V kakšni formi je Gibanje Svoboda?
Stranka je v odlični formi. V dveh letih smo postavili terensko mrežo, ustanovili podmladek in seniorsko organizacijo, mestne, občinske, regijske odbore. Organizacijsko smo vse bolj povezani.
Na festivalu ob Zbiljskem jezeru ste predstavili listo za evropske volitve. Zdi se, da ste jo sestavljali z veliko muko. Evroposlanec Klemen Grošelj je odpovedal sodelovanje, Urška Klakočar Zupančič ga je zavrnila, snubili ste celo Marto Kos, ki je leta 2022 izstopila z besedami »to ni več moja stranka«. SDS in NSi sta listi napolnili s prvokategorniki ...
Zanimivo, da se moramo ves čas ukvarjati s »spini«, ki ne odražajo realnega stanja. Interes je izrazilo več kot 50 kandidatk in kandidatov. Nam je bila najpomembnejša kakovost, predsednik je opravil veliko razgovorov. Iskali smo kandidate, ki bi bili prepoznavni in hkrati kontinuiteta. Formalna potrditev bo na svetu stranke konec meseca. Urška Klakočar Zupančič bi bila velika dodana vrednost, a smo razumeli njene osebne okoliščine. Mislim tudi, da se je Grošelj z odstopom prenaglil.
To, da ste že predstavili Tomaža Vesela kot kandidata za evropskega komisarja, je povzročilo nemir v Levici in SD. Trdite, da je kandidat Gibanja Svoboda, in ne vlade?
Poteza je res nekoliko neobičajna glede na dosedanjo prakso. V preteklosti so bili kandidati skriti do zadnjega, nato so se okrog njih sprožila vprašanja, polemike. Zdi se nam odgovorno, da kandidat za komisarja vstopi v volilno tekmo, izrazi stališče, mnenje. To je naš kandidat, ne izključujemo možnosti, da bosta koalicijski stranki predlagali svojega. V javnosti pa smo dobili potrditev, da je Tomaž Vesel odličen kandidat.
Koliko poslancev bi bil za Svobodo uspeh, koliko neuspeh?
Zelo zelo zadovoljni bi bili s tremi, z dvema bi bili zadovoljni, nezadovoljni bi bili z enim poslancem.
V kampanji bodo migranti izpostavljeno vprašanje, tudi ker je to tema, na kateri jadra SDS. Zaradi napovedanih začasnih azilnih centrov se dogajajo shodi, pišejo peticije. Boste vztrajali, je še prostor za rešitev?
Seveda si želimo v kampanji tudi drugih tem. Se pa zavedamo, da bo opozicija s tem na vse načine s svojo politiko nestrpnosti ustrahovala ljudi. Aktivnosti bomo nadaljevali, ker strokovno ugotavljamo, da so začasni azilni domovi najboljša rešitev, da prav z njimi zagotavljamo varnost ljudi. Strahov se zavedamo. Prav zato želimo migrante umakniti v azilni dom zunaj naselij. Zdaj imamo približno 700 mest v Ljubljani, za mladoletnike pa v Postojni. Glede na projekcije naj bi se število migrantov poleti povečalo, biti želimo pripravljeni. Centri bodo začasne narave. Slovenija ni ciljna država, migranti so pri nas povprečno dva dneva in pol.
»Plačujemo davek na naše vztrajanje«
Na volitvah v DZ ste dobili rekordno število poslancev, nato je podpora v anketah strmoglavila. Reciva samokritično: kaj je vzrok za takšen padec?
Mi smo in še plačujemo davek na naše vztrajanje. Bom razložil: ljudje so imeli visoka pričakovanja, tudi nerealna, in so želeli hitrih rešitev. Takoj smo zagrizli v področji, kjer je bilo največ težav – sistem plač v javnem sektorju in zdravstvo. Lahko bi nadaljevali delo kot vse predhodne vlade, bili v coni udobja in ponujali bombončke nezadovoljnim, a smo se odločili, da bomo sistem postavili celovito. Največji davek smo plačali na področju zdravstva, ker so ljudje pričakovali, da bomo takoj rešili vse težave, na prvem mestu s čakalnimi vrstami. Ker se to ni zgodilo, se je nezadovoljstvo večalo.
