So jubileji in so jubileji! Mura se lahko pohvali z zares častitljivim. Vstopila je v leto stoletnice obstoja, v katerem je klub doživljal vzpone in padce. Enih in drugih je bilo veliko. Padal je in se pobiral. Tako kot je na splošno v življenju. Črno-beli bodo zavidanja vredno starost zaznamovali na razne načine. V Fazaneriji verjamejo, da tudi oziroma predvsem z dobrimi tekmovalnimi dosežki, morda pa ni naključje, da so se ravno v tem obdobju odločili za manjši zasuk v svoji strategiji. Osvežili so jo. Z namenom vrnitve h koreninam, kar bi znova okrepilo prekmurski pridih. Pomurskega. To je bil od nekdaj zaščitni znak Mure. Njene identitete!
»Rezultati Mure narekujejo stanje duha v mestu. Vsekakor močno vplivajo nanj,« je v času, ko je pisal črno-belo zgodovino, dejal Ante Šimundža. Ta misel strokovnjaka, ki si je pri navijačih na ravnici zagotovil kultni status, je dovolj zgovorna in zelo nazorno razkriva, kako močno je klub iz Fazanerije vpet v lokalno okolje. Kakšen pomen ima za ljubitelje najpomembnejše postranske stvari na svetu na skrajnem severovzhodu deželice na sončni strani Alp, ampak razsežnosti črno-belega stoletnika so še precej večje. Večplastne. Med drugim je gotovo poskrbel za večjo prepoznavnost. Murske Sobote in Prekmurja. Najprej v prostorih nekdanje skupne države, nato v Sloveniji, naposled še po vsej stari celini. Da o tem, koliko otrok je šlo skozi klub, koliko mladih je vzgojil, jim vcepil delovne navade ter na ta način olajšal pot v življenje odraslih, niti ne govorimo. To je bogastvo. Ali predvsem to.
Ni bilo vedno lepo
Nogomet je lahko sijajna reklama, soboška zgodba se je začela daljnega 16. avgusta 1924. Brcalo se je že prej, prva tekma v Murski Soboti je bila odigrana julija 1921, a takrat je bil ustanovljen prvi športni klub v Pomurju. Na ustanovnem občnem zboru v dvorani hotela Dobraj so v okviru športnega kluba Mura ustanovili več odsekov, med njimi tudi nogometnega. In sto let pozneje zgodba še traja ... Vmes se je dogajalo marsikaj in še veliko več. Dosegali so se mnogi mejniki, ki bodo za vedno zapisani v klubsko zgodovino. In izmenjevali mnogi ljudje, nogometni fanatiki, ki so zagotavljali, da je klub živel. O športnih dosežkih v tako dolgem času bi lahko pisali romane, toda ni bilo vedno lepo, kar seveda ni nič neobičajnega. Tako kot v življenju so se poleg vzponov dogajali tudi padci. Še več, dišalo je po popolnih mrkih. To bo prav tako za vse večne čase ostalo v zaprašenih arhivih. Kot opomin, ampak najpomembnejše je nedvomno spoznanje, da se je Mura znova in znova znala pobrati. Se dvigniti. Kot feniks iz pepela.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Čas se je iztekel: Racman predlaga stečaj JP Prlekija
Artur Racman, direktor Javnega podjetja Prlekija, je minuli petek na murskosoboško okrožno sodišče podal predlog za začetek stečajnega postopka nad javnim podjetjem.
Prvi vrhunec
Poglavje po slovenski osamosvojitvi je kajpada nekaj posebnega. Nogomet pri nas je dobil novo razsežnost. Mura se je v novih razmerah ustrezno odzvala in krojila oziroma kroji vrh slovenskega nogometa, čeprav se tudi v novejši zgodovini nista nenehno cedila med in mleko. Niti po naključju! Krivulja se je še naprej dvigala in spuščala. V obeh smereh tudi zelo strmo. Skoraj do ekstremov. Ni šlo brez pogorišč, toda saj veste, kako pravijo: »Ni pomembno, kolikokrat padeš, ampak da se vedno znova pobereš.«
Črno-beli so vstajali, nakar so se končno uresničile sanje navijačev, ki so vseskozi nadvse pomemben člen kluba. Tudi brez njih Mura ne bi bila to, kar je. Leta 1995 se je veselila prve lovorike na najvišji ravni. Pokalne, v finalu je bila na dveh tekmah pod taktirko Marina Kovačića boljša od Celja. Na Skalni kleti je bilo 1 : 1, gol za Sobočane je dosegel Bojan Rous, pred 4500 gledalci v prekmurskem nogometnem hramu je za zmago z 1 : 0 zadel Nedeljko Topić.
