzaprav vedno sam. In tako me je učila tudi mama. Nikoli ne bom pozabila. Prijateljica, ena meni najbližjih, bili sva kot rit in hlače, je odšla študirat na Dunaj. Jaz sem ostala v Sloveniji. Takrat je bil zame konec sveta; popolnoma nepotrebno, seveda. A mlada, kot sem bila, nisem imela izkušnje, da bi vedela, da so lahko, če želiš, prijateljstva večna. Če v njih vlagaš, če se za njih trudiš. In če to isto dela tudi nasprotna stran. Še danes sva si z Ireno blizu; kilometri z bližino nimajo veliko opraviti. Takrat pa … podiralo se mi je. Mama me je videla in mi je rekla: »Navadi se na dejstvo, da je človek pravzaprav vedno sam. Sam se rodiš – sicer skozi porodni kanal, če seveda ni izjem kot so carski rezi, a – sam moraš zadihati. Sam zaživiš, sam moraš vse v življenju narediti, vse sam prenesti. In na koncu tudi sam umreš.«
Mami sem neizmerno hvaležna za ta stavek, ki mi je pomagal dojeti dejstvo, zaradi katerega mi je bilo v življenju gotovo velikokrat lažje, kot če tega ne bi vedela. Da moraš namreč čisto vse sam. Sam se moraš naučiti. Sam moraš narediti izpite, ali pasti na njih. Se pobrati in iti naprej. Sam. Nihče drug ne more v življenju popolnoma nič narediti namesto tebe. Nič.
Drži, marsikdaj ti lahko marsikaj ali marsikdo pomaga, te vodi, a – delo je na tebi. Kakršno koli. Zato nisem nikoli čakala. Da bo nekdo drug nekaj namesto mene. Ampak sem pljunila v roke in – naredila.
Mogoče si kdaj kdo misli, da mu je uspelo ta zakon prelisičiti, a se ušteje. Ker te za drugim vogalom čaka in »but« po glavi. Tista lekcija namreč, za katero si mislil, da si ji pobegnil in da je izpit zate položil nekdo drug. Ne. Je treba kar vse lekcije iz učnega načrta, ki ga ima življenje spisanega za nas, vzeti. In to moramo narediti – tako je - sami.
To samost sicer poizkušamo - to je treba priznati in to, kljub temu, da se zavedam, da je to pravzaprav nemogoče, delam ves čas tudi sama - na neizmerno število načinov preseči. Vse življenje. Preveč pijemo. Da nismo sami. Alkohol seveda. Preveč jemo, da bi zapolnili neko praznino tam notri. Preveč ljubimo, ker mislimo, da potem ne bomo več sami. Kakšna iluzija …
A tako smo vzgojeni, v taki družbi rastemo. Ki nas uči, da nismo celi, če nisva dva. Dvojina. Kako opevana je slovenščina zaradi nje. Jezik zaljubljenih, saj lahko rečeš »midva«. Kako zgrešeno …
Pa ne mislim na dvojino; dvojina kot slovnično število je super, želim si le, da bi jo pravilno uporabljalo več ljudi. Zgrešeno se mi zdi, da nas učijo, da nekje zunaj iščemo »svojo drugo polovico«. Tega namreč ni. Vsak človek je celovita celota. In šele ko si cel, lahko nekoga ceniš, ljubiš, spoštuješ. Šele, ko ne čakaš, da bo nekdo drug nekaj naredil, rekel, to narediš ali rečeš ti. Tako mislim.
Zakaj potem solze? Ob spominu na očetovo smrt. Ker boli. Danes. Tudi danes in še vedno danes. Takrat – verjetno ni bilo časa ali pa verjetno še ni bil pravi čas – me to ni tako hudo bolelo. Danes mi je slabše. Ob misli na očetovo smrt namreč. Včasih sem mislila, da drži, da čas celi rane; danes nisem več tako prepričana v to. Slabše v smislu, da sem takrat, ob mamini misli o tem, da je oče umrl čisto sam pomislila »seveda, saj drugače tako ne more biti.« Kar v nekem smislu drži, v drugem pomenu pa ne. Seveda vsak umre sam in prav nihče ne gre z nikomer na drugo stran mavrice. A … saj veste, smrt je vedno problem ne za tiste, ki odhajajo, ampak za tiste, ki ostajajo. In tisti, ki ostajajo, lahko tistemu, ki bo naslednji trenutek moral oditi, popolnoma in nepreklicno sam, stojijo ob strani. S tem bomo sicer najbolj pomagali sebi. To je pa tudi edina oseba, ki ji v resnici lahko pomagaš – ti sam.
