vestnik

Zadnjih 10 let se zveza Nato zelo izrecno obrača k obrambi lastnega teritorija

Simon Rosc, 2. 4. 2024
Primož Lavre
Ljubica Jelušič, obramboslovka in nekdanja ministrica za obrambo.
Slovenija

Ob 20. obletnici vstopa Slovenije v zvezo Nato smo se pogovarjali z nekdanjo ministrico za obrambo in obramboslovko Ljubico Jelušič. Pojasnila je, kako se je v zadnjih letih spremenila vloga Severnoatlantskega zavezništva in kakšna je vloga Slovenije v njem.

Kaj ima Slovenija od zveze Nato v luči naraščajočih konfliktov v svetu?

Zagotovo ima zagotovljeno varnost, ki ni samo posledica lastnih zmogljivosti, temveč zmogljivosti celotnega zavezništva, ima tudi zagotovljen en svet, v katerem si delimo vrednote demokracije, človekovih pravic, varovanja, spoštovanja drug drugega in tudi spoštovanja pravic, ki jih imajo države, torej pravice do suverenosti, pravice do teritorialne integritete. Poleg tega smo prek zveze Nato dobili oziroma smo bili nekako prisiljeni upoštevati določene skupne standarde, bodisi pri opremljanju bodisi pri usposabljanju obrambnih sil. Ti standardi pa v bistvu pomenijo napreden pogled, tako na taktične postopke kot na način skupnega obnašanja v zavezništvu, se pravi, da smo sposobni sodelovati eden z drugim, navsezadnje jezikovno. Kajti tudi standardi uporabe nekega skupnega jezika, v našem primeru angleškega, so del te skupne komunikacije in sposobnosti sodelovanja.

Če Slovenija ne bi bila v Natu, kaj vse bi izgubili? Najprej verjetno varnost, ki si je kot mala država ne moremo sami zagotoviti. Kaj še?

Ja, marsičesa od te varnosti, ki je zdaj skupno zagotovljena, si sami verjetno ne bi mogli zagotavljati. Eden od teh vidikov je zagotovo varnost zraka oziroma zračnega prostora, saj tako imenovani air policing, nadzor zračnega prostora, za nas opravljajo druge članice Nata. Naš zračni prostor recimo do leta 2004, dokler nismo vstopili v zvezo Nato, ni bil branjen. Imamo sicer zagotovljene zmogljivosti na zemlji, torej radarske zmogljivosti, s katerimi je mogoče opazovati, ali prihaja plovilo, ki bi bilo lahko sovražno, vendar nimamo zmogljivosti, da bi to prestregli ali kakorkoli preusmerili. In tu je recimo zelo pomembna Natova pomoč oziroma pomoč drugih članic, Italije in Madžarske in tudi drugih, če bi bila potrebna.



Povsod, kjer je vključen Nato, za kakršenkoli konflikt gre, je posredno vpletena tudi Slovenija, kajne?