Razočaranje je logično. Pod ministrom Bešičem Loredanom ste vrgli sto milijonov v sistem, čakalne vrste pa so se podaljšale ...
Drži, to je bil zgrešen poskus. Čakalne vrste smo poskušali rešiti tudi z denarjem, a smo ugotovili, da to ne bo rešilo problema, ker je bistveno širši. Prepričan pa sem, da smo na pravi poti.
Ne gre samo za zdravstvo. K velikim pričakovanjem so odločilno pripomogle obljube premierja o reformah na vseh mogočih področjih.
Drži, a to ne pomeni, da bomo od tega odstopili. Zdravstvena in plačna reforma sta v polnem teku, izhodišča za davčno so oblikovana skupaj z zbornicami, za pokojninsko tudi … Smo pa v komunikaciji nekoliko bolj previdni. To nas je izučilo.
Del kakšne strategije je nenavadno veliko menjav v ožjem krogu premierja?
Premier je ciljno usmerjen človek, za dosego cilja bo poskusil tudi po drugačnih poteh. Do menjav pride, če vidi, da z nekom ni več kompatibilen ali ne dosega njegovih pričakovanj. Je pa res, da so ta zelo visoka.
Špekulacije, da se utegne Robert Golob umakniti …
So enake nič.
... ste že zavrnili. A ne utihnejo, tudi ker je zgodba s KPK še odprta. Špekulira se, da Golob pripravlja teren za naslednika, če bi bila zanj odločitev KPK neugodna. Omenja se finančnega ministra Boštjančiča, Zupančičevo, vas.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S TRIBUNE) Kako močna je Mura?
Nogomet niso samo zmage. So tudi neuspehi, so tudi boleči padci.
Naši načrti so usmerjeni v prihodnost, k realizaciji koalicijskih zavez in ne prejudiciramo drugih možnosti, dokler do teh ne pride. Želimo, da KPK opravi svoje delo, kaj bo, če bo, pa je stvar prihodnosti. Trdimo, da ni bilo nič narobe.
Podpredsednik vlade ste postal tudi, da bi pomagali pri komunikaciji. Hočete reči, da je to glavni problem stranke in vlade?
Ne morem reči, da je to glavni problem. Res je, v komunikaciji smo nekajkrat podlegli izjemnim spretnostim opozicije, ki je ljudi prestrašila, da ne bodo več smeli kuriti na drva, da ne bo več gasilskih prireditev ... Tu smo bili zelo nerodni. Ker nam je pomembno, da dobijo ljudje kakovostne in verodostojne informacije, smo komunikacijo postavili drugače. Po sejah vlade pojasnimo aktualne odločitve in odgovorimo na vprašanja, do naslednje seje pa ministrstva detajlno predstavijo novosti na svojih področjih. Gre za boljšo organizacijo in informiranje, obenem pa, da razbremenim predsednika vlade, ki se po mojem mnenju mora oglasiti, ko je res potrebno, ne pa da komunicira dnevno na tisoč in eno temo.
Od prejšnje sobote SD vodi predsednik Matjaž Han. Kako boste naprej sodelovali s SD?
Matjažu Hanu smo seveda takoj čestitali. Za našo stranko in vlado je pomembno, da imamo stabilne koalicijske partnerje. Han je izkušen politik, član vlade in kakovosten sogovornik. Obetamo si uspešno delo in realizacijo skupnih projektov.
Med afero sodna stavna je Golob SD dolgo »pustil krvaveti«, a že prej so bila med Svobodo in SD trenja, mnogi, tudi v SD, opozarjajo, da je SD v izrazito podrejenem položaju. Se bo odnos zdaj izboljšal?
