Čeprav steza še ni dokončana in ni povsem takšna, kot jo je sanjal konec osemdesetih let ter jo imel zarisano v načrtih pred dobrimi desetimi leti, je z njo dosegel enega od življenjskih ciljev. Lazar se nima za človeka, ki je s postavljanjem zelo visokih ciljev neizprosen do sebe, a se tudi brezdelje in polovičarstvo ne ujemata z njegovim značajem. Ženeta ga ustvarjalni nemir in zdravilna merica adrenalina, ki si jo napolni s hitrostjo na dirkalniku. Pri šestdesetih letih življenja je hvaležen za vse, kar mu je življenje dalo. »Vsak dan posebej pa sem vesel, da živim, in zelo dobro si znam osmisliti življenje,« je dejal.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Dogodki) Kam v Pomurju za noč čarovnic?
Noč z 31. oktobra na 1. november je znana kot noč čarovnic. V naši regiji se bo ob tem zvrstilo kar nekaj dogodkov.
Sestavil svoje prvo motorno kolo
V začetku šestdesetih let je družina Lazar živela v Piranu in mali Čaba je lahko občudoval avtomobile, s katerimi so Italijani prihajali kot turisti na Obalo. V Portorožu so takrat že tudi prirejali avtomoto dirke, vendar nad dirkači v črnih kombinezonih ni bil preveč navdušen. Je pa rad božal športne avtomobile, zato je, sicer oblečen v lepa bela oblačila, domov prihajal ves umazan. Ko so se vrnili v Čentibo, vse te tehnike, ki ga je prevzela kot otroka, ni bilo več. V želji, da bi čim prej služil svoj denar, se je vpisal v šolo za strojnega ključavničarja in si s privarčevanim denarjem od štipendije ter z zaslužkom od dela po okoliških vinogradih kupil svoje prvo motorno kolo MZ.
To je potem prodal in si za prvo plačo od Vladimirja Kolmaniča iz Murske Sobote kupil triumpha. To je bilo staro angleško motorno kolo, ki se je veliko kvarilo, in kolikor se je dalo, so ga popravljali doma. Takrat namreč ni bilo motoservisov kot danes in tudi rezervnih delov ni bilo mogoče dobiti. To je bil tudi čas, ko sta se s prijateljem Zdravkom Vurijem zanimala, kje bi se lahko vključila v spidvej društvo. V Gornji Radgoni Lendavčanov niso sprejemali, pa tudi steze niso imeli svoje, ampak so trenirali v Mariboru. Da bi hodila dirkat v Prelog na Hrvaškem, pa je bilo tudi predaleč. Čaba je moral v vojsko in tam je že slišal neverjetno novico, da se v Lendavi gradi stadion za spidvej. In res. Ko se je vrnil domov, je bila steza končana. Vstopnica za članstvo v timu je bila naloga, da sestavi staro motorno kolo, ki so mu ga prinesli v škatli.
Dobili so ga v Gornji Radgoni, saj se je tamkajšnji klub odločil, da bo Lendavčanom pomagal postaviti se na noge, pomagali pa so jim že tudi pri gradnji steze. Viktor Ketler, takratni direktor podjetja Gorenje Varstroj, ki je s še nekaj zanesenjaki leta 1978 ustanovil AMD Gorenje Varstroj Lendava, pa je kupil že tudi osem novih motornih koles. A ta niso bila za začetnike, kot je bil Čaba, imel pa je tudi črno piko, ker je bil motorist. Teh spidvejisti niso jemali kot sebi enake. »Ta motor sem sestavil in popravil. Rudolf Gal, ki je bil predsednik takratne športne komisije, pa me je vprašal, ali grem z ekipo na dirko v Osijek. Seveda, zakaj ne bi šel. Kadar je motor deloval, sem z njim prekašal vse, tako da so se me že tam usmilili in mi dali novejšega. Že na prvi dirki sem bil z enim padcem četrti ali peti,« se spominja Lazar. Takoj naslednje leto, torej leta 1980, je lendavska ekipa postala jugoslovanski prvak, Lazar pa državni prvak v drugi ligi.
Kako je Mauger prišel v Lendavo
V tistem času so lendavski spidvejisti že sodelovali s šestkratnim svetovnim prvakom Ivanom Maugerjem z Nove Zelandije, s katerim je stik navezal Ketler. Mauger, ki je letos umrl, je imel v Lendavi dvakrat po en teden kamp, na katerega so povabili tudi spidvejiste iz drugih klubov, da so potem skupaj trenirali. Od teh treningov, ki jih je vodil Mauger, so imeli domačini tudi največ koristi. Mauger je s seboj pripeljal tudi nekaj pravih motornih koles in jih potem za odkupnino pustil lendavskemu društvu. Eno od teh motornih koles je vozil Lazar in z njim doma premagoval vse, razen Vlada Kocuvana in Štefana Kekca, ki je bil do zdajšnjega Mateja Žagarja najboljši slovenski spidvejist. To motorno kolo je potem moral prepustiti drugim, sam pa si je kupil veliko slabše. Tri leta se je mučil z njim brez pravih uspehov, dokler ni dobil klubskega rabljenega kolesa Jawa in se spet vrnil med najboljše. »Leta 1987 smo pobrali vse naslove, kar se jih je dalo dobiti v Jugoslaviji, zelo dobro pa smo kot ekipa nastopali tudi v tujini.
