Robert Vukan: »Z danes na jutri ne gre«

Robert Vukan je kot stranski delivec pravice v sodniškem triu iz Slovenije – v moštvu sta bila še glavni sodnik Damir Skomina in drugi pomočnik Jure Praprotnik – na nogometnem prvenstvu v Rusiji odsodil tri tekme. Ostal je skromen: »Ni težke niti lahke tekme, vsaka je po svoje izziv. Morda je bila tekma med Japonsko in Kolumbijo nekaj posebnega, za naše moštvo je bila namreč to prva tekma na svetovnih prvenstvih. Potem je že bil rdeči karton v tretji minuti, najstrožja kazen...« Niso pričakovali, odkrito prizna sogovornik, da bodo dobili priložnost soditi na treh tekmah: »Že to, da si izbran za sojenje na svetovnem prvenstvu, je izjemno, nato pa sodiš še na treh tekmah. Mislim, da smo izkoristili priložnosti, ki so nam bile ponujene.« Da je bilo prvenstvo morda vrhunec kariere? »Glede na starostno mejo (45 let, op. p.) nas čaka še en štiriletni ciklus, evropske tekme, evropsko in svetovno prvenstvo. Pravzaprav razmišljaš o vsaki naslednji tekmi. Ko je enkrat tekma končana, je zame zgodovina. Že smo začeli seminarje in priprave na novo sezono.«

Vas bomo videli tudi v Fazaneriji z Damirjem Skomino soditi derbi med Muro in Olimpijo?
»Ne, ne bom sodil. Ker sem član Medobčinskega društva nogometnih sodnikov Murska Sobota, bi bilo neetično, če bi sodil Muri.«

Kako se je sploh formiralo sodniško moštvo, katerega član ste?
»Sam sem začel kariero kot glavni sodnik, nato se je naredila selekcija, kdo bo ostal glavni, kdo bo pomočnik. Pravzaprav se zdi, da po naključju. Vsi smo šli po stopničkah in to, da smo danes tukaj, je posledica dobrih ocen in trdega dela. Zdaj smo že zelo uigrana trojka.«

Ste se spočili od prvenstva v Rusiji?
»Hitro se regeneriramo. Že pred polfinalnima tekmama smo odšli domov, tako kot večina sodnikov, ki ni bila delegirana. Prejšnji teden sem preživel še kratek dopust z družino, tako da so zdaj baterije napolnjene.«
Kaj vam pomeni podpora družine pri opravljanju nalog nogometnega sodnika?
»Mislim, da v sezoni le pet, šest dni na mesec nisem vpet v sojenje, saj ne le, da sodimo tekme, ampak imamo tudi treninge in seminarje, zato si tega brez podpore družine ne predstavljam. Taka podpora je pomembna, saj je precej odrekanja. Morda je biti pri osemnajstih letih pet tednov zdoma drugače kot danes, ko imaš otroke. Hvaležen sem, da mi gredo na roko tudi v podjetju (Robert Vukan je diplomirani ekonomist zaposlen v podjetju Arcont IP, op. avt.), da lahko vzamem dopust, prav tako pogosto izkoristim neplačani dopust.«
Kako ste v teh petih tednih komunicirali z družino?
»Če smo že na tekmah uporabljali napredno tehnologijo – sistem videosodnikov oziroma VAR –, smo sodobno tehnologijo uporabljali tudi za pogovore z družino (smeh).«

Gornjeradgončan Robert Vukan, ta hip nedvomno eden najboljših stranskih sodnikov v mednarodnem merilu, podčrta, da ni zanimiv le nogomet, lahko je zanimivo tudi sojenje: »A če nimaš rad nogometa, tudi kot sodnik ne moreš uspeti.«

Ste na prvenstvu vsi sodniki bivali skupaj?
»Stanovali smo v hotelu v Moskvi, ne le vsi sodniki, ampak tudi naše vodstvo na čelu s Pierluigijem Collino in Massimom Busacco, nekoč odličnima sodnikoma, danes pa sta oba med vodilnimi v mednarodni sodniški organizaciji.«

Kdaj ste izvedeli, na kateri tekmi boste sodili?
»Običajno smo 48 ur prej na skupnih sestankih izvedeli, katera tekma nas je doletela. Sledila je priprava na tekmo, dan pred tekmo smo odšli tudi na prizorišče.
Naša sodniška podporna služba nam je zagotovila podatke o taktiki, postavi in načinu igranja ekip, ki smo jim sodili. Že v Evropi je velika razlika med ekipami, na svetovnem prvenstvu pa še bolj, kajti ekipe prihajajo z drugih celin, iz drugega okolja.«

Kaj počnejo sodniki na dan tekme?
»Opravimo zadnje priprave. Vsaka sodniška trojka si ogleda posnetke ekip in tekem, še posebno tiste segmente, ki nas najbolj zanimajo. Na dan tekme še enkrat preverimo sleherno podrobnost, tudi take, h komu gredo po navadi podaje ob prekinitvah, kdo nasprotnika pretirano vleče za dres ali kdo igra z ogromno kontakti.
Nato sledi kosilo, počitek, morda kratek sprehod, tekma in naslednje jutro odhod s prizorišča, potem ko so že bili prvi sestanki z analizo sojenja.«

Je kaj zavisti med kolegi, ko nekoga delegirajo za tekmo, drugega pa ne? Ali da nekdo »dobi« derbi?
»Ne! Kje pa. Po vsakem delegiranju smo si čestitali, saj vemo, koliko truda je treba vložiti v to, da prideš do tega nivoja. Če je bila kakšna tekma na prvenstvu v Moskvi, smo si jo skupaj ogledali, prav tako smo se precej družili na treningih.«
Imate morda kakšno sporočilo za generacije, ki prihajajo za vami? Kako uspeti?
»Z danes na jutri ne gre. Z vztrajnim delom pa lahko dosežeš vse svoje cilje v življenju, torej tudi cilj postati nogometni sodnik. Sodnik mora biti prav tako fizično in psihično močan, trden človek, da se lahko na tekmah in tudi v življenju spoprime z vsemi situacijami, ki ga doletijo.«

Prvenstvo v Rusiji je bilo prvo, na katerem ste si sodniki pomagali z videoposnetki. Tekme so v Moskvi spremljali še štirje videosodniki VAR. Na tekmi med Švedsko in Švico je tudi vaša trojka po ogledu posnetka pravilno razveljavila dosojeno enajstmetrovko za Švedsko.
»Zadnjo besedo ima še vedno glavni sodnik na igrišču, VAR je bil v pomoč v štirih situacijah: po golu, ob odločitvah za najstrožjo kazen, rdečih kartonih in če napačen nogometaš dobi rumeni ali rdeči karton. V vseh scenarijih ima glavni sodnik tri možnosti: po nasvetu videonadzornika takoj spremeni odločitev, si situacijo ogleda na zaslonu ob igrišču in nato spremeni ali pa ostane pri prvotni odločitvi.«

Ste sami za tehnologijo?
»Statistika kaže, da smo z odločitvami s pomočjo VAR še zvišali pravilnost naših odločitev.«

Sodili ste že finale evropske lige, je zdaj čas za finalno tekmo lige prvakov?
»Treba je iti korak za korakom, vsaka prihajajoča tekma je namreč poglavje zase.«