Odnos je bil vedno korekten. V Gibanju Svoboda nimamo tolerance do korupcije, ko se je zgodil sum koruptivnih dejanj pri sodni stavbi in je ministrica ugotovila, da jo je lastna ekipa zavedla, je predsednik vlade dopustil le, da tudi sama razišče stvari. Pustil ji ni nič več časa, kot je bilo treba.
Ne govorim le o aferi, ampak na splošno o odnosu s SD.
V javnosti se je želelo vzpostaviti konflikt med vladnima strankama, ki ga po mojem mnenju ni bilo. Nič ni bilo nastrojeno proti SD. Ni bilo vprašanje, ali bo ministrica ostala, saj je podpisala sporno pogodbo, ampak kdaj bo šla. Šla je, ko je predala končno poročilo. Na videz je bilo lahko nezadovoljstvo v SD, ni pa bil namen predsednika vlade, da bi škodoval SD.
Koalicija je torej trdna? Je trenja ne ogrožajo?
Jaz temu ne bi rekel trenja. Kot imaš v družini ali med prijatelji različna mnenja, jih imamo tudi v koaliciji. Pomembno je, da jih znamo uskladiti in da si ne mečemo polen pod noge.
Ena najtrših reform je zdravstvena. Po fiasku z Bešičem Loredanom ste bolj previdni, a mnogi se bojijo, da bodo od reforme ostali le kozmetični popravki.
Zdravstvena reforma je izjemo zahtevna in kompleksna in jo je treba reševati na več ravneh. Tega se zavedamo, predsednik vlade ni naključno poudaril, da sta za tako zahtevno reformo potrebna dva mandata. Sem pa prepričan, da se bodo prvi rezultati reforme ob koncu mandata že poznali. Če bomo šli naprej po poti, ki smo si jo zadali, denimo z ukinitvijo obveznega zdravstvenega zavarovanja, spremembo zakonodaje, z boljšo organizacijo dela v bolnišnicah in spremembo plačnega sistema, bomo dosegli, kar smo si zadali.
Ta reforma bo ključna pri ocenjevanju, ali si vlada zasluži še en mandat.
Res je, ljudje nas bodo najbolj ocenjevali po tem, ali smo bili uspešni pri tem vprašanju, saj se zdravje dotika vseh nas. Pri tej reformi bi morala tvorno sodelovati celotna politika, tudi tisti, ki so največkrat klecnili na tem področju in so zdaj v opoziciji.
Odkrita težnja dela zdravništva in politike je privatizacija. Bo zdravstvo ostalo javno in dostopno?
Zdravstvo bo ostalo javno in bo bolj dostopno. To je od vsega začetka naše vodilo. Množično podeljevanje koncesij v preteklosti je eden od vzrokov, da smo, kjer smo. Tisti, ki so jih na veliko podeljevali, so zdaj najbolj glasni.
Fides stavka že tretji mesec. Poskus mediacije se je izjalovil. Boste presegli nesoglasja in nadaljevali pogajanja?
Ta stavka ni vezana toliko na reformo, pač pa na sistem plač v javnem sektorju, ki je preluknjan. Leta 2008 je bil postavljen na sedanje temelje, zdržal je nekaj let. Od takrat je ob nezadovoljstvu sindikatov, ne bom trdil, da slabonamerno, vsaka vlada dala malo tu, malo tam. Zdaj imamo popolnoma nevzdržen sistem. Dogajajo se anomalije, da so v javnem sektorju ljudje pod minimalno plačo. Vse to želimo postaviti na pet stebrov in sistem krovno uskladiti z vsemi 46 sindikati. Stavka Fides je vezana na plačni sistem in lani sklenjen dogovor, da naj bi začel veljati leta 2024. Žal so se zgodile poplave, vemo, za kakšne finančne razsežnosti gre. Petinštirideset sindikatov je razumelo, da je reformo treba prenesti na leto 2025, samo Fides ne.