Da, ampak moramo razumeti, da se koncept Nata skozi različna obdobja lahko zelo spreminja. Če opazujemo konflikte po svetu ta čas, vidimo, da Nata v njih ni. Pravzaprav moramo nekako narediti korak naprej od časa po koncu hladne vojne, zlasti seveda balkanskih vojn in Natovega posega proti zvezni republiki Jugoslaviji, ki se je zgodil leta 1999, ter tudi korak naprej od situacije v Afganistanu. Tam je bila afganistanska operacija, torej ISAF, delegirana zvezi Nato s strani Organizacije združenih narodov oziroma Varnostnega sveta. Potem je potekala še libijska operacija, ampak takih operacij Nato ne izvaja več. Ta sprememba v strateškem konceptu Nata se je zgodila že leta 2010, z večjim poudarjanjem Natovih obrambnih nalog. Potem pa sprememba po letu 2014, po ruskem zavzetju Krima, ko zveza Nato pravzaprav popolnoma opusti svoj pogled na ozemlja zunaj svojega področja, imenovana »out of area«, ter se začne ukvarjati predvsem z lastnim ozemljem in njegovo obrambo. Kar mi zdaj počnemo v zvezi Nato, je torej poudarek na kolektivni obrambi, to je zapisano v 5. členu washingtonske pogodbe, a obstaja še en, izjemno pomemben člen, na katerega radi pozabimo: 3. člen v washingtonski pogodbi, ki govori o tem, da mora vsaka država članica najprej poskrbeti za svojo obrambo. Se pravi, je zdaj bistveno govoriti o zvezi Nato kot obrambni organizaciji, ki v bistvu krepi svoje obrambne zmogljivosti zato, da bi odvračala napade nase in na svoje ozemlje. O konfliktih v svetu v povezavi z zvezo Nato ni več mogoče govoriti tako preprosto oziroma povezovati teh dveh dejavnikov, kot je še veljalo nekje do leta 2015, dokler je Nato še vodil operacijo ISAF. Od takrat Nata ni več izven svojega ozemlja, ampak mi seveda tega ne opazimo oziroma temu namenjamo premajhno pozornost in ne slišimo ključnega Natovega sporočila oziroma zaveznic, vseh nas 32, ki skrbimo za svojo obrambo.

ljubica jelusic pl3
Primož Lavre
Ljubica Jelušič: "Bojim, da se investira v tisto, kar ne pripomore k naši bojni zmogljivosti oziroma k tistemu, kar potrebujemo za obrambo svoje države."

Ampak Slovenija ne skrbi ravno najbolje za svojo obrambo. Ves čas nas tudi opominjajo, da premalo namenjamo za vojsko…

To je absolutno bistveno, kar hočete zdaj vprašati. Slovenija je dolgo časa veliko investirala v mednarodne operacije in misije. Resda je investirala v vse, torej tiste, ki jih vodijo tako organizacija Združenih narodov kot Evropska unija in zveza Nato, vendar je pri tem zanemarjala sile za lastno obrambo in to zanemarjanje se še vedno pozna. Dejstvo je, da v 30 letih nismo dovolj investirali v tiste zmogljivosti, ki zagotavljajo našo lastno obrambo. Naša država zdaj kupuje transportna vojaška letala. Ali jih kupujemo zato, da bomo v primeru velikih bolezni, kot je bil covid, prevažali svoje državljane nekje po svetu domov, ali jih kupujemo zaradi ekspedicijskega vojaškega delovanja? Če smo v zvezi Nato in če smo leta 2024, se zveza Nato o ekspedicijskem delovanju ne pogovarja več. Torej mi kupujemo, mi dajemo, mi investiramo v obrambne zmogljivosti, ampak se bojim, da se investira v tisto, kar ne pripomore k naši bojni zmogljivosti oziroma k tistemu, kar potrebujemo za obrambo svoje države.

Ali to pomeni, da nimamo neke strategije, dobrega razmisleka?

Imamo strategijo o nacionalni varnosti, a imamo težave pri nakupu tiste zmogljivosti, ki je ključna za obrambo države, in to je srednja bataljonska bojna skupina. Težave imamo že 20 let. Če smo pošteni, leta 2004 je bilo prvič sklenjeno, da jo bomo morali sestaviti, in temu se izogibamo že 20 let. To smo obljubili, ko smo vstopili v zvezo Nato. Res, ampak obljubili smo zato, ker smo bili vprašani, kaj bomo naredili za svojo obrambo, da bo del skupne obrambe zavezništva. In naš odgovor je bil, da bomo naredili dve srednji bataljonski bojni skupini. V času 20 let se je ta razmislek spremenil. Odločili smo, da ne bomo naredili dveh, ampak eno bataljonsko in eno izvidniško bojno skupino. Na koncu, če se podpišemo pod 29. marec 2024, razen 30 patrij, ki smo jih kupili že leta 2009 in jih leta 2010 usposobili, od srednje bataljonske bojne skupine nimamo še nič. Najprej moramo razumeti, da je to bojna skupina, ki bo branila naš teritorij. Ko bomo imeli svojo bojno skupino, bomo lahko pričakovali tudi od drugih držav, da nam bodo s svojimi bojnimi skupinami, če bi bili ogroženi, prišle na pomoč.