Ampak zato, ker smo že pred sezono dobili finančno injekcijo,« se vrhunca lendavskega spidveja, ko so se prebili tudi v svetovno elito, spominja Lazar. Predsednik kluba je bil Ladislav Kiraly, ki je z vozniki podpisal pogodbo, vsak pa je dobil po nekaj tisoč mark na roko. S tem denarjem in še s svojim so potem kupovali dele za motorna kolesa, jih vzdrževali in tudi veliko trenirali. Trenirali so ob petih zjutraj in spet popoldne po službi. Trije najboljši vozniki Andrej Matjašec, Artur Horvat in Lazar so bili v Gorenju Varstroj tudi zaposleni in ob rednem dopustu so imeli plačanih dodatnih dvajset dni, da so se lahko posvečali športu. Ob tem pa so morali opraviti tudi kvoto ur v majhni tovarni, ki jo je imelo AMD Gorenje Varstroj v objektih podjetja Nafta Lendava, kjer so izdelovali plastične dele, na primer za hladilnike.
Konec osemdesetih let so začeli finančni viri usihati, ne pa tudi njihova zavzetost. Pred dvajsetimi leti je takratni ekipi celo uspelo, da so skoraj brez denarja in s prostovoljnim delom obnovili spidvej stezo. Zdravko Vuri je poceni navozil material za nasip steze, takratni predsednik kluba Marjan Žerdin pa je iz velenjskega premogovnika dobil odpadne gume za zaščito pred ograjo in tudi novo ograjo, delo pa so opravili sami. »Če tega takrat ne bi naredili, danes spidveja v Lendavi ne bi bilo več,« je prepričan Lazar, ki je po odhodu Štefana Kekca iz Lendave prevzel trenersko funkcijo. Čeprav ni bilo denarja, je s sedmimi vozniki, med njimi je bil tudi Jože Koren, dosegal vidne rezultate. Lazar je zapustil spidvej, ko se je v začetku devetdesetih let pojavila zamisel, da bi stezo preuredili za prirejanje konjskih dirk, zgodil pa se je tudi prvi stečaj Varstroja.
Avtomobil, ročno delo
Čeprav je Čaba ostal brez spidveja, si je adrenalin še naprej dvigoval z motocikli, ki se jim v bistvu ni nikoli odpovedal, ustvarjalni nemir pa je posvetil izdelavi športnega avtomobila. Podobno, kot so ročno izdelovali ferrarije, pojasni Čaba. Tri leta ga je delal, ko ga je dokončal ter zanj opravil ateste, pa so se odprle možnosti za nakup avtomobilov v tujini. Njegov ročno izdelani avtomobil tako za trg ni bil več zanimiv. Lazar ga je sicer prodal, pozneje pa ga je, sicer zelo težko in v kosih, kupil nazaj. Zdaj ga ima kot eksponat.
Kot poznavalec dogajanja v motociklizmu je postal pozoren tudi na to, da so dirkališča, ki so bila prej namenjena samo tekmam, za plačilo začela privabljati tudi ljubitelje hitre vožnje. V velikem številu so na primer v Zeltweg začeli hoditi tudi slovenski motoristi in Lazarju se je utrnila zamisel, da bi v Lendavi uredili dirkališče za komercialne namene. Avtomoto steza v Petišovcih se je zdela zanimiva nekdanjemu lendavskem županu Jožefu Koconu, preden je zapustil ta položaj, in potem tudi njegovemu nasledniku Antonu Balažku. Na začetku je dobro kazalo, Lazar pa je za projekt že našel tudi potencialnega vlagatelja, vendar se je potem zamisel naenkrat znašla v krogu drugih akterjev, ki so obljubljali milijonske vložke v motodrom. Ta njihova zgodba je kmalu nesrečno propadla hkrati s stečajem delniške družbe Petrolija. »In tako smo pač še naprej hodili na Pannoniaring ali na Grobnik,« je dejal Lazar.
Adrenalin zdravi
Po tistem, ko je Lazar zapustil spidvej, ni več dirkal, ker se je tekmovalnega adrenalina dovolj »naužil« kot spidvejist. Je pa še naprej vozil za dušo. Bistvena razlika pri tem je v vrsti adrenalina, pojasnjuje Lazar. Če voziš sam, četudi na čas, »kradeš« užitke na primer Rossiju, če pa tekmuješ, si v stresu tako kot on. Pred vsako tekmo se namreč napetost zelo stopnjuje in to je za tekmovalca velik stres, medtem ko samo hitra vožnja daje vozniku čiste adrenalinske užitke. »Adrenalin pa zdravi. To sem sam izkusil in to vedo povedati tudi drugi,« je razlagal Lazar.
Užitke tekmovalnega in sproščujočega motorizma, vendar v drugačnih odtenkih, kot jih opisuje Čaba, zelo dobro pozna tudi njegova žena Eva. Skupna sreča je bila, da je ni bilo strah sesti na Čabovo motorno kolo. Tako je motorizem od leta 1977, odkar živita skupno življenje, njuna skupna stvar, posvečanje motošportu pa vedno družinska zadeva.
Motorno kolo je še vedno sooblikovalec prostega časa, ki ga imata zdaj veliko več, odkar Eva nima več službenih obveznosti. Pot na Grobnik s kombijem in motociklom v njem se za Čabo in Evo ponovi vsaj desetkrat na leto. Najprej napor na stezi, nato pa sproščujoče kopanje v morju in užitki ob dobri hrani in v družbi dobrih prijateljev. Takšna nova podoba turizma je tudi njun življenjski slog.