Čudoviti in večni spomini
Pomemben delež k velikemu uspehu je prispeval tudi Haris Alihodžić. »Od takrat je minilo že kar nekaj časa, a ko se danes spomnim na to, mi gredo še vedno dlake pokonci. Še vedno me prevzamejo čustva. Verjemite, da je tako. Tudi to razkriva, kakšen pomen je imela ta trofeja. Prva v zgodovini tako uglednega kluba z najboljšimi navijači v Sloveniji. To je vsekakor nekaj posebnega. V čast mi je, da sem bil zraven, da sem bil del odlične ekipe. Zasedba je bila zares kakovostna ter tudi dovolj izkušena, prav tako je bilo nekaj nadarjenih mladih domačih fantov, ki so pozneje naredili lepe kariere. To so čudoviti in večni spomini, ob tej priložnosti pozdravljam vse ljudi v Murski Soboti in prijatelje, s katerimi sem še vedno v stiku. Obdobje v Muri je bilo res krasno. Tako po športni kot zasebni plati, navsezadnje se je v Murski Soboti rodil mlajši sin,« je film nazaj zavrtel nekdanji odlični branilec iz Sarajeva, ki so ga navijači oboževali.
Črno-bela pravljica
Do naslednjega vrhunca je preteklo 25 let. Igralci Mure so še drugič osvojili pokalno lovoriko. V sanjskem finalu. Na nasprotni strani je bila Nafta, toda spopad z večnimi rivali je imel tudi lepotno napako. Ni bil odigran v Fazaneriji, kot je bilo predvideno, zaradi pandemije covida-19 je bil prestavljen v NNC Brdo. Privilegij, da si ga je lahko ogledala, je imela le peščica povabljencev. Mura je z Antejem Šimundžo na klopi upravičila vlogo favorita, za zmago z 2 : 0 sta zadela Amadej Maroša in Žan Karničnik.
Ampak kljub izjemnemu zadovoljstvu je manjkala pika na i, ki se je za marsikoga zdela nedosegljiva. Vendar ni bilo treba dolgo čakati, že v sezoni 2020/21 je Mura spisala svojo najlepšo pravljico. Osvojila je prvi in za zdaj edini naslov prvaka. Črno-belim je spet poveljeval Ante Šimundža, lovoriko so si zagotovili na nepozabni tekmi v Ljudskem vrtu. Z zmago 3 : 1 v zadnjem krogu. Mrežo vijoličastih je načel Klemen Šturm, za novo vodstvo je zadel Mihael Klepač, uspeh je s strelom z bele točke zapečatil Luka Bobičanec. Ker je koronavirus še naprej grozil, je bilo število gledalcev omejeno, a tudi to ni ustavilo navijačev. Svojim ljubljencem so po vrnitvi iz štajerske prestolnice v Fazaneriji pripravili veličasten nočni sprejem, ki ne bo nikoli pozabljen.