Kakšen je pogled drugih članic na Slovenijo, glede na to, da ne izpolnjujemo tega, kar smo obljubili? Ali torej lahko pričakujemo njihovo pomoč, če vznikne konflikt na našem ozemlju ali v neposredni bližini?

Druge članice gledajo na Slovenijo kot na nekoga, ki je zelo ustrezno sodeloval v skupnih mednarodnih operacijah, in s tem smo pravzaprav odtehtali pomanjkljivosti na področju lastne obrambe. Bremena smo delili tako, da smo mi vlagali v operacije, oni so pa vlagali v druge stvari. Ampak zadnjih deset let, ko se zveza Nato zelo izrecno obrača k obrambi lastnega teritorija in se zvišujejo obrambni izdatki, govorimo o tem, da so to izdatki za obrambo lastnega teritorija. S tega vidika pa smo seveda v Sloveniji za druge države videti zelo problematični. Na dva načina smo drugačni od drugih. Nismo zgradili osnovnih zmogljivosti, nismo zgradili lastne obrambe, in drugič, še zmeraj ne dajemo dovolj, da bi to sploh lahko zgradili. Medtem ko so druge države, še posebej države v razvoju iz jugovzhodne Evrope, ki so se k zvezi Nato priključile zadnje, recimo Črna gora in Severna Makedonija, dejansko že zgradile osnove svoje obrambe in tej osnovi zdaj dodajajo dva odstotka obrambnih izdatkov, imamo mi 1,3 odstotka obrambnih izdatkov. Nominalno gledano je to sicer veliko, to moramo priznati, saj je naš družbeni bruto produkt zelo visok, dokaj visok je tudi naš proračun. Države, ki so na prvi liniji z rusko federacijo, zdaj enormno povečujejo svoje obrambne izdatke, na dva in pol in celo več odstotkov. Naša težava je torej, da moramo nadoknaditi, česar nismo naredili v 30 letih, torej moramo zgraditi bojne zmogljivosti, nato pa seveda še vse to, kar nas povezuje z drugimi članicami zveze Nato. Torej, da bi bili z njimi kompatibilni, da bi imeli iste standarde, enako izurjenost. Da bi bili sposobni recimo pri »airpolicingu« usmerjati letala, ki pridejo v naš zračni prostor, kar seveda zahteva določene zmogljivosti na tleh in usposobljene ljudi, strokovnjake, ki so sposobni voditi letala čez naše ozemlje. Skratka, še vedno rešujemo obe nalogi, ki smo si ju zadali ob vstopu v Nato leta 2004, in na žalost še nismo vsega dosegli.



Kaj pa naborništvo v smislu lastne obrambe, za katero pravite, da je zdaj bistven cilj članic zveze Nato? Tudi pri nas se zadnje čase veliko govori o tem. Kaj menite o ponovni uvedbi služenja vojaškega roka? Ali je to preživeta praksa oziroma je treba na drugačen način narediti vojsko privlačno kot delodajalca?

Seveda bi začeli s tem, kar ste rekli na koncu. Najprej je treba narediti vojsko čim bolj privlačno za tiste poklicne vojake, ki jih je mogoče pridobiti na našem prostoru. Tu je zelo pomembno tudi, da vojska sama sebi jasno postavi cilj, kakšna je podoba poklicnega vojaka, torej kakšnega vojaka pravzaprav potrebuje. Jaz bi tu opozorila na razlike v promociji... Takrat, ko smo vstopali v zvezo Nato in smo pravzaprav začenjali poklicno vojsko, smo skozi kampanjo, skozi promocijo vojaškega poklica dobili zelo lep, zanimiv, zelo privlačen pogled na vojaški poklic, ki je bil usmerjen v pridobivanje obeh spolov. Torej takrat je bila videti slovenska vojska izjemno napredna, vse reklame, celotna promocija je z občutkom poudarjala tudi odnos do narave ter varovanja okolja in prostora, vključevanje moških in žensk, neke osebne zmogljivosti posameznika, ki pride v vojsko, in tako naprej. Zadnje promocije, ki jih gledamo tudi na spletni strani Postanivojak.si iz leta 2023, so v tem smislu precej drugačne. Prvič, ne vidiš več nobenega ženskega obraza, vidiš predvsem moške, ki se igrajo streljanje. Mislim, da je bila tu storjena napaka. Vojska mora premisliti, ali bo v njej delal samo moški obraz, pri čemer je treba vedeti, da je že v tem trenutku 17 odstotkov osebja v vojski ženskega spola.

