Da človeška iznajdljivost ne pozna meja, dokazuje Luka Smolko. V času, ko pri nas velja stroga omejitev gibanja na ozemlje lastne občine, je pretekel dolžino 42 kilometrov in 195 metrov in to v občini Odranci, ki meri le sedem kvadratnih kilometrov. Ideja o tem nevsakdanjem podvigu se mu je porodila ponoči: »Nisem mogel spati, zato sem po razmisleku sklenil, da bo sončno vreme treba izkoristiti za daljši tek. Prijetno nedeljsko jutro je moje načrte le dodatno podžgalo,« začne Luka.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Tako je začel s preprostim vzorcem in obdelal vse poljske poti. »Nadaljeval sem v smeri urinega kazalca, po 26 kilometrih sem si vzel nekaj premora, ker hrane nisem imel s seboj, sem se ustavil doma. Po tem sem tekel še po ulicah in trim stezah, sicer so me domačini malo čudno gledali, saj so me videli teči že prej,« v smehu opiše. Podvig je zaključil v času 3 ure 12 minut in 30 sekund.
S kolesom k sorodniku na morje
To je več kot dober čas za 27-letnika, ki je strast do teka odkril šele pred šestimi leti. »Bilo je naključje. Tehtal sem skoraj sto kilogramov, zato sem želel shujšati. Da bi kilograme hitreje izgubil, sem poleg diete začel še teči. Trim steza ob potoku Črnec od Odranec do Beltinec je tako postala moja dnevna rutina,« pove o začetkih svoje tekaške vneme. »Pri tem mi je ogromno pomagal in motiviral nekdanji reprezentant Aleš Zver, ki še zdaj z regeneracijsko masažo skrbi za moje mišice,« doda mladenič.
Da bi si olajšal tekaške treninge, si je tako pred tremi leti kupil še cestno kolo in se kar tako zapeljal proti Kopru do sorodnikov. »Pridružil se mi je Aleš z novim treking kolesom. Prvi dan sva prišla do Ljubljane, naslednji dan do Kopra. On se je domov vrnil z vlakom, jaz s kolesom, v 16 urah sem prevozil dobrih 300 kilometrov,« se spominja. A to ni njegov edini nevsakdanji podvig, lani se je namesto ležernega dopusta odločil prekolesariti Slovenijo. Tudi na tej poti si je nabral nekaj tako prijetnih kot manj prijetnih trenutkov. »Že drugi dan mi je pri Črni na Koroškem razneslo zračnico, z rezervno mi je uspelo do Bleda, a ker je bila nedelja, nisem mogel kupiti nove. Bil sem na trnih, a mi je uspelo priti čez Vršič. Na Primorskem pa sem za las pobegnil pobesneli lisici,« se živo spominja.
Tekel na pivo v Maribor
Kolo in tek mu prinašata veselje, zato se rad udeležuje maratonov. Dvakrat se je udeležil šesturnega teka vzdržljivosti Sladkih šest, Ljubljanskega maratona in Nočne 10ke na Bledu. Kot pravi, so na vsakem prisotni bolečina in žulji, a se med naporom tkejo tudi prijateljstva. "Spoznaš veliko športnih norcev. Sem pa strast do teka prenesel na sodelavca Davorina Poka, sicer trenerja ŽKK Pomurje. Zelo lepo napreduje," še v smehu doda in nadaljuje, da je za šalo po zadnjem opravljenem izpitu na faksu tekel iz Odranec v Maribor na pivo.
Začetki so bili težki, najprej je treba spoznati svoje zmogljivosti in se jih vseskozi zavedati, saj zaradi lastne nepazljivosti lahko hitro pristaneš v bolnišnici. To se je zgodilo tudi Luki. »Pred tremi leti sem pristal v bolnišnici zaradi dehidracije. Takrat sem spoznal, da šport ni šala. Športni podvigi me izpopolnjujejo in dajejo moč, a zavedanje svoje zmogljivosti je pravi izziv. Kljub temu menim, da trdna volja uresničuje cilje,« doda.
Na vprašanje, kakšni so njegovi načrti, odgovori, da jih je še veliko. Rad bi postal pravi Slovenec ter se s kolesom podal v dolino Vrat in povzpel do Aljaževega stolpa, prav tako se spogleduje s 100-kilometrskim tekom in triatlonom. »V letošnjem dvotedenskem dopustu pa bi rad kolesaril v tujino, na poroko sorodnikov. A vse je odvisno, kako se bo razpletla epidemija, « zaključi.