Ampak sistem ste naluknjali tudi sami, z dvigom plač mladim zdravnikov ste sprožili plaz …
Kar je bilo prej dogovorjeno, smo realizirali, da lahko stvari postavimo v nove okvirje. Nikomur nismo in ne bomo popustili, edina prava pot je pogajalska miza. Čeprav si seveda tega ne želimo, ker stremimo za soglasjem, plačno reformo lahko speljemo tudi brez Fidesa, ki predstavlja manjšino zdravnikov in se od začetka stavke ni udeležil pogajanj. S tem dela škodo svojim stanovskim kolegom.
Prav reforma plač je druga velika zgodba. Pogajanja potekajo, a nezadovoljstvo dela sindikatov je opazno. Do jeseni so stavke zamrznjene. Boste spravili skozi reformo ali bodo jeseni uslužbenci na ulicah?
Naši napori bodo šli vsi v smer, da do poletja zaključimo pogajanja.
Časa ni več dosti.
Stavkati zaradi nečesa, kar se še ni zgodilo, kot to počne zdaj Fides, se mi ne zdi primerno. Pospešili bomo pogajanja, da jih v prihodnjih tednih zaključimo. Teh 1,3 milijarde evrov je jasen signal, da bo šel javni sektor na bolje. Največji izziv vlade ter odgovornost in zrelost sindikatov bo, da pogleda vsak svoj steber in na dobro ljudi, ki jih zastopa. Utegne pa se zgoditi, da bodo predvsem gledali, koliko je kdo dobil.
To je normalno.
Da, ampak največji izziv je, da bodo sindikati zmogli imeti v ospredju, da bodo šli vsi na bolje. Lahko pa se utegne zgoditi črn scenarij in ostanemo tam, kjer smo, torej na slabšem.
In sledijo stavke?
Da, tudi, a to ni naša želja. Je pa res, da gre za izjemno velik sistem in je pogajanje, usklajevanje s toliko sindikati zelo zahtevno. A smo na dobri poti in sem optimist.
Štirje meseci so minili od roka ustavnega sodišča glede sodniških plač. Vlada jih bo reševala z interventnim zakonom. Kdaj bo sprejet in kako se boste izognili, da bi ustvaril nova nesorazmerja?
Prav je, da zakon predstavi ministrica. Na načelni ravni pa: sodnikov ne moremo enačiti z ostalimi, ker gre za edino skupino, ki v 15 letih ni dobila povišice. Vsi so napredovali, samo oni in funkcionarji nismo. Pravice so si izborili na ustavnem sodišču, to je potrdilo z odločbo, tu mora biti razumevanje celotnega sistema.
Pokojninska reforma je nujna. Prebivalstvo se stara, Evropska komisija z njo pogojuje sprostitev denarja za okrevanje in odpornost. Vznemirja napoved, da se starostna meja za upokojitev viša na 67 let. Bo treba delati več, bodo pokojnine nižje?
Izhodišča za reformo so v zaključni fazi medresorskega in koalicijska usklajevanja. Poudarjam, gre za izhodišča, ki bodo šla v javno obravnavo, kjer želimo dobiti čim več pobud in pogledov ter jih uskladiti. Ugibanja, koliko bomo delali, niso smiselna. Stroki moramo prepustiti, da izračuna model, ki bo javnofinančno vzdržen.
Izhodišča pa bodo pripravljena …
V kratkem.
Do zdaj sva se pogovarjala, kako bo država več porabila. Kaj pa prihodki? Kaj je z davčno reformo, o kateri se je govorilo, nato pa je vse potihnilo?
Sem vesel, da se o tem javno ne diskutira. Delovne skupine so izsledke že predstavile predsedniku vlade. Dokler njihovo delo ni zaključeno, ne mislimo javno komunicirati, ker bi spet spodbudili pričakovanja ali pa bi določeni krogi to izkoristili za očitke, kako bomo ljudi dodatno obdavčili. Naj najprej delovna skupina zaključi delo.
»Smo ena najbolj socialnih držav v Evropi«
Vtis je, da gre vladi dobro od rok, ko se mora odzvati na neposredne težave. To je pokazala tudi intervencija ob poplavah. Osem mesecev pozneje pa številni še vedno ne vedo, ali bodo lahko obnavljali domove.