Kaj pa ponovna uvedba služenja vojaškega roka?

Verjetno nazaj v zgodovino ne moremo, tako kot večina držav, ki so opustile služenje vojaškega roka. Oziroma ko so ga ponovno uvedle, tega niso naredile na način, kot je potekal prej. Ko razmišljamo o nekakšni vojaški obveznosti, je tudi v Sloveniji ne bi smeli enačiti z dejavnostjo, kot je potekala pred letom 2003. Mi bi resnično morali imeti nekakšno nacionalno dolžnost, kot bi jo sama poimenovala, zdaj že zelo drugačen pogled. Res je, da smo omejeni z zakonom. Zakon o vojaški dolžnosti predpisuje dolžnost samo za moške. Kar bi bilo potrebno zdaj, je po mojem mnenju zelo pošten družbeni pogovor o tem, da smo moški in ženske enakopravni in da morajo biti, tudi kar zadeva vojaško dolžnost oziroma obveznost branjenja svojega ozemlja, vsi ljudje enako pripravljeni, enako usposobljeni, ne glede na spol.

Kaj pa tisti, ki niso sposobni na vojaški način braniti svoje države?

Tisti, ki svoje države niso sposobni braniti na vojaški način, se morajo kako drugače usposobiti, za druge oblike branjenja. Imamo kibernetske napade, kibernetske grožnje. Koliko mladih strokovnjakov premore ta država, ki so superusposobljeni na področju informatike in kibernetskega delovanja? Za obrambo pred kibernetskimi grožnjami ali informacijsko vojno ne potrebuješ rambota, potrebuješ pametnega mladega človeka, ki je sposoben, potrebuješhekerja, ki je sposoben ubraniti državo pred kibernetskimi napadi.



Kakšna bi potem morala biti nacionalna dolžnost?

Nacionalna dolžnost po moji presoji ne smela biti več takšna, kot smo jo poznali pred letom 2003, ko se je gledalo, kdo je dovolj zdrav, močan, nima očal, nima nobene telesne hibe, in potem je šele dober za vojaške vrste, ampak je treba upoštevati vse sposobnosti današnje mlade generacije; na podlagi teh sposobnosti je pravzaprav treba graditi odpornost družbe in države.

Opozorila bi tudi na druge evropske države, ki so opustile služenje vojaškega roka in ga pozneje znova uvedle. Vse tako ali drugače odpirajo vrata tudi za ženske. Na Švedskem sta spola enakopravna, za oba velja vojaška obveznost, enakopravno od leta 2018, ko so to ponovno uvedli. Res je, da so prej vrsto let vodili razprave o tem, ampak od takrat je nedvoumno, da so vsi ljudje, ne glede na spol – mi smo namreč morda preveč fiksirani na moški in ženski spol – v družbi enakopravni. Danes se ljudje različno spolno opredeljujejo in pri obrambi države bi bil, ne glede na to, kako se spolno opredeljuje, dober vsakdo, vsakogar bi bilo treba nekako opolnomočiti, usposobiti in izobraziti, da bi pri svojem poklicu oziroma pri tistem, kar zna, videl tudi element prispevka k odpornosti oziroma obrambi svoje države.

Kaj zdaj berejo drugi