Damjan Ošlaj je 46-letni nogometni strokovnjak iz Černelavec, ki se je kot eden redkih prekmurskih trenerjev preizkusil na nekoliko višji ravni nogometa, saj se je ob slovesu od Mure pridružil Anteju Šimundži pri slovitem Ludogorcu iz Razgrada. Njuna zgodba se je v bogatem bolgarskem klubu v lasti bratov milijarderjev Domuschiev sicer nedavno končala, a Ošlaj ne skriva želje po novih skupnih preizkušnjah na tujem, čeprav so legionarski podvigi za slovenske trenerje prej izjema kot pravilo. Mesek, kot so ga klicali soigralci, je otrok Mure, ki je svoj čas veljal za odličnega branilca, za kar si je prislužil tudi nastop za slovensko izbrano vrsto, v igralski karieri pa je igral še za Maribor, Olimpijo in Nafto.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Pred dvema mesecema sta z Antejem Šimundžo končala bolgarsko epizodo. Kaj je šlo narobe?
»V teh štirinajstih mesecih smo v prvenstvu izgubili vsega dve tekmi in se lani sprehodili do naslova. Ob natrpanem urniku, poškodbah in drugih dejavnikih, ki so najbolj vplivali na športnega direktorja, je letos sledil padec. Sledili so pritiski, vprašanja, zakaj toliko treniramo, zaradi česar smo začeli popuščati, kar se nam je maščevalo. Treba je poudariti, da ima v tem trenutku Ludogorec najmlajše moštvo v svoji zgodovini. Soočili smo se z menjavo generacij, poznim prihodom okrepitev na priprave in prodajo treh najboljših igralcev pred kvalifikacijami za ligo prvakov, a potrpljenja v klubu nimajo.«
Razmere za delo so v Razgradu verjetno neprimerljivo boljše kot v Murski Soboti, kjer Muri kronično primanjkuje že pomožnih igrišč.
»Oh, ta plat pa je vrhunska. V centru za trening smo imeli na voljo osem igrišč, dve z umetno travo, preostala z naravno. Na voljo je fitnes, zajtrki in kosila v klubu, ob tem smo se dostikrat na gostujoče tekme odpravili celo z letalom. Ludogorec je glede razmer daleč pred drugimi klubi v Bolgariji.«
Se v Bolgariji igra boljši nogomet kot pri nas?
»Gre za bistveno višji nivo nogometa kot v Sloveniji. Nogomet je močnejši, hitrejši ... To razliko naredijo tujci. Kar pa se tiče infrastrukture, če odmisliva Ludogorec, je veliko slabša od naše. Sploh glede stadionov. A obiskanost tekem Ludogorca je slaba. Navijači so razvajeni in po enajstih zaporednih ligaških naslovih jih zanima samo še Evropa.«
Skalp Rome pod vodstvom velikega Mourinha, ki ste si ga vzeli v skupinskem delu evropske lige, je bil gotovo med najslajšimi.
»Proti španskemu Betisu smo nato igrali še bolje, a se nam rezultat ni izšel. Ocenjujem, da smo evropske tekme odigrali dobro, kvalifikacije za ligo prvakov se nam sicer proti Dinamu iz Zagreba po spletu okoliščin na žalost niso posrečile. Poškodbe, odhodi igralcev, na novo sestavljena ekipa, vse to je terjalo svoje. Vodstvo kluba zanima zgolj liga prvakov, evropska liga je že tolažilna nagrada, konferenčna liga pa ni niti omembe vredna. V klubu nimajo dolgoročnega načrta in zahtevajo takojšnje rezultate. Spominjam se, da smo CSKA iz Sofije na velikem derbiju premagali s 5 : 0, a se je športni direktor pritoževal nad igro. Težko je nekomu razlagati o nogometu, če nikoli prej ni bil del njega. Pritiski pa so bili ves čas. Razvijati mlade igralce, imeti rezultate in opraviti menjavo generacije – vse to naenkrat in čez noč pač ne gre.«
Kakšen vpliv ima trener na sestavo ekipe v Razgradu v primerjavi z izkušnjo pri Muri?