Če kaj odlikuje našega predsednika, je to, da je hiter in učinkovit. Včasih je z besedami celo nekoliko prehiter.
Torej pravite, da poplavna sanacija ne teče prepočasi?
Dvajset let je minilo od zadnjega potresa v Posočju in obnova še ni stoodstotno zaključena. Razumljivo je, da so oškodovani v poplavah neučakani in v stiski, ampak preprosto ni realno, da bi v osmih mesecih naredili vse. Celotna sanacija bo trajala desetletje. Z vso odgovornostjo trdim, da nikogar nismo pustili na cedilu. Vsi, ki so ostali brez doma, imajo do izgradnje nove nepremičnine ali vselitve v svojo plačano bivanje. Takoj smo dali denar občinam in ljudem. Nikoli v zgodovini se kaj takega ni zgodilo. Ne moremo pa takoj graditi. Gre za odgovornost. Šli smo v interventni zakon, da bo šlo hitreje tudi s prostorskimi načrti ...”
Torej ne bo trajalo toliko kot pri potresu?
To lahko trdim z vso odgovornostjo. Smo na dobri poti, s kmeti rešujemo zadeve z zadrževalniki. Res pa se pogosto dogaja, da nezadovoljna manjšina preglasi večino. Gre za osebne tragedije ljudi, zaslužili bi si več optimizma v javnosti in več upanja. Kjer gre za nevarna in plazovita območja, po vsem tem, kar se je zgodilo, strokovnjaki ne bodo kar tako podpisali, da je varno, če ni.
Čeprav kdo trdi drugače, je Slovenija socialna država. A socialne stiske se večajo. Lani je 264 tisoč ljudi živelo z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, 13 tisoč več kot leto prej. Vlada je uspešno zajezila energetsko krizo, a to ni dovolj. Kaj bo še naredila, predvsem za socialno najbolj šibke?
Se strinjam, da smo ena od najbolj socialnih držav v Evropi, če ne na svetu. To se mi potrjuje vsakič, ko v tujini sprašujem, koliko imajo porodniškega dopusta, socialne pomoči, dopustov, takih in drugačnih ugodnosti. Bolj se mi poraja vprašanje, ali je denar, ki ga namenjamo sociali in podporam, pravilno usmerjen. Smo pa rekordno zvišali pokojnine, upokojencem dali dodatke, regres. Zvišali bomo plače v javnem sektorju, da nihče ne bo pod minimalno plačo, zagotovljeno minimalno plačo v realnem sektorju se trudimo usklajevati. Delamo majhne korake, da bo stisk vse manj.
Nismo niti na pol mandata, a se je moralo posloviti več ministrov: Bobnarjeva, Bešič Loredan, Brežan, Šinkova, Ajanovič Hovnikova, Švarc Pipanova. Nihče prostovoljno. Ni malo preveč odhodov in kaj nam to pove o vladi?
Kot sem dejal, ima premier zelo visoke zahteve do sebe in drugih. Če ne dosegajo, dosegamo pričakovanj, pride do tega. Vzroki so različni.
A večinoma je šlo za afere, očitke o nepravilnostih ...
Ne bi trdil, da so bile povsod afere. Lahko so bile tudi povzročene afere, realno pa so bili tudi drugi vzroki. Za nazaj ne bi pogreval svari, usmerjeni moramo biti naprej.
No, pa poglejmo naprej. Je naslednja na vrsti Stojmenova? Tudi brez očitkov o 13 tisoč računalnikih je nezadovoljstva veliko, večjih dosežkov ni videti, pravijo kritiki, birokracije ni manj, vlečejo se razpisi. Pri interpelaciji je bilo videti, da ni podpore niti koalicijskih SD in Levice.
Jaz nisem tega mnenja, mislim, da ministrstvo dosega zastavljene cilje. Res pa se ni zgodilo vse takoj, kot smo pričakovali.
