Četa Matjaža Keka je bila po porazu s Severno Irsko v kvalifikacijah za SP 2010 praktično že odpisana. Potem se je zgodil preobrat. Do konca kvalifikacij je nanizala štiri zmage. Doma je s 3 : 0 razbila Poljsko in v gosteh Slovaško z 2 : 0, sledili so epski tekmi z Rusijo in odhod v Južno Afriko. Ljudski vrt je takrat spominjal na Bežigrad novembra 1999 in 2001; stadiona sta bili trdnjavi, kjer so se šibila kolena tudi največjim mojstrom nogometa, kot so bili Andrej Ševčenko, Cosmin Contra in Andrej Aršavin.
Minulo nedeljo so Slovenci že peto tekmo zapored dosegli izid 1 : 1. Tekmeci so bili Ciper, Norveška, Bolgarija, Izrael, Severna Makedonija. Ni nepomembno, da je statistika izračunala, da ritem po sistemu zmaga doma in točka v gosteh večini reprezentanc zagotavlja uvrstitev na evropska in svetovna prvenstva. A prav tako ni nepomembno, da statistika kaže, da se je Slovenija uvrstila na velika tekmovanja, ko je na uvodnih kvalifikacijskih tekmah v gosteh (z Grčijo l. 1998, Ferskimi otoki l. 2000 in Poljsko l. 2008) remizirala.
Ob imenovanju Keka sem zapisal, da bi spet rad imel nogometno reprezentanco, za katero bo vredno biti 90 minut na nogah. Kakor smo stali na razvalini za Bežigradom ali v kotlu Ljudskega vrta. Vmes je namreč srce za Slovenijo skoraj nehalo biti, zdaj spet bije. Kek je očitno za slovensko žogorcarsko srce kakor defibrilator. Oživil ga je, čeprav je dvakrat le remiziral in so se na igrišču zgodile tudi nespametne začetniške napake. A da bo srce zares začelo biti, bo treba 7. junija premagati razrvano Avstrijo. Vse poti torej vodijo v Celovec.
Recept pa je sila preprost: zaloga kisika v pljučih, hitre noge in močna ljubezen do grba. Če ne tvegamo, zmage ne bo. Če ne bi tvegali, se Ačimovič, Rudonja in Dedič ne bi nikoli zgodili. Se bo ponovila zgodovina? Gumijevka nepripravljenega modrega moža je 17. novembra 1999 na takrat še letališču Brnik plesala nad bučami stotnije navijačev, ki iz objema ni spustila ZZ in druščine iz zasneženega Kijeva. Naslednji dan smo končali na malih ekranih obeh televizij, ko smo študentsko Kardeljevo ploščad preimenovali v Katančevo. Srce je takrat res – noro bilo.
Minulo nedeljo so Slovenci že peto tekmo zapored dosegli izid 1 : 1. Tekmeci so bili Ciper, Norveška, Bolgarija, Izrael, Severna Makedonija. Ni nepomembno, da je statistika izračunala, da ritem po sistemu zmaga doma in točka v gosteh večini reprezentanc zagotavlja uvrstitev na evropska in svetovna prvenstva. A prav tako ni nepomembno, da statistika kaže, da se je Slovenija uvrstila na velika tekmovanja, ko je na uvodnih kvalifikacijskih tekmah v gosteh (z Grčijo l. 1998, Ferskimi otoki l. 2000 in Poljsko l. 2008) remizirala.
Da bo srce res začelo biti, bo treba 7. junija premagati razrvano Avstrijo.
Ob imenovanju Keka sem zapisal, da bi spet rad imel nogometno reprezentanco, za katero bo vredno biti 90 minut na nogah. Kakor smo stali na razvalini za Bežigradom ali v kotlu Ljudskega vrta. Vmes je namreč srce za Slovenijo skoraj nehalo biti, zdaj spet bije. Kek je očitno za slovensko žogorcarsko srce kakor defibrilator. Oživil ga je, čeprav je dvakrat le remiziral in so se na igrišču zgodile tudi nespametne začetniške napake. A da bo srce zares začelo biti, bo treba 7. junija premagati razrvano Avstrijo. Vse poti torej vodijo v Celovec.
Recept pa je sila preprost: zaloga kisika v pljučih, hitre noge in močna ljubezen do grba. Če ne tvegamo, zmage ne bo. Če ne bi tvegali, se Ačimovič, Rudonja in Dedič ne bi nikoli zgodili. Se bo ponovila zgodovina? Gumijevka nepripravljenega modrega moža je 17. novembra 1999 na takrat še letališču Brnik plesala nad bučami stotnije navijačev, ki iz objema ni spustila ZZ in druščine iz zasneženega Kijeva. Naslednji dan smo končali na malih ekranih obeh televizij, ko smo študentsko Kardeljevo ploščad preimenovali v Katančevo. Srce je takrat res – noro bilo.