»Veliko manjšega. Privabiti skušajo predvsem brazilske nogometaše, a ti so loterija. V klubu so zaposleni štirje skavti, ki naredijo izbor – ti poveš tega bi imel, ne gre skozi, drugi na seznamu tudi ne in nato se moraš zadovoljiti s tretjo izbiro. Bolgarska liga je precej močnejša glede na vlaganja in glede na tuji talent, a vseeno ne dovolj atraktivna, da bi privabila tiste vrhunske talente.«
Kaj pa se je zgodilo z Žanom Karničnikom, zakaj naenkrat več ni bil v načrtih?
»O tem ne bi javno, a lahko vam je jasno, da to ni bila samostojna odločitev trenerskega štaba. Pol leta je odigral dobro, a zanj je bilo najbolje, da zapusti klub. Tako pač je. Zamudiš glavnino priprav, pride drug igralec in zagrabi priložnost. Nihče te ne bo čakal. Tam nimaš nobenega kredita – če nisi danes najboljši, te bo že jutri zamenjal nekdo izmed 24-erice igralcev.«
Krutost nogometa v vsem svojem sijaju torej. Pod črto, ali je bila izkušnja v Razgradu za vas na splošno pozitivna in prav veliko žalosti ob slovesu ni bilo?
»Izkušnja je bila gotovo pozitivna in hkrati velika odskočna deska za naprej. Slovenskim trenerjem je zelo težko priti v tujino, saj nimamo razvite takšne mreže kot denimo Hrvati in Srbi, pri nas se vsak bori zase. Velikega razočaranja ob zaključku bolgarske zgodbe pa ni bilo, saj smo vedeli, v kaj se spuščamo. Rezultat te obdrži ali odslovi, tako je v nogometu. Res pa je, da je pritisk tam neprimerno večji, kot je bil pri Muri, in v takem klubu nimaš na voljo veliko časa. Tako je tudi pri igralcih – pripeljejo ti Brazilca in dejstvo, da človek potrebuje vsaj pol leta, da se navadi na drugo ligo, kulturo in jezik, ne igra nobene vloge, jutri mora biti že na zelenici. Plačujemo ga, da igra, ne da sedi na klopi – tako razmišljajo.«
Pogrešate Muro? Črno-beli imajo realno gledano za sabo neuspešno sezono v rezultatskem smislu.
»Težko bi rekel, da ravno pogrešam, ampak to je vendarle moj klub. Ostal sem v stikih in spremljal, kolikor sem lahko. Iskreno rečeno prav veliko časa za gledanje tekem nisem imel, zato si ne bi drznil dajati prevelikih ocen. Zagotovo je velik dejavnik menjava generacij, in kolikor sem opazil na dveh videnih tekmah, je bilo po mojem mnenju v ekipi premalo kemije. Potrebujejo čas, ali so zadeli z okrepitvami ali ne, pa je vprašanje za druge. Laično povedano so se v kratkem času zgodile velike rošade, kar normalno pusti posledice.«
Prvič ob vrnitvi v prvo ligo je Mura ostala brez Evrope, kar je nekako najbolj boleče.
»Ni to nič neobičajnega, povsem normalen proces bi rekel. Naenkrat se je zgodilo veliko uspehov, vzpon je bil neverjeten, zato je bil padec pričakovan. Zdaj je pač treba zavihati rokave, sestaviti ekipo in delati naprej, pri tem pa obstaja tudi dejavnik sreče, ki je tako kot v življenju, poslu in povsod prisoten tudi pri športu.«
V Sloveniji ste se kot nogometaš preizkusili v največjih in najbolj tradicionalnih nogometnih okoljih. V klubih, ki so tudi Murini največji rivali. Vemo, kako so bili sprejeti celjski prestopniki ob prihodu v Fazanerijo. Kako gledate na te prestope?
»Menim, da ne gre za nič spornega in o tem ne bi smelo biti polemik. Bil sem profesionalec in sem šel za dobrimi ponudbami, saj mora vsak nogometaš v prvi vrsti gledati nase in na svojo družino – to je tvoja služba in povsod v svetu je tako. Res pa je, da je najlepše igrati doma, v okolju, v katerem živiš in z njim dihaš, tako da ti 'brcanje žoge' ni samo služba, ampak to počneš s strastjo.«
Na koncu ste se vseeno vrnili domov in pri Muri sklenili igralsko kariero.
»In tudi začel novo kariero – trenersko. Začel sem namreč pri mlajših selekcijah. V prvo ligo smo spravili U15, kadete in mladince, nato sem zadnjih sedem krogov odvodil tudi člansko izbrano vrsto v tretji ligi, pri čemer smo zbrali sedem zmag in se uvrstili v drugo ligo.«
Nato pa je prišel Ante in od takrat sta neločljiva.
»Sodelovala sva že prej, saj sem bil njegov pomočnik ob prvi epizodi pri Muri 05, ko smo zasedli tretje mesto in spisali lepo evropsko zgodbo. Po njegovem odhodu sva se nekaj časa še mučila s Ferijem (Francem Cifrom, op. a.), a klub je bil takrat že v razsulu.«
Tisto je bila velika črna pika v zgodovini Mure.
»Teh žalostnih zgodb je bilo veliko, a očitno je že usoda hotela tako. Pomembno je, da trenutno vodstvo dela odlično. Ti posamezniki, kot sta Robi in Denis (Robert Kuzmič in Denis Rajbar, op. a.), so točno to, kar je Mura potrebovala, zdaj je treba le ostati na realnih tleh.«
Se vam zdi, da je pred slovenskim nogometom svetla prihodnost?
»Ocenjujem, da se z mladimi igralci pri nas dela dobro, a jih morda prepočasi vključujejo v igro. Po mojem mnenju je kar nekaj igralcev v mladinskih pogonih, ki bi znali izkoristiti priložnost, če bi jo le dobili. Tako bi bilo treba okrepiti zaupanje v domače nogometaše, saj je ta preskok v člansko kategorijo v Sloveniji izredno težak.«
Oliver Bogatinov je nedavno dejal, da prva liga ni razvojna, saj imamo pet ekip, ki se borijo za Evropo, preostalih pet pa se bori za obstanek. Bi morali ligo povečati?
»Ne vem, kako bi jo lahko povečali, če so že zdaj v njej vsaj trije klubi, ki dihajo na škrge. Menim pa, da bi pri razvoju nogometa in športa sploh morala večjo in vidnejšo vlogo odigrati država.«
Igrali ste tudi za lendavsko Nafto. Kako vidite tamkajšnje stanje, ko Lendavčani že vrsto let stagnirajo v drugi ligi?
»Dogajanje v Nafti spremljam od daleč, a lahko rečem, da ne razumem tega projekta. Vložili so že veliko, čeprav ne kažejo realnih ambicij za prvo ligo, kar je škoda za pomurski in tudi slovenski nogomet.«
Kaj menite, da manjka za dvig kakovosti prve lige?
»Kvalitetni tujci. Tako se ustvari razlika, a to je seveda povezano s sredstvi. Nivo lige se ne more dvigniti tako, da v Slovenijo voziš tujce, ki so slabši od domačih. Naj mi pa nihče ne govori, da v Prekmurju ni dobrih nogometašev. Je pa to gotovo specifično okolje – ko ti gre dobro, domačini niso vredni nič, ko slabo, pa so oni največji krivci. To pravilo velja že zadnjih 30 let, odkar sem tako ali drugače del Murine zgodbe. Domači nogometaši so dobri le takrat, ko zmanjka denarja.«
Številni zavidajo življenje profesionalnim nogometašem, a v resnici gre za kar težko prigaran kruh, kajne?
»Zagotovo, za profesionalizacijo je potrebnega veliko odrekanja. Spomnim se situacije pri mladincih: obetavni profesionalni nogometaš odide na 10-dnevni maturantski izlet, se vrne povsem nepripravljen, starši pa se jezijo, zakaj ni več v prvem planu. Žal, eno z drugim ne gre, če imaš ambicije postati profesionalni nogometaš, moraš postaviti nogomet na prvo mesto.«
Kaj natančno počne pomočnik trenerja?
»Če poenostavim, dobiš tedenski načrt in si pripraviš delo, nato vodiš individualne ali skupinske treninge, dinamično tehniko ... Glavni trener pa je tisti, ki vse to koordinira. Delaš predvsem na tistem, kar ti je na predhodni tekmi manjkalo in je treba izboljšati.«
Kot nekdanji odlični branilec ste verjetno bolj usmerjeni na obrambne naloge.
»Tako je. Pomembne pa so tudi analize, pri tem se osredotočiš na svojo predhodno tekmo in tekme naslednjega nasprotnika. Skratka, celoten delovnik si v klubu. Prideš okoli osmih zjutraj in se vračaš domov okoli treh popoldne, če seveda nimaš še kakšnih sestankov in individualnih pogovorov z igralci.«
Kakšna pa je vloga pomočnika na tekmi?
»V prvi vrsti je pristojen za ogrevanje ekipe in za komunikacijo. Ante je tukaj zelo odprt za različna mnenja in poglede, saj navsezadnje sodelujeva že več kot osem let in natančno vem, kako razmišlja in kaj zahteva od mene. Jaz nikoli ne grem čez njega, njegova beseda je zadnja in za vsako svojo odločitvijo stoji ter prevzame odgovornost. Nikoli ne bo za kakršno koli odločitev s prstom pokazal na lasten trenerski štab.«
Kdo je, poleg Anteja, vaš trenerski vzornik?
»Carlo Ancelotti – deluje mirno in spoštljivo, kar mu priznavajo tudi nasprotniki. V nogometnem poslu moraš biti pošten, to se mi zdi najpomembnejše. Ne smeš delati proti samemu sebi, da bi denimo boljšega igralca iz takšnih ali drugačnih razlogov puščal na klopi.«
Mourinhov stil vam tako ni preveč pri srcu?
»Saj je dober, a je ekscentrik. Ima svoj način vodenja, da pozornost povleče nase in s kakšnim izpadom pripomore svoji ekipi. Za rezultat je pač pripravljen narediti vse.«
Torej ne moreva reči, da ste privrženec obrambnega nogometa?
»Ne, nikakor, mora biti mešanica stilov. Obramba je res osnova vsega, saj ti brez dobre obrambe napad ne bo veliko pomagal, a v današnjem nogometu stremimo k temu, da igralci delajo oboje – branijo in napadajo. Nogomet se je zelo spremenil iz časa mojih igralskih dni, pravzaprav se spreminja iz tedna v teden. Če si malo out, se hitro izgubiš in težko slediš vsem trendom.«
Verjetno si ne želite biti večno »samo« pomočnik in imate ambicijo tudi prevzeti glavno dirigentsko palico na klopi enega izmed klubov?
»Trenutno še te potrebe ne čutim, a enkrat v prihodnosti bi gotovo želel postati glavni trener.«
Kaj bi storili, če bi dobili klic iz Kopališke ulice 45?
»Iskreno rečeno v tej smeri nisem niti razmišljal. So pa odnosi z Muro ostali dobri, ob odhodu ni bilo zamer, segli smo si v roko. Čutim neko pripadnost do Anteja, enostavno ga ne morem pustiti na cedilu. Tako se mi denimo ne zdi moralno in etično, kot je praksa ponekod, da bi ga zamenjal v klubu, kjer je ravno dobil nogo. Z njim sem prišel in z njim bom šel, takšno je življenje pomočnika trenerja.«
Kakšen je sicer Ante kot sodelavec?
»Strokoven, pošten in delaven – to so besede, ki ga najbolj opišejo. Je tudi izredno malenkosten, gre v drobovje nogometa, analizira vsak detajl in to zahteva tudi od svojih sodelavcev. Red mora biti, pri njem nič ne gre z levo roko. Naloge se razdelijo in vsak mora svoje opraviti. Pri vajah sicer prepusti pomočnikom proste roke, a rdeča nit mora biti to, kar želimo doseči. Nič ni prepuščeno naključju. Veliko stavi na komunikacijo, zato je veliko sestankovanja, poleg vsakotedenskega načrta so tako na sporedu tudi dnevni sestanki.«
Naveza z Antejem tako, predvidevam, ostaja. Se že spogledujeta z novimi izzivi?
»Ostajamo ista ekipa. Z Antejem imamo dogovor, da se bomo skupaj podali v novo zgodbo. Želja in prva opcija je tujina, prvenstva se zdaj zaključujejo in kmalu bi moralo biti več jasno. Bomo videli, od kod bo prišel klic. Res pa je, da se je Slovencem, kot sem že dejal, izredno težko prebiti v tujino. Nedavno sva bila z Antejem pri Elsnerju (Luka Elsner vodi Le Havre v drugi francoski ligi, s katerim zaseda prvo mesto na lestvici in je na pragu uvrstitve v prvo ligo, op. a.), ki je kot slovenski trener v Franciji dosegel izjemen uspeh, a tam preprosto nimaš možnosti za trenersko pozicijo, če ne govoriš francosko.«
