Pred kratkim smo pisali o preveč vnetih in zagretih starših ter trenerjih otrok športnikov (pogosto je ta vloga združena samo v eni osebi), ki precenjujejo dosežke svojih varovancev in jih v svoji zaslepljenosti označujejo za odlične, čeprav so ti v resnici v najboljšem primeru povprečni, če ne celo podpovprečni. Že takrat smo zapisali, da je vzpodbujanje otrok pri športu dobrodošlo, a kot pri vsaki stvari je zatiskanje oči in prekomerno pretiravanje lahko škodljivo na dolgi rok. Še posebej, ko tak otrok pride izpod varnega in preveč pokroviteljskega okrilja v roke kakšnega drugega trenerja, ki z njim ne bo imel več takšne milosti ob slabših rezultatih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
A primeri nerealnega ocenjevanja se kar nadaljujejo. Pred kratkim so pomurski mediji dobili poročilo predsednice nekega kluba, ki je lepo naštela svoje mlade varovance, kako so se na tekmovanju razporedili od prvega do devetega mesta, nato pa še dodala imena desetih ostalih varovancev, ki so po njenih besedah »ravno tako dosegli odlične rezultate«. Že spet ta beseda – odlično. Očitno jo trenerji mladih športnikov zelo radi uporabljajo, tudi ko je ta v povsem nesmiselni zvezi z dejanskimi izidi. Če so bili že odlični tisti, ki so dosegli prvo, drugo ali tretje mesto, kako je lahko potem odličen še nekdo, ki se je uvrstil nižje od devetega mesta? Uporaba te besede pa nikakor ni omejena samo na trenerje mladih športnikov, ampak se je vse bolj poslužujejo tudi odrasli športniki.
Nedavno so mediji poročali o tekmovalcu, ki je bil najboljši na nekem mednarodnem tekmovanju, ter nato dobili pritožbo udeleženke, ki je očitala medijem, da niso omenili tudi drugih udeležencev, ki so – spet – »dosegli odlične rezultate«, in da bi to morali preveriti. In s(m)o preverili. Izkazalo se je, da je bila ta udeleženka med drugim tretja v kategoriji, kjer so nastopile samo tri tekmovalke. In da je bil med temi »drugimi udeleženci« tudi njen mož, ki je zmagal v kategoriji, kjer je nastopil – reci in piši – en tekmovalec. On sam. Se pravi, da je postal prvak že pred tem, ko je tisto jutro vstal iz svoje hotelske postelje, in je zlato medaljo dobil samo s tem, da se je prikazal na prizorišču. Seveda omenjena nista sama kriva, da se je za določeno tekmovanje prijavilo tako malo udeležencev, vendar bi se od njiju kot odraslih športnikov pričakovalo malo več objektivnosti. Zato se je treba včasih vprašati, če si določen športnik samo zato, ker nekje nastopi, zasluži večjo hvalo kot na primer delavec, ki gara po osem in več ur v tovarni in pride povsem izčrpan domov.