Ne, nisem zlobna, sploh ne. Izhajam samo iz sebe in iz svojega zelo utemeljenega vprašanja, ki se včasih pojavlja večkrat dnevno, a prav gotovo pa vsaj enkrat na dan. Vprašanja, zakaj mi noben hudič ni natančno razložil. S poudarkom na »natančno«. Ker, polno sem jaz tega prebrala, a nihče ni bil res natančen. Kako je, recimo, ko rojevaš. Da je to točno tako, kot če bi želel posrati kroglo za bowlanje. Se opravičujem, a to je edina res natančna razlaga in tako si lahko tudi moški zlahka predstavljajo, kako je roditi. Nihče mi ni natančno in tako povedano, da bi jaz res razumela, ni razložil, kaj pomeni, ko moraš vsako, ampak res vsako, saj se dojenčka ne da izklopiti in pospraviti v predal, noč vstati. Pa ne le vstati. Najprej moraš zapustiti toplo posteljo, se, ko si šele prav zaspal, dvigniti spet na noge in previti polulano ali pokakano plenico. Ali pa najprej podojiti, nato previti in nato nazaj uspavati nekoga, ki ima tisti trenutek povsem druge interese od tvojih. Nihče mi ni natančno razložil, kako je, ko zaradi laringitisa težko dihajočega otroka zaviješ v pajac in odejo, sama pa sredi zime in le v pižami ter bosa, saj ni bilo časa, da bi se oblekla, stojiš na mrzlih balkonskih ploščicah in dihaš z njim mrzel zrak, da bi mu oteklina na glasilkah uplahnila in bi lažje dihal. Nihče mi ni res razložil, kako boli, ko zaradi preobremenjenosti, izčrpanosti, premalo spanja in še česa, popeniš, ko začne recimo otrok uveljavljati svojo voljo, ga udariš po rokici, pocukaš za lase ali uho, potem pa ti zaradi slabe vesti, obžalovanja in spoznanja, da nisi ravno mama, kot si si želela, poka srce. Nihče.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
A itak – kolikor se poznam – ne bi verjela. Ker jaz sem strašno pametna in si še vedno in vedno znova, kljub svojim letom in številnim izkušnjam, da se drugim dogajajo podobne zadeve, še vedno potiho mislim: »Eh … pretiravajo. Ne more biti tako hudo. Bom sama poizkusila.« In potem – osel gre le enkrat, ne? No, jaz sem šla trikrat. Potem vam je jasno, da je moja inteligenca nekje blizu ledišča.
A … Ja; vedno je »a«. Ker je namreč tale meč dvorezen. Ker – če si pravi »štof« za mamo, potem veš. Da je vedno več resnic. Toliko, kolikor je ljudi. Potem veš, da je vedno toliko plati, kolikor ljudi je pripravljenih o njih razpravljati. Potem veš, da imamo v bistvu vsi prav. In da se v bistvu vsi tudi motimo. Ker včasih pač ne moreš biti dovolj pameten. Včasih se moraš enostavno – prepustiti toku.
Zato bo moja knjiga nosila podnaslov Tisoč in dva razloga, zakaj je najlepše na svetu biti – mama.
Tako da … pa kaj? Saj papir vse prenese, a ne? Tako bo moja knjiga še ena med mnogimi, ki opisujejo in obravnavajo starševstvo, njegovega bistva pa ne morejo zajeti. Ker to se na papir pač ne da spraviti. To ostaja v predelu nekje med levo in desno prsno bradavico, nekje tam, kjer je tisto, kar je naše bistvo – srce. Ker le s tem se da razložiti, zakaj.
Zakaj se nekdo odloči, da bo ves svoj dotedanji svet obrnil na glavo. Zakaj bo – in to prostovoljno in popolnoma brez denarnega plačila – pustil iz sebe narediti najprej inkubator, nato tovarno mleka, pevko uspavank in pravljičarko, negovalko, božalko, čohalko, brisalko mokrih in smrkavih nosov ter pokakanih riti, perico, kuharico, čistilko, pekarico najbolj slastnih piškotov in najlepših rojstnodnevnih tort, zasebno detektivko in odvetnico, policistko, mediatorko za reševanje sporov o tem, kdo je imel prvi igračo in zakaj naj bi jo imel še naprej, učiteljico, mentorico, inštruktorico, taksistko, tolažiteljico, zdravnico ali z eno besedo – mamo. Kajti tu ni pametnih odgovorov, zakaj da. Ali zakaj ne. Tu je le en odgovor – zato, ker je to največji, najpomembnejši in najbolj srčen poklic na svetu. Biti mama. Ker je to hkrati najlepša naloga v življenju neke ženske, hkrati pa tudi najtežja. Najbolj odgovorna in najbolj naporna. Čemu vse so se odpovedale ženske za to, da so lahko postale mame, vedo le one same. In tega največkrat ne obešajo na veliki zvon. Ker bi jim – predvsem moški – tako ne verjeli, največkrat pa druge ženske tudi ne. Ker je to čisto odvisno od mame do mame, pa tudi od otroka do otroka. Poleg tega te začnejo vsi, če slučajno beseda kdaj nanese na to, čemu si se odpovedala – pa čeprav je to recimo spanje, kar si do tedaj, dokler nisi postala mama, počela najraje na svetu – gledati v stilu vse-to-je-vsem-že-znano in pa nihče-ti-za-to-ne-bo-postavil-spomenika. No, pa bi ga mirne duše lahko. Spomenik mamam. Odlična ideja. Jutri jo bom poslala v obravnavo v parlament; predlog, da bi v vsaki slovenski občini postavili spomenik mamam.
Skratka, svojo knjigo o razlogih, zakaj ne imeti otrok bom priporočala v branje vsem, ki jih je samo za sekundo ujela želja, da bi imeli naraščaj. Predpisana doza branja pa bo – vsak dan. Posebej pred spanjem in tako dolgo, da želja ne mine. Kar je itak nemogoče. Kajti mame imamo poleg vseh dobrih, odličnih in neverjetnih lastnosti le eno slabo. Prehitro pozabljamo. To je ena taka posebna vrsta demence, reče se ji »mama-demenca«, njen glavni sindrom pa je to, da bo oseba – torej mama – zelo hitro pozabila, kaj slabega, žalostnega ali bolečega se ji je zgodilo. In bo šla naprej, s polnim srcem in polnimi rokami ljubezni do vseh svojih bližnjih.
Zato pa – kot sem rekla – spomenik mamam v vsako slovensko občino. Očetom? Ah, dajte no ... pomislite samo na - bowling kroglo. No? Vse jasnokot beli dan. Če bi moški rojevali … človeške vrste že zdavnaj ne bi bilo več.
