Prsti so naše druge oči
Skoraj sto članov društev slepih in slabovidnih iz vse Slovenije se je zbralo v prekmurski prestolnici. Pekli so gibanico, si ogledali razstavo v soboškem gradu in spoznali razliko med evangeličansko in katoliško cerkvijo.
Iz vse Slovenije so se pripeljali v Prekmurje, najprej na letališče v Rakičan: "Za dobrodošlico smo ustvarili prekmursko gibanico. Naše članice so kuharju pomagale sestaviti vse plasti, bilo je zelo zabavno. Potem pa smo se odpravili na vlakec in se odpeljali v mesto," razloži Vojko Prosen, predsednik Društva slepih in slabovidnih Murska Sobota, ki je vesel, da so v Prekmurje prispeli v tako velikem številu.
"Naši člani so otroci iz vrtca, ki izgubljajo vid. Imamo pa tudi eno gospo, ki je stara 100 let. Naši člani ste tako lahko od rojstva do smrti," pojasni Prosen.
Lahko se zaplete že pri kuhanju kave
Na vprašanje, zakaj so se zbrale samo ženske, Prosen odgovarja, da so ženske že pred leti v društvu ustanovile svojo komisijo, ki skrbi za pravice članic. "Ženske imate svoje interese, zanimajo vas drugačne stvari, kot nas moške. Tako zdaj na izletih spoznavamo kulturo, običaje, kulinariko, najbolj pomembno pa je druženje. S tem namreč izmenjujemo svoje izkušnje, svoje poglede, svoje vsakodnevne težave, ki jih morda vi, ki vidite, sploh ne opazite," pojasni Prosen. "Lahko se zaplete že pri kuhanju kave ali čiščenju stanovanja, pa pri vsakodnevnih opravilih, in potem se je prijetno o tem s kom pogovoriti, ki to razume iz lastne izkušnje."
Nuša Car je 28-letnica iz Loškega potoka, ki se je rodila kot albin - torej brez pigmenta, ki ji ga primanjkuje tudi v očeh, zato slabo vidi. "Ker od rojstva slabo vidim, sem se navadila. Doma me niso nikoli 'šparali', ravno tako sem morala delati, kuhati, pospravljati. Zato sem staršem hvaležna, ker šele zdaj vidim, koliko stvari drugi slabovidni ljudje ne znajo, ker jih preveč v vato zavijajo. Starši tu naredijo veliko napak, ker mislijo, da naš je pa bogi pa slep in tega ne more. To ni res," iskreno razloži Nuša. Sama je odraščala med ljudmi, ki vidijo, a ji nikoli niso rekli, da česa ne zmore. "Da sem odraščala med videčimi, je bilo super. V krogu slepih in slabovidnih pa sem se naučila tehničnih zadev, kako lahko kaj lažje opravim," razloži Nuša, ki zdaj dela administrativna dela na Medoobčinskem društvu za slepe in slabovidne Ljubljana, a ji je Pomurje pri srcu. "Zelo mi je všeč pri vas, drugačna pokrajina, ni toliko hribov, kot pri nas."
Prsti so njihove druge oči
So pa nekatere ženske vendarle spremljali tudi možje ali drugi družinski člani, saj slabovidni potrebujejo spremstvo, predvsem, ko gredo v nepoznane kraje. "Mi, predvsem v novem okolju, vsega pred sabo ne moremo zaznati, tako, kot vi vidite. Mi se pač moramo znajti, zato rabimo spremljevalca, da nam pove, kje je kaj, da obvladujemo prostor in se umikamo oviram, ki pa jih je danes na ulici ogromno. To so razni gostinski vrtovi, informativne table, stojnice - stvari, ki jih vi niti ne opazite, za nas pa so ovira," pojasni Prosen.
Zanimalo me je, zakaj so si izbrali ogled razstave in kako jo bodo videli. Tisti, ki niso povsem slepi, si videti pomagajo s pomočjo prstov in tipanja. "Mi, ki še vidimo, gledamo z nosom. To pomeni, da se objektu povsem približamo, da razločimo, kar vidimo. Si pa vsi pomagamo s prsti, veliko stvari je namreč treba otipati," pravi Prosen. Sicer pa si veliko pomagajo s tehnologijo in raznimi napravami, ki jim recimo povedo, da je kozarec pol, ali pa, kakšne barve je obleka.
S tovrstnimi izleti želijo ljudem pokazati, da so lahko samostojni, da se znajdejo sami. "Ko človek izgubi vid, je to neznanski šok. Kar naenkrat več ne more več kar tako vstati iz kavča v svoji dnevni sobi, kot je to delal recimo 60 let. Nekoliko lažje je iti skozi življenje, kot v mojem primeru, ko si že od rojstva slaboviden. Telo se namreč navadi, čutila se navadijo in ni tako hudo. Dejstvo pa je, da je pohod tehnologije zelo spremenil naše življenje. Tablice in telefoni so govoreči, tako da se moramo samo naučiti pritisniti na pravo tipko, pa dobimo takoj pomoč," pojasni Prosen.
Je pa njihov cilj, da so ljudje čim bolj samostojni. "Slepa oseba kar naenkrat ne vidi več krožnika pred sabo, ne ve, kaj je na krožniku, kje je kozarec. Veliko vlogo igra tudi strah. Strah nas je, da bomo kaj polili, da tega sami ne zmoremo. Kako naj odrežemo meso, kje je solata, vse to se na delavnicah naučimo, s tovrstnimi izleti pa ljudje postanejo bolj samozavesti," zaključi Prosen.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