Da bi dvignil še kakšnega
Obe trofeji je visoko v zrak dvignil Žiga Kous. »Do tega je privedel splet okoliščin,« se kar malce brani izkušeni bočni branilec. »Bilo nas je več domačih fantov, imeli smo več kapetanov. Skupaj smo vodili ekipo. Prvi je bil Alen Kozar, a je bil obakrat poškodovan in tako je mene doletela čast, da sem prejel oba pokala. Občutki? Seveda so bili super. Bili so tako vrhunski, da jih je z besedami težko opisati. Ko sem kot otrok z očetom hodil na tekme, sem si vedno želel igrati za Muro. In da potem kot domačin ter kapetan dvignem pokal, je zares velik privilegij. Nepozabno,« se je spomnil Žiga Kous, ki se je na svečani trenutek pripravljal že v mladinski konkurenci, ko je z Muro prav tako osvojil pokalno lovoriko. »Že takrat je bilo odlično, kaj šele to, kar sem doživel na članski ravni. Ne morem in nočem razpredati o tem, kateri pokal mi je ljubši. Oba sta nekaj posebnega, oba sta me naredila srečnega in ne bi imel nič proti, če bi dvignil še kakšnega,« se je nasmejal kapetan, ki se je v zgodovino vpisal tudi z izjavo ob proslavljanju naslova prvaka. »Ko smo osvojili pokal, me ni bilo domov en dan, zdaj me ne bo dva dneva,« je dejal v evforičnih trenutkih slavja, te besede so ponarodele … »Nisem si mislil, da se bo to tako 'prijelo', vendar mi ni žal. Mislim, da je bilo vse skupaj naposled simpatično.« Da, tudi takšne zgodbe so del klubske zgodovine, ki gredo iz roda v rod. Neprecenljivo ...
Svečana akademija, »močna« tekma, Murina noč ...
Čast in veliko odgovornost, da je prvi mož Mure ob njeni stoletnici, ima Robert Kuzmič. Leta 2015 je v navezi z Denisom Rajbarjem, ki se je nedavno umaknil iz Fazanerije, in ob pomoči žal že pokojnega ruskega poslovneža Antona Hozjajnova, črno-bele začel dvigovati iz pepela. Resnici na ljubo je potreboval kar nekaj časa, da je največje dvomljivce prepričal o svoji verodostojnosti in resnosti namenov, naposled je ekipo pripeljal na vrh slovenskega nogometa in v skupinski del konferenčne lige, kjer je na začudenje celotne Evrope položil nikogar drugega kot veliki Tottenham.
Vodilni možje kluba si kakopak prizadevajo, da bi na dostojen način zaznamovali stoletnico kluba. Za to priložnost je predvidena prijateljska tekma z uglednim evropskim klubom, pogovori v tej smeri so že stekli, brez slavnostne akademije razumljivo prav tako ne bo šlo, v čast častitljivega jubileja bodo pripravili tudi Murino noč z atraktivnimi gosti in še kaj se bo našlo.
Pomembnejši mejniki:
1921 (julij) - prva tekma v Murski Soboti
1924 (avgust) - ustanovitev kluba Športni klub Mura
1924 (september) - prva uradna tekma Mure
1951 - Mura prvič osvoji naslov pokalnega prvaka Slovenije in se uvrsti v 1/32-finala pokala Jugoslavije
1968 - Mura prvič v jugoslovanski drugi zvezni ligi zahod
1970 - Mura osvoji naslov prvaka slovenske lige
1970 - Mura se še drugič uvrsti v jugoslovansko drugo zvezno ligo zahod
1975 - Mura drugič osvoji naslov pokalnega prvaka Slovenije
1985 - Mura osvoji ligaški pokal Nogometne zveze Slovenije
1986 - Mura še drugič osvoji ligaški pokal Nogometne zveze Slovenije
1991 - Mura tekmuje v prvi državni slovenski ligi
1994 - Mura prvič zaigra v evropskih pokalih (kvalifikacije za pokal Uefa)
1995 - Mura osvoji naslov pokalnega prvaka Slovenije
2011 - Mura se uvrsti v prvo ligo
2012 - Mura zaigra v kvalifikacijah za ligo Evropa in pride do zadnjega kroga
2018 - Mura osvoji naslov prvaka v 2. SNL in se uvrsti v prvo ligo
2019 - Mura igra v kvalifikacijah za ligo Evropa in izpade v 1. krogu
2020 - Mura osvoji naslov pokalnega prvaka Slovenije
2020 - Mura zaigra v kvalifikacijah za ligo Evropa in izpade v 3. krogu
2021 - Mura osvoji prvi naslov državnega prvaka v samostojni Sloveniji
2021 - Mura prvič zaigra v kvalifikacijah za ligo prvakov in si prvič zagotovi nastop v skupinskem delu evropskih tekmovanj v konferenčni ligi, kjer se veseli tudi prve zmage nad Tottenhamom, ki je odmevala po vsej Evropi