Velikokrat poslušamo in beremo, da šport združuje. Saj to drži, vendar le ob uspehih. Ko je evforija na vrhuncu, dogajanje spremljajo vsi, tudi tisti, ki jih šport sicer ne zanima, vsi vključeni v tekmovanje so krasni, so naši in so junaki. Ko je uspehov konec, sledi drug slovenski nacionalni šport – kritiziranje. S kavča, seveda.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Največja investicija na Muri z grenkim priokusom, kako pa kaže sebeborskemu zadrževalniku?
Minister Jože Novak na terenskem obisku v Pomurju zagotovil, da bodo do konca leta izbrali izvajalce del za prve odseke in začeli dela.
Če so nekateri zaradi njega zamenjali moštvo, za katero navijajo, je zanje očitno večji od kluba. Pa bi moralo veljati ravno obratno.
Košarkarji z Luko Dončićem na čelu so bili na olimpijskih igrah v Tokiu vrhunski, ko so končali na četrtem mestu, pri nekaterih že malo manj, potem ko je prišlo obvestilo, da se ne bodo udeležili sprejema na ljubljanskem Kongresnem trgu, to spet marsikomu ni bilo všeč. Še bolj pa so »navijači« udarili, ko si je Dončić po podpisu rekordne pogodbe, težke 176 milijonov evrov, s svojim moštvom Dallasom pripravil razkošno zabavo, na kateri mu je pela Severina. Pa kaj potem, saj jo je sam plačal. Nihče mu ni primaknil kaj izpod svojega palca. Sicer nam za to, da najdemo drugi slovenski nacionalni šport, ni treba iti daleč. Tudi v domači regiji smo mu priča. Ko je Mura ob koncu pretekle sezone postala državni prvak, je bilo vse čudovito, mnogi so drli na stadion in proslavljali. Danes, ko je klub v novi sezoni domačega prvenstva še brez zmage, je vse več kavčarjev. Kritike so seveda sestavni del športa, toda mnogokrat neupravičene, žaljive in od ljudi, ki športa sicer ne spremljajo, vedo pa vedno kaj povedati in pokomentirati. Ob uspehih so del večine in se veselijo s športniki, ob neuspehih pa njihova podpora ponikne.
Ko je uspehov konec, sledi drug slovenski nacionalni šport – kritiziranje. S kavča, seveda.
Pred natančno dvema tednoma je odjeknila novica o Messijevem odhodu iz Barcelone. Množica navijačev se je takrat prelevila iz privržencev španskega kluba v ljubitelje francoskega moštva. Zdaj ne navijajo več za Barcelono, ampak za Paris Saint Germain. Ta je le v treh dneh dobil več kot milijon novih sledilcev na različnih družbenih omrežjih, v 24 urah pa so prodali 832 tisoč dresov s priimkom Argentinca, s čimer so zaslužili več kot sto milijonov evrov. Na drugi strani je bila Barcelona deležna manjšanja števila sledilcev. V skupinskih športih se navadno navija za klub, ne le za enega igralca. Toda v primeru Messija je očitno drugače. Če so nekateri zaradi njega zamenjali moštvo, za katero navijajo, je zanje očitno večji od kluba. Pa bi moralo veljati ravno obratno.