Novejše generacije zamejcev in izseljencev vse slabše govorijo slovensko. Kaj vaš urad dela, da se to popravi? Je ideja o konzulatu na Reki ena od rešitev?
Naš urad je povezovalna točka Slovencev v zamejstvu in po svetu z našimi ministrstvi na različnih področjih. Rdeča nit je skrb za slovenski jezik. Veliko pozornosti posvečamo sredstvom za delovanje lektoratov za pomoč pri učenju slovenščine. Prav zdaj na Hrvaškem iščemo rešitve, kako bi spodbudili učitelje, ki jih primanjkuje, da bi učili dopolnilni pouk, da bi ohranjali slovenski jezik. Tudi skozi naš urad želimo poudariti, da ima Slovenija veliko potenciala v zamejstvu in po svetu, ljudi, na katere smo absolutno ponosni in se tega premalo zavedamo.
Napovedali ste kampanjo, tudi s pisarno dobrodošlice, da se bodo vračali. Kaj še sledi?
To je glavni cilj našega mandata. Raziskave, narejene na to temo, smo povezali in združili ter naredili analizo vzrokov, tudi o tem, zakaj se izselijo, pregledali, kaj delajo druge države. Pisarna dobrodošlice bo v prvi fazi informirala Slovence, ki se bodo vrnili, kje vpišejo otroka v vrtec, kje dobijo davčno številko … Naredili smo še korak naprej. Imamo devet področij, kjer se bo vlada odločila za spodbude: bo tisti, ki bo prišel nazaj, imel nižje davke, subvencije, se bo uvedlo sklade za določene profile ...”
Na koga ciljate?
Modelov je več, lahko se cilja naj visoko izobražene, na deficitarne poklice, lahko na vse. Letos želimo sprejeti odločitev.
Manjšina v Italiji zelo dolgo čaka na zagotovljeni zastopništvi v deželnem svetu v Trstu in Rimu. Je to realno pričakovati in kdaj?
Zagotovljeno zastopstvo v Furlaniji – Julijski krajini je eden mojih prvih ciljev in je prvi korak do zastopstva na državni ravni. Zelo korekten, prijateljski odnos imava s predsednikom FJK, ki drži obljubo, da bo stremel za tem. Imamo podporo tudi na nacionalni ravni, glede na dobre odnose našega predsednika vlade z Melonijevo. Do zastopstva na deželni ravni bo skoraj zagotovo prišlo in bo velik korak naprej, eden večjih zunanjepolitičnih uspehov Slovenije. Dobri obeti so tudi za neposrednega zastopnika na državni ravni. To bi bil res izjemen dosežek. Vložili bomo vse napore, da bo do njega prišlo.
Kot župan ste sprejel odločitev, da Nova Gorica kandidira za naziv Evropske prestolnice kulture. Zdaj smo pred začetkom. Država je dala desetine milijonov za infrastrukturo, ministrstvo za kulturo bo desetim dodalo tri milijone za program. Kaj pričakujete za ta denar?
Pričakujemo realizacijo tega, kar je v prijavni knjigi. Vse bolj sem ponosen na odločitev, ki sem jo sprejel leta 2017. Na vladi sem glavni zastavonoša in zagovornik EPK, imam posluh vlade in premierja, ki je tu doma. Poleg vseh milijonov je najpomembnejše, da imamo zdaj skupen odbor, v katerem sedi predstavnik FJK, mestne občine, zavoda GO! 2025 in državna sekretarka našega urada Vesna Humar, ki je pisala prijavno knjigo. Redno se sestajajo in usklajujejo enoten program. Imamo velika pričakovanja, da bomo skozi EPK prostor še bolj povezali. Kot minister pa si želim, da je manjšina čim bolj vključena.
Pa je?
Je, ker smo v Gorici v okviru Slovenskega deželnega gospodarskega združenja odprli projektno pisarno, ki manjšinskim organizacijam pomaga pri razpisih sklada za male projekte. Na tem razpisu so manjšinske organizacije dobile skupno že več kot 500 tisoč evrov.
