Že pred dobrima dvema mesecema sem vedel, da bom v tej kolumni želel pisati o tem, kako poseben in obseden s košarko je bil Dražen Petrović, saj se je na Hrvaškem že napovedovalo, da bodo v spomin nanj priredili posebno dobrodelno tekmo in 22. oktobra zaznamovali njegovih 60 let, toliko bi bil namreč star, če bi še živel. Nekaj malega sem že zapisal v naši rubriki S tribune, vendar je tam premalo prostora, da bi navedel vse občutke in misli, ki so mi rojile po glavi ob spominu na tega izjemnega košarkarja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FILMI) V starem kinu tudi slovenska detektivska pustolovščina in celovečerec Dražen
V Gledališču Park so že pričeli z novo sezono vrtenja filmov. Kateri se bodo zvrstili v nadaljevanju?
Od avgusta pa vse do danes so me dogodki s področja košarke kot zanalašč začeli prehitevati drug za drugim. Pa pri tem ne mislim toliko na Noč zmaja, v kateri se je od aktivnega igranja poslovil naš as Goran Dragić, saj se je ta prireditev napovedovala že od začetka leta. Le nekaj dni pred njo je umrl Rato Tvrdić, še en legendarni košarkar starejše generacije, njegova smrt pa je bila razen na Hrvaškem večinoma spregledana. Žal, kajti šlo je za fantastičnega igralca z neverjetno natančnim metom. Čeprav je imel ponudbe drugih evropskih velikanov, je vso kariero ostal zvest Jugoplastiki iz Splita. Navijači so ga klicali »Rato, naše košarkarsko zlato« zaradi izjemne zanesljivosti v igri, ki je Jugoplastiki in jugoslovanski reprezentanci prinašala odličja in naslove.
Pri tem se moram takoj spomniti na reprezentančne igralce, ki so postali nosilci igre v času, ko se je Tvrdić poslavljal. Še danes vam vsak starejši ljubitelj košarke s tega območja lahko brez težav našteje legendarno peterico: Zoran Slavnić, Dragan Kičanović, Dražen Dalipagić, Mirza Delibašić in Željko Jerkov, namesto zadnjega je pogosto v igro vstopil še Ratko Radovanović. Še posebej Dalipagić in Kičanović sta zadevala s takšno natančnostjo, da smo se vsi gledalci ob malih zaslonih začudili, ko sta zgrešila kakšen met. To mi še danes potrdi vsak starejši znanec, s katerim se pogovarjam o tem. Resda takrat še ni bilo metov za tri točke, vendar sem prepričan, da bi ti mojstri zadevali koše enako, kot so jih za dve točki.
Legendarne so bile finalne tekme jugoslovanske reprezentance z izbrano vrsto Sovjetske zveze, ki smo jo že takrat klicali Rusija. To ni bil samo dvoboj dveh ekip, ampak dveh držav in sistemov, saj se je med našimi ljudmi govorilo, da nas bodo Rusi napadli takoj, ko bo predsednik Tito umrl. Zato je bila sovjetska košarkarska reprezentanca simbol ogromne Rusije, ki bi si rada podredila »majhno« Jugoslavijo, zmage naše nekdanje države v finalih svetovnih ali evropskih prvenstev pa so bile zaradi tega toliko slajše. Sovjetske košarkarje, ki so bili prav tako izvrstni, smo tako hkrati sovražili, spoštovali in jih imeli za nekakšen bavbav. Najbolj strašen med njimi je bil dva metra dvajset visoki in 140 kilogramov težki center Vladimir Tkačenko, ki smo ga vsi klicali Skačenko, ker pač skače pod košem. Ko je zgrešil kakšen met, smo si globoko oddahnili in se veselili, če me spomin ne vara, pa je imel tako kot večina nadpovprečno visokih centrov težave s prostimi meti, kar je bilo večkrat odločilno. Danes je star 67 let in živi v Sočiju.
Večkrat se nasmejem ob statistikah novodobnih košarkarjev, ki so na primer dosegli sedem košev od trinajstih metov za dve točki in tri od osmih za tri točke, pa jih reporterji ocenijo kot odlične. To bi v starih časih za Dalipagića in Kičanovića pomenilo, da sta igrala slabo, enako pa bi veljalo kasneje tudi za Dražena Petrovića. Ko je na tekmi za Cibono dosegel recimo 29 točk, smo govorili, da je igral povprečno, pa še sam je dejal, da to ni bil njegov večer. Že na naslednji tekmi je nasprotniku nasul od 35 do 40 točk in ta ritem držal še na nadaljnjih dvobojih.
Pred kratkim se je za vedno poslovil tudi Dikembe Mutombo, košarkar iz Konga, ki je bil v ligi NBA štirikrat izbran za najboljšega branilca sezone. Njegova posebnost so bile blokade, ki jih je pogosto pospremil z mahanjem kazalca in besedami »ne, ne, ne«, kar je nasprotnemu igralcu pomenilo »ti prek mene ne boš dal koša«. Mutombo, za katerega je bil usoden možganski tumor, je bil star samo 58 let, vsi novinarji v Ameriki pa trdijo, da je bil najbolj dobrodelen športnik od vseh, ki je naredil ogromno za revne ljudi v svoji domovini.
No, nedavno pa se je pomemben in bolj vesel košarkarski dogodek zgodil tudi v našem mestu, saj je bilo oznanjeno, da bo Murska Sobota po treh letih spet imela moško člansko ekipo v slovenski ligi. Tako da se o Draženu nikakor ne da povedati vsega, kar bi si človek želel, zato naj navedem samo najpomembnejše: 22. oktobra bo premiera igranega filma o njegovem življenju, v katerem ga bosta upodobila Tonko Stošić in Domagoj Nižić, režiser Danilo Šerbedžija pa je razkril, da je v filmu skušal prikazati košarko, kakršna se je igrala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Košarko, ki je še nista uničila razvlečenost na štiri četrtine in stotine minut odmorov pred koncem dvoboja.