Od nekdaj nisem marala teka. To je zame eden najbolj dolgočasnih športov, saj ne razumem, kaj je prijetnega v tem, da v nekem vedno istem tempu odtečeš določeno razdaljo, ob tem pa moraš poslušati še svoje dihanje. Živ dolgčas in muka. Kljub temu odporu sem bila na šolskih krosih v osnovni šoli vedno prva ali druga, prav tako v atletskih peterobojih. Uspešna sem bila pravzaprav pri vseh športih z izjemo odbojke, ki mi je tako kot tek šla grozno na živce, a je pri teku vedno prevladala želja po dobrem rezultatu, zato sem tam dala vse od sebe. Naša generacija je bila namreč še ena tistih z zdravo mero medsebojne tekmovalnosti, s čimer mislim na to, da so nam športni in tudi učni uspehi še nekaj pomenili.
Verjetno je k tem dosežkom kaj pripomogla tudi genetika. Ko sem bila mlajša, sem bila med bolj drobnimi in tudi višina (beri dolge noge) so imele najbrž kakšno zaslugo pri tem. Posledično so bili tudi moji rezultati športnovzgojnih kartonov, s katerimi v Sloveniji že več desetletij merimo gibalno-motorične sposobnosti otrok v osnovnih in srednjih šolah, upam si trditi, dobri. Še danes se živo spomnim meritev v 9. razredu. V vesi v zgibi sem zdržala minuto in pol, v teku na 600 m pa sem tekla minuto in 54 sekund, torej 114 sekund. Nato je prišel prvi letnik srednje šole in zanimanje za šport med dekleti je v glavnem močno upadlo. Tako v tistem letu nisem imela prave konkurence, nihče ni želel teči na polno (takrat tudi ni bilo kul, če si se »važil« s svojimi športnimi sposobnostmi), zato je bil moj izkupiček na 600 m dve minuti in pol, torej 150 sekund. Takrat sem se zavedela, kako lahko zdrava tekmovalnost pripomore k temu, da damo vse od sebe, in kako lahko, nasprotno, hitro pristaneš na manj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
O rezultatih letošnjih športnovzgojnih kartonov smo pisali tudi v Vestniku. Ni skrivnost, da so ti vsako leto slabši, za kar je več vzrokov, v prvi vrsti pa je kriv način življenja. Sedenje pred zasloni, nekakovostna hrana, predvsem pa slab zgled staršev, ki ob tem, da se tudi sami ne gibljejo, kot za stavo pišejo opravičila, zakaj njihovi angelčki pač ne morejo telovaditi, so glavni razlog za to, da športna vzgoja marsikateremu otroku povzroča odpor. V času svoje zaposlitve na osnovni šoli sem imela nekajkrat priložnost nadomeščati ure športne vzgoje. Kaj bi rekli, če bi vam povedala, da se le eden od 15 otrok v razredu pri vajah raztezanja lahko dotakne prstov na nogah? Ali da lahko nogo v iztegnjenem položaju v zrak drži le učiteljica? Tudi, če niste poznavalci, se verjetno strinjate, da to niso dobre novice.
Če se vrnem k športnovzgojnim kartonom: pisali smo o rezultatih devetošolcev v teku na 600 m in v vesi v zgibi. Letošnje slovensko povprečje pri fantih v teku je bilo 136 sekund, pri dekletih 166 sekund. Na eni od goričkih šol so fantje v povprečju tekli 217 sekund, dekleta pa 214 sekund. Kar 81 oziroma 48 sekund več od povprečnega slovenskega vrstnika. Rezultati mi kar nekaj časa niso dali miru, zato sem se odločila, da naredim »raziskavo«: kako hitro lahko na 600 m teče 28-letnica, ki ne mara teka, ki se izogiba tovrstni vadbi, ki je v času epidemije leto in pol praktično hodila le na sprehode, ki sicer zadnjih nekaj mesecev poskuša najti svojo formo izpred let, a rada tudi dobro jé.
Lotila sem »raziskave«. Izčrpana sem bila od sopare, ki kar ni popustila, na gornjeradgonske Trate pa sem se odpravila s polnim trebuhom. »Odličen« začetek torej. Brez ogrevanja sem se pognala po stezi, medtem ko sem fanta zadolžila, da meri čas na štoparici. Prvih 300 metrov je šlo super, naslednjih 300 pa sem razmišljala o tem, ali naj neham, ker me bo verjetno kap, in kako neumna je bila ta ideja. Tudi mimoidoči so me malo postrani gledali, za kar jim ne gre zameriti. Le kdo pri zdravi pameti pri tej vročini šprinta na polno? V mislih sem si govorila, naj bo le manj kot dve minuti, da vsaj izenačim svoj najboljši šolski dosežek.
Štoparica je v cilju pokazala minuto in 34 sekund – 94 sekund torej. Bravo, stara, še zmoreš, je bila moja prva misel. Takoj zatem pa me je obšla groza. Rezultat je namreč pomenil, da bi za celih 120 sekund, torej natanko dve minuti, prehitela povprečno devetošolko na prej omenjeni gorički šoli. Nisem strokovnjakinja, niti ne vem, kaj mojih 94 sekund pomeni, če govorimo o nekom moje starosti, a občutek mi pravi, da sta dve minuti prednosti v primerjavi z neko petnajstletnico absolutno preveč. Tudi če vzamemo najboljšega od zgoraj navedenih rezultatov, torej 136 sekund, kar je slovensko povprečje fantov v 9. razredu, je to še zmeraj 42 sekund prednosti zame, ki sem od te generacije starejša celih 13 let.
S tem zapisom nisem želela napisati hvalnice sebi, ampak dodati svoj košček ugotovitev, na katere opozarjajo strokovnjaki. Nihče ne pravi, da bi morali biti vsi športniki, a zavedati se je treba, da gre za generacije, ki bodo morale biti še več kot 40 let delovno aktivne. Brez neke povprečne kondicije pa trpita tako telo kot psiha in tudi pri delu smo posledično manj uspešni. Če so nekateri fizični delavci danes zgarani že pri 50 letih – pri katerih letih bodo že zgarani ti otroci?