Zavod GO! 2025 EPK zelo promovira v tujini, zdi pa se, da povprečen domačin v Novi Gorici EPK ni vzel za svojega. Kar je ključno, da bi učinki segli čez leto 2025.
Že leta 2017 sem dejal, da bo projekt uspel, ko ga bodo domačini prepoznali kot priložnost. Tisti, ki delujejo na področju turizma, kulturnega turizma in kulture, se tega zavedajo. Velik izziv pa je za občinsko strukturo, da ljudem čim bolj približa projekte, ki se bodo zgodili, da bi se udeleževali vsaj ključnih dogodkov v letu 2025.
Z Robertom Golobom sta bila predsednika skupščine EZTS GO. Gre za odličen instrument čezmejnega sodelovanja. Mnogi pa menijo, da bi ga lahko še veliko bolje izkoristili.
Res je, ni boljšega instrumenta za tkanje čezmejnih projektov in povezovanje ljudi. Zato sem bil pobudnik ustanovitve EZTS Kras Carso, ki bo združil 18 občin, in EZTS na tromeji med Slovenijo, Italijo ter Avstrijo. EZTS deluje vrhunsko, povezovalno, boljši je lahko, če mu ustanovitelji dajo še večjo veljavo. EPK je nastal, ker sem ocenil, da bi bil dodana vrednost temu prostoru. Danes morajo razmišljati, kaj bo naslednji korak, ki ga bo še bolj povezal.
Imate kakšno idejo?
Želim si, da bi EPK dal projekt, ki bi zaznamoval leto 2025. Če to že ne bo infrastrukturni projekt, bi mogoče bil trenutek, ko bi župana in mestni oblasti razmislili, ali ni to priložnost, da Trg Evrope dobi eno ime. Morda je to lahko Trg 2025 ali pa Trg evropske kulture.
Od mestnega sveta do vlade
Matej Arčon (1972) je v politiki polovico življenja. V študentskih letih je bil predsednik Kluba goriških študentov (KGŠ), med letoma 1998 in 2010 tri mandate novogoriški mestni svetnik, v obdobju 2004–2006 in 2009–2010 tudi podžupan. Obenem je bil med letoma 2007 in 2012 državni svetnik, zastopal je lokalne interese Goriške. Na volitvah 2010 je bil prvič izvoljen za župana (kot kandidat LDS), štiri leta pozneje je dobil drugi županski mandat s svojo Listo Mateja Arčona. Tretjega ni dobil, saj je leta 2018 v drugem krogu zaostal za Klemnom Miklavičem. Čeprav je bil izvoljen v mestni svet, v svetniške klopi ni sedel, po pol leta je odstopil in zamenjala ga je Petra Kokoravec. Po odhodu iz lokalne politike se je zaposlil v Gen-I, ki ga je vodil Robert Golob, s katerim sta v mestnem svetu sodelovala še v času, ko je bil Arčon župan, Golob pa svetnik s svojo listo. Kot eden najtesnejših Golobovih političnih sopotnikov je bil od prvega dne soudeležen pri nastajanju Gibanja Svoboda, koordiniral je pripravo kandidatnih list za volitve, je podpredsednik stranke. V okrajih Nova Gorica 1 in 2 je na volitvah v DZ premočno zmagal in od vseh izvoljenih kandidatov prejel najvišje število glasov – 15.271. Kot minister brez resorja vodi urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, od 14. marca letos je podpredsednik vlade, kjer skrbi za področje komuniciranja. Ne naključno: v vlogi župana je bil znan kot mojster dogovarjanja. Kot župan je leta 2017 sprejel odločitev, da Nova Gorica kandidira za naziv evropska prestolnica kulture, bil je med pobudniki ustanovitve Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje GO, ki povezuje občine Nova Gorica, Gorica in Šempeter - Vrtojba. Kot zanimivost: tako on kot Golob sta bila predsednika skupščine